Pozdravljeni!
Na vas se obračam v upanju na kakršenkoli nasvet in razlago obnašanja mojega moža. Naj opišem problem: Moj mož je zelo inteligenten in sposoben človek. V mladosti in tudi še po poroki se je rad ukvarjal s tehniko, akustiko in popravili le tega. Od el.orodja, strojev do akustike. V 28. letih se je tega sedaj nabralo za eno celo sobo v hiši, če bi zložila to na en kup. Žal pa te zaprašene stare stvari ležijo po celotni hiši. Stara akustika, orodje, ki ne dela,….skratka za vse pravi, da lahko pride še kdaj prav. Poskušala sem ga nekajkrat prepričati, da naj si pospravi in zavrže kar je res neuporabnega in starega, pa tega ni nikdar storil. Dokler je bilo kjerkoli v hiši še kaj prostora, nisem temu posvečala pretirane pozornosti. Vedno sem si govorila, da je to pač del njegovega hobija, sedaj pa vidim, da od hobija ni ne duha ne sluha, saj že vrsto let ničesar več ne popravi, niti se tega ne loti. Hiša ni velika in upam si trditi, da ima ravno on daleč največ stvari in prostora zanje. Problem pa vidim sedaj, ko bi želel sin pričeti urejati stanovanje na podstrešju. V ta namen bi bilo treba pospraviti in seveda marsikaj zavreči. A moj mož ne pusti, da se karkoli od njegove krame zavrže, niti ne pospravi. Če mu le premaknem kakšno stvar, bo to takoj ugotovil in potem je jezen in užaljen. Pravi, da njegovih stvari ne bo nihče metal stran.
Tudi sicer je moj mož zelo neredoljuben človek. Zahteva in pričakuje pa redoljubje in čistočo od drugih. In to doma in v službi.
Vedno dela le tisto kar se mu v tistem trenutku ali dnevu ljubi. Do česar nima volje, tega se ne dotakne, pa če je še tako potrebno. In to velja tudi za pospravljanje. Do tega pa nima nikdar volje. Vedno najde izgovor, pa če je še tako beden. Žal pa ne dovoli niti, da bi mi pospravili vse kar je potrebno.
Ima svoje prepričanje o vsem in trmasto se ne poda, ne glede kaj menimo mi.
Dela res cele dneve, vendar samo kar mu ustreza.
Sprašujem se, kako bi bilo pri nas, če bi delala tako tudi sama.
Kaj storiti, kako naj ga prepričamo, da bo pričel pospravljati svojo kramo, kako naj mu dokažemo, da so stvari po 25. letih neuporabne in, da jih nikdar več ne bo rabil?
Kako spremeniti njegovo obnašanje, da bi kdaj postoril tudi kaj v dobro družine, če izrazijo željo, ne glede na njegovo prepričanje in trenutno voljo?
In kako mu pokazati, da ima hrčkov sindrom s katerim že počasi razžira svojo družino?.
Hrčica

Toplo pozdravljeni,

lahko vas začutim v stiski, ki jo imate. Delček vaše zgodbe, sem doživela tudi sama, ko sem podedovala hišo, v kateri je bilo resnično veliko starih, neuporabnih stvari, ki so bile shranjene za težke čase, vendar jaz z njimi nisem mogla živeti, saj sem si morala urediti življenjski prostor na svoj način. Vedela sem in čutila, da je bilo zelo boleče za osebo, ki mi je podarila to hišo, ko so stvari iz hiše odhajale in so se zidovi spreminjali v drugačno obliko. Vendar druge možnosti preprosto ni bilo. Velikokrat mislimo, da so drugi razlog našega trpljenja, vendar smo mi tisti, ki dopuščamo vedenja drugih. Morda vam moja zgodba kaj doprinese, morda boste tudi vi prišli do tiste točke, ko boste rekli, ni več druge možnosti. In ko boste resnično prišli tako daleč, boste imeli odgovor, kaj s to kramo.

Če je vaš mož tako močno navezan na svoje stvari, mu poiščite sobo, kjer bo lahko odlagal, vse ostalo pa počistite. On nima meje, za njegovim vedenjem pa najverjetneje stoji strah, da nekoč ne bo imel. Morda prihaja iz revne družine in svoj strah pred revščino izraža na svoj način. Lahko ga začutite v tem in najdete do njega občutek sočutja, nikakor pa vam ni potrebno živeti te zgodbe na njegov način. Sprejmite ga, takšen je, vedno je bil tak in vedno bo kaj našel »na poti domov«, da bo lahko shranil. Hkrati pa tukaj najdite tudi sebe, kje je tista vaša meja, ko je dovolj in ne gre več v »skrinjo«. Krama, ki jo nabira, je njegova čustvena krama, ki jo nosi s seboj. Vi pa morate pri sebi vedeti, kje so vaše meje. Pospravite hišo, da si bo sin lahko uredil stanovanje, to je prioriteta ta trenutek, nekaj časa bo mož užaljen, potem bo pa predelal in sprejel. Kakšna stvar, ki stoji že 25 let, pa naj po tihem tudi odide, tako da ne bo nihče vedel, kam je šla.
Vse dobro vam želim in srečno.