Pozdravljeni,

imam velik problem, ki sploh nevem kako naj ga naslovim. Doma mi je grozno, ne zdržim več. Problem je seveda v starših. Najbolj me boli to, da ni bilo vedno tako. Včasih smo bili super družina, nič nam ni manjkalo, super smo se razumeli. V zadnjih treh letih pa se je vse spremenilo.
Oče in mama se 8 mesecev na leto ne pogovarjata. Vedno se skregata zaradi malenkosti ali tudi ne, nato pa ne govorita drug z drugim po več mesecev. To sploh še ni tako sporno, najhujše je ko drug drugemu nagajata, posrednika pa sva midve s sestro. Oče ima nekaj problemov z alkoholom, ampak sam tega ne prizna, tudi meni ne. Zvečer rad spije eno pivo, ampak od tega ni pijan. Ves čas hodi nekam ven iz hiše, očitno pit, videla sem ga tudi že v kopalnici, kleti itd, Vidim ga da je pijan, in vem da od enega piva ni, torej je očitno da ima pijačo nekje skrito. Ampak ni nasilen ali kaj podobnega, obnaša se čisto normalno samo govor se mu zatika in to sovražim. Mama ve, za te njegove probleme in tega ne prenese. Meni in sestri ves čas govori čez očeta, kar me zelo moti. Rekla sem ji že velikokrat naj meni ne govori tega, ampak naj njemu. Na to mi je odvrnila zakaj bi morala sama nositi breme. In zato ga zvrneš na otroka?? Mislim kakšna mama to naredi. Pri njej imam ves čas občutek kot da od mene želi da rešim njene probleme z očetom.
Vem, da je zelo krivično, ampak za večino teh problemov krivim mamo, zaradi njenega obnašanja. Zgodilo se je že da se pol leta nista pogovarjala, ker je mama znorela nad njim češ da naj bi pojedel neke piškote, oče pa je zanikal. Mama nam vsem v družini ves čas teži zaradi hrane, kdo je to pojedel itd. Drugače ni slaba mama, o vsem se lahko pogovarjam z njo, ampak je zelo pesimistična. Tudi kar se tiče šole, nama s sestro ves čas govori saj tako ali tako ne bosta naredili izpita, ko pa ga opraviva je presrečna. Misli, da je to da nama vzbuja slabe misli dobra motivacija za naju, ampak še zdaleč ni.

Najbolj me boli to, ko si oče in mama nagajata. Mama recimo kar naenkrat ne kuha več kosila za očeta. In to reče meni, naj mu povem, da zanj ni kosila. Oče ji na vsake toliko časa vzame avto, mama pa ga potem meni, torej sem spet jaz brez. Ko očeta vprašam zakaj sta skregana , on odgovori da je mama ves čas ljubosumna. Res je, da vsakič ko je oče kam šel naprimer s službo, ali pa s svojo sestro, takrat so izbruhnili najhujši prepiri. Enkart je prišlo celo do tega da sta s pijačo polivala kuhinjo, midve s sestro pa sva zraven stali in se jokali.

Skoraj vsak večer zaspim v joku, ta hiša, ki sem ji včasih pravila dom, vsekakor ni več doma, in tudi to ni nobena družina, ampak 4 ljudje pod eno streho ki se ne prenesejo.
Dejansko si želim, da se starša ločita, ker vem da tudi če se bosta pogovorila, bo čez en mesec spet isto. To sem rekla tudi očetu, pa je rekel da se je ločiti težko, ker imamo toliko imetja in bi eden moral nekoga izplačati.
Karkoli se zgodi, vem da bo boljše kot je sedaj, vključno z ločitvijo. Oče je rekel, da bo mami predlagal ločitev, ali pa zakonsko terapijo, in s tem sem se strinjala. Bojim se samo da se mama z ničemer ne bo strinjala, ker je tako ali tako prepričana sama vase da ona ni nikakršen problem v naši družini, kriv je samo oče.

Odseliti pa se seveda ne morem, ker sem stara komaj 20 let in nimam nobenih prihodkov.

Ja, žal mnogi ljudje se obnašajo zelo otročje. Enako je z mojimi starši. Vedno znova eno in isto. Že leta in leta.

Mogoče bi bila rešitev v tem, da razločiš med njunim odnosom in tvojim življenjem. Njun odnos je njun odnos, tvoje življenje pa je tvoje življenje. Na ta način se odločiš, da se ne greš njune igre. Psihološko ne dovoliš, da bi te njuno medsebojno igračkanje razburilo in kakorkoli vplivalo. Ne pravim, da je enostavno, pravim pa, da se splača potruditi.

Pravzaprav je tvoja družina (čeprav bi bilo bolje, da takega kreganja sploh ne bi bilo) odlično okolje, da osebnostno dozoriš oz. se učiš biti psihološko samostojna.

To pomeni, da ločiš med maminim pesimizmom in svojo odločitvijo da boš optimistična. Drugi korak pa je, da se potrudiš ostati optimistična kljub maminim pesimističnim izražanjem. Enostavno ne daš pozornosti na tisto, kar reče in ni v skladu s tvojim izražanjem.

Na primer: če reče, da gotovo izpita ne boš naredila, bodi preprosto tiha in se sploh ne odzivaj. Če pa vztraja pri tem pogovoru (ne vem kakšna je tvoja mama) pa ji preprosto mirno in brez očitka ali obsodbe odgovoriš z na primer: “Če se učim, potem ni razloga, da ne bi naredila”. Kar je tudi res, ali ni? Če se učiš, potem znaš. Izpit pa preverja tvoje znanje. Če pa znaš, potem ni razloga, da na izpitna vprašanja ne bi znala odgovoriti. Preprosta logika.

Poskušaj se čim manj odzivati na njuno medsebojno obnašanje. Kot bi se te ne dotaknilo. Saj končno to tudi je njuna igra. Do njiju pa se obnašaš, kot da je vse v redu. Saj s tvoje strani tudi je. Čeprav je težko živeti v takšnem “nizko-vibracijskem” okolju, ampak ni druge kot to, da poskušaš biti psihološko samostojna. Pogovor usmeri na nekaj lepega in pozitivnega.

Ne dovoli, da tvoja mama prenese njeno breme nate. Pomagaj si z vizualizacijo ponoči preden greš spat. Vizualiziraj si, da si psihološko samostojna in da se vse negativnosti od tebe odbijejo, iz tebe pa žari v vaš dom optimizem in pozitivna naravnava. Vizualizacija in domišljija imata precejšnjo psihološko moč preobrazbe. Vsaj iz mojih izkušenj in iz izkušenj ljudi okoli mene. Seveda ne gre nič zlahka in čez noč, ampak nemogoče pa tudi ni. Potrebna je vztrajnost.

Najbolje pa je seveda, da se osamosvojiš, do takrat pa poskušaj nekaj narediti zase.

Pomembno je, da ohraniš pozitivno naravnavo. Ne moreš spremeniti svojih staršev, lahko pa kontroliraš in spreminjaš sebe.

Mogoče ena misel:

Saj poskušam odvračati misli na vso to dogajanje, in čez dan mu tudi kar uspeva, najhuje pa je zvečer.
Hudo mi je tudi ko vidim druge družine ki so srečne, pa čeprav vem da nikjer ni popolno, bi bilo zame dovolj že samo to da se ne bi več šli “tihe maše”.

Sama tudi vem da sem karakterno čisto drugačna od svojih staršev, jaz naprimer ne bi mogla mesece in mesece hodila spat z vestjo, da sem s svojim partnerjem skregana. To, da so do naslednjega jutra vse poštima je tudi eno izmed mojih vodil. Želim si da bi se tudi starša tega držala, pa se ne.

Najhuje mi je takrat ko razmišljam o tem da se bom morala odseliti ven iz hiše v kateri sem odraščala. Dostikrat se vidim pri pakiranju stvari iz moje sobe, in to mi je grozno.

O tem se lahko pogovarjam samo s svojim fantom, sestra se o tem noče pogovarjati, kot da se to nje ne tiče, zelo je podobna mami. Sicer sem v zelo dobrih odnosih z babico in teto, ampak me je nekako sram o tem se pogovarjati,čeprav vsi približno vedo kaj se dogaja.

Skrbi pa me tudi alkohol, ker vem da se noben alkoholik ne pozdravi sam, ampak mora na zdravljenje. Problem pa je, če sam ne prizna da ima probleme.

Vem, da ni enostavno, ker si del tega psihološkega dogajanja v družini. Če sta tiho, sta pač tiho. Poskušaj to sprejeti in se z njima normalno pogovarjati, saj ti z njima nisi skregana. Žal ju spreminjati ne moreš.

Po moje bo edina rešitev v tem, ko se boš finančno osamosvojila in s tem se bo morala zgoditi tudi psihološka osamosvojitev.

Na odselitev ne glej kot na ‘MORATI’, ampak kot ‘HOTETI’, saj je tako tudi naslov teme “Hočem čim prej od doma”. Vzemi to kot rezanje popkovnice. Rezanje popkovnice zgleda nekaj groznega (saj bo novorojenček moral samostojno zadihati in sam jesti, kar je večji napor in bolj boleče kot pa dobiti kisik in hranila preko popkovnice), ampak hkrati nastajanje nekaj novega in lepega.

Ko boš samostojna boš lahko ustvarila nekaj boljšega kot imate zdaj.

Namesto da si zaskrbljena glede obnašanja svojih staršev, razmišljaj o tem kako bi ti živela. Osredotoči se nase. Nima smisla zapravljati energijo za ‘skrb’ do ljudi, ki se nočejo in nočejo spremeniti, ker ne uvidijo svojih napak. S tem se samo obremenjuješ po nepotrebnem. To ne pomeni, da postaneš neobčutljiva za ljudi okoli sebe, ampak samo da ti ni treba riniti z glavo ob zid. Ko bo nekdo potreboval pomoč jo ponudiš, do takrat pa poskrbi, da boš ti boljši človek, ker drugih spreminjati ne moreš, lahko pa spreminjaš sebe.

Usmeri energijo v študij in v svojo prihodnost. Glej naprej.

Mogoče samo ta misel:

Da parafraziram: Več vreden je en dan naporov in vztrajne prizadevnosti v ustvarjanju svojega življenja, kot pa sto let lenobe v brezmočnem životarjenju v skrbi nad življenjem drugih, ki jih ne moreš spremeniti.

Tvoja mama očitno deluje po principu čustvenega izsiljevanja. Ni se sposobna razumsko pogovorit ampak raje vztraja na “kaznovanju” z ignoranco, odklopom, kar ni nič drugega kot čustveno izsiljevanje, da doseže svoje. Za to je pripravljena žrtvovat mesece. Posledično si je oče našel olajšanje v alkoholu.
Obnašata se kot dva majhna otroka, ki vztrajata vsak pri svojem. Vzroki za tako ravnanje segajo v njuno otroštvo.
Ločitev ju ne bo poboljšala, kvečjemu obratno. Če ne bosta želela na terapijo je zate in za sestro edina rešitev odhod. Škoda le, da bo to odhod brez blagoslova staršev.