houk.
V sedanjem trenutku ne živimo v spominih, niti v prihodnjosti, v čakanju na Godoja. V življenju živimo vsak trenutek posebej in naše življenje je kot let puščice, izstreljene z loka in mi smo ta puščica. Živimo trenutke, vsakega posebej, podobno, kot je pot leta puščice sestavljena, je integral, vsota iz produkta hitrosti krat delta t, pri čemer je t – čas, trenutki, vsak posebej… in je puščica vsak trenutek natanko tam, ne v trenutku prej, niti ne v trenutku, ki morda pride, če puščica ne zadene prej v oviro in se ustavi v letu. Tako sem sledil letu moje puščice do tukaj… Tule je videti začetek novega odstavka in poglavja. 🙂
Tole v prilogi spodaj se dogaja redkim; meni v gozdu sedajo na roko metulji, moji veterinarki pa mlade lastovke, danes navsezgodaj, ko v škornjih leta po gorenjskih hlevih… 🙂 Ko pa obuje petke, me prime za roko in gre poleg mene, je tako srečna, razigrana, moja in neskončno lepaaa… Naučila me je jezditi svojega konja, kar sem že skoraj pozabil, a pred davnimi leti sem znal jezditi konja brez sedla. 🙂 Kljub temu, da je njen oče sedel nekje takoj za Kardeljem, gleda na svet široko, tega jo je naučil ded, ki je po obisku Rusije, ko je videl revščino tam, izstopil iz partije in vrnil knjižico, je v bistvu v sebi na prvinski način intuitivno globoko verna in ve, da svet ni le lep materialni privid, da ima svoj izvor in druge razsežnosti, da je več, kot le 3 dimenzije in čas, rada se ustavi pri kapucinih in vsako leto že desetletje nastopa s svojim konjem na škofjeloškem pasijonu… in v nedeljo je šla prvič v življenju v starološko cerkev, z mano, k večerni maši se zahvalit za to, da sva se našla… To pove marsikaj o vsebini, širini, globini in tudi to, da bi mi sledila, kamorkoli bom šel, medtem, ko bom sledil svoji poti puščice v letu.
Brala je knjigo Tam me boš našel, da je lažje zaspala 🙂 in mi to ves čas pisala in se pri tem smejala… In tako sem jo našel, na GoogleZemlja :-), podlagi poslane slike s terase njene hiše, na kateri je bil viden zvonik cerkve in nekaj stopinj od zvonika na stran v daljavi Storžič… Od tam sva zadnjič gledala utrinke in – od takrat je svet lepši. 🙂 Pravi, da je narejena zame… in da je od nekdaj vedela, da bom zagotovo prišel, le vedela ni natančno, kdaj to bo. 🙂 Našel sem jo povsem naključno in vse je tako, kot da se zadeve zlagajo same od sebe v smiselno celoto; baje celo moje Sonce na pol stopinje natančno pokriva njeno Luno, menda celo v četrti hiši, ki pomeni dom in še kaj, kar se menda zgodi le zelo redko in le enkrat v življenju… Vse je videti tako, kot je prav, vse sodi v let puščice in… kmalu bom lahko napisal zgodbo v celoti, kot mi je enkrat svetoval moderator tega foruma. 🙂
Rad jo imam. 🙂
Lep pozdrav
marinec
P.s.: Med poletno – dopustniškim delom v gozdu na sanaciji škode zaradi lubadarja, med počitkom in malico, me je osvajala v gozdu metuljka in se mi vsedala na hrbet, na lase, na roko… 🙂 Vsaka tematska podobnost z zgornjo lastovko v dlani je zgolj naključna, tako, kot vse ostalo. 🙂
Lep pozdrav
marinec
Ob branju linka sem se spomnila nanjo – na pesem, katere vrstico, dve, si že slišal…
Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje…
Presenečenje. Osuplost. Bitje srca. Nasmeh. To… je sledilo branju…
Rada te imam.
Poljub.
Tvoja M.
KADAR LJUBIMO
Sama sva na svetu – ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.
Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.
Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela, sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe, da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.
V posteljo najinih dlani položiva svet,
da se spočije, da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah, v najinih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.
Neža Maurer
Imaš prav; to bere le redko kdo, a to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da si zvest samemu sebi, da se učiš na napakah, da jih ne ponavljaš, marveč v sebi rasteš, napreduješ in da nazadnje, da slediš sam sebi in svojemu srcu.
Vidim pa, da te nekaj hudo razkurilo, da je iz tebe bruhnila pikrost in vzrok temu gotovo ni moja objava metulja in lastovke na neki roki. 🙂 Namreč, tvoja gornja pripomba z mojo temo nima povezave.
Lep pozdrav
marinec
O marinec je zaljubljen! Sem res vesela zate… In ti želim, da bi tudi tvoja ljubezen bila še čez nekaj let tako živa in globoka… Mogoče boš sedaj kaj manj “piker” kot si bil pred leti, tudi name (na forumu nezvestoba)… Seveda če si ti tisti “marinec”… Kakorkoli že – vse dobro vama želim!
P.s.: V življenju ni naključij…
Hvala, a nisem zaljubljen. 🙂 Imam jo zares rad.
Lep pozdrav
marinec
P.s.: Razlika med pojmoma je bistvena.[/quote]
Ja, razlika med pojmoma je res… morda si ti fazo zaljubljenosti preskočil, čeprav tako očitno sije iz tvojega zapisa…
Citiram:”Vse je videti tako, kot je prav, vse sodi v let puščice in… kmalu bom lahko napisal zgodbo v celoti…”
Naj se vajina zgodba piše še dolgo in imej jo zares rad do konca in naprej…
Pozdravček od ene Dolenjke
🙂 Hvala.
Slišiš se kot rumeni tisk, ampak je vse, kar praviš, res…, punčk :-), začenši z menjavo blazin pri Rutarju :-), do “manjkajočih” procentov, na katere se splača počakati, saj je potrpljenje božja mast, ki prinese rezultate po dolgotrajni uprabi, če ostaneš tako dolgo živ. 🙂
Lep pozdrav
marinec
Imaš prav; to bere le redko kdo, a to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da si zvest samemu sebi, da se učiš na napakah, da jih ne ponavljaš, marveč v sebi rasteš, napreduješ in da nazadnje, da slediš sam sebi in svojemu srcu.
Vidim pa, da te nekaj hudo razkurilo, da je iz tebe bruhnila pikrost in vzrok temu gotovo ni moja objava metulja in lastovke na neki roki. 🙂 Namreč, tvoja gornja pripomba z mojo temo nima povezave.
Ne, to je bilo mišljeno ironično, ker se večina objav na forumu vrti okoli takšnih in drugačnih problemov, tvoja je pa pozitivna in lepa…ljudje pa večinoma najprej in največ komentirajo kaj “ne fajnega”.
https://www.youtube.com/watch?v=huK1bLMcb0c
Punčk, ki je napolnil srce s toplino, srečo, ljubeznijo in naredil svet lepši, bogatejši, večji, višji, širši in globlji in ki ob meni čuti enako, tako, kot pravi Čeroki pevka v gornji pesmi, je vse, kar sem iskal… Sanje se lahko materializirajo, hvala monu, Kojcu in Manitouju, govoril sem, houk. 🙂
Lep pozdrav
marinec