Pozdravljeni,

moja punčka je stara 1 leto. Na srečo so vse težave, ki jih je prineslo rojstvo (in že v nosečnosti), izzvenele. Ima pa zelo hudo obliko alergije na km. Že ob stiku s predmetom, ki ga je imel v roki kdo, ki je pred tem jedel piškot, dobi reakcijo. V najslabšem primeru doživi anafilaktični šok. Claritin in Epipen sta njena stalna spremljevalca. Druga težava pa je, da ima težave pri požiranju. Vso hrano ji je treba trgat, rezat na drobne koščke. Drugače se začne dušiti. 2x je prišlo že tako daleč, da smo klicali rešilca, ker je bila že v nezavesti. Zdaj, pri 1 letu, tehta 7 kg.

Porodniško so mi podaljšali, tako da do septembra sem še doma, potem bo treba v službo. Dali smo vlogo za uvedbo postopka usmerjanja, čeprav na to ne računam preveč.

Kaj naredit, ko bo treba v službo. Finančno stanje nam ne dopušča privat varuške, babic, ki bi jo pazile, nimamo. Vrtec se že izgovarja, da je tak otrok prevelika odgovornost za njih. Sicer tudi pediater ni navdušen nad vključitvijo v vrtec. Vrtimo se v začaranem krogu.

Kakšen nasvet?

Hvala in lep pozdrav

Jaz sem zaradi takega otroka ostala doma. Ko je prišel čas za vrtec, se je dojil še po 6 x na dan in mu je bilo MM glavna hrana, žal. Ni pa imel samo alergije na KM, ampak še na številna druga živila, tako da je jedel morda 1/3 živil, ki jih jemo zdravi ljudje. Ko sem seštela znesek vrtca, bolezni, ki bi jih zagotovo prinesel, dvojne stroške (odbitki bolniške+ plačevanje vrtca!) in predvsem otrokovo ogroženost, semv službi dala odpoved. Razlike bi bilo nekih 200 € – toliko bi ostalo od moje plače, ko bi plačala vrtec. Kako prava je bila ta odločitev, se je izkazalo v 3 mes po datumu, ko naj bi šla nazaj v službo. 2 tedna bolnišnice – kako bi jo prestali, nimam pojma, še tako smo jo težko, da bi pa pustila otroka samega do 17. ure, si sploh ne predstavljam. Po posveti z vrtcem smo dejansko ocenili, da v vrtcu nima niti osnovnih pogojev za to, da bi ne padal iz šoka v šok. Pa ne zato, ker bi bil vrtec slab in nemogoč, ampak zato, ker je otrok tako specifičen. Zdaj je že v OŠ in z veliko sodelovanja nekako vozimo, samo je zdaj otrok že sam sposoben paziti nase, se ogibati alergenov, sošolce opozoriti, naj ne jedo smokija ob njem ipd. Zna se sam umakniti, zna se sam zaščiti, enoletni otrok tega pač ne more znat! V vrtcu pa dejansko ob 12 (in več!) otrocih tega ne morejo, fizično ne morejo zagotoviti, kar je seveda logično.

Aja, pa koščki – z njimi je imel ogromno problemov, z razkuhanim rižem se je davil še pri 3,5 letih. Pa smo se trudili in skušali pretlačiti vse samo z vilico – po parih, z muko vanj spravljenih grižljajih, je šlo vse nazaj, bruhal kot nor, dokler me ni razvojna pediatrinja nadrla, da kaj se ga grem, da to pač ni zdrav otrok in je že tako močno udarjen z vseh strani – naj mu pasiram, da se bo najedel vsaj od tistega, kar sploh je. Prav odleglo mi je, ko je rekla, a veste, še noben ni nesel paličnega mešalnika v šolo s sabo – čeprav se je meni zdelo, da ga naš bo. Po 4. letu se je na tem področju kar hitro začel napredek.