Pozdravljeni,

s partnerjem sva skupaj že nekaj let in živiva skupaj. Že na samem začetku je bil njegov odnos nekako hladen in brez prave energije. Zelo težko izraža svoja čustva. Prav tako nima potrebe po komuniciranju. Z njim lahko razpravljam samo o vsakdanjih stvareh, o meni in njemu oz. naju pa z veliko težavo. Problemov ali ne vidi ali pa se jim enostavno izogne. Tudi sama nisem mojstrica v tem, zato mi je toliko težje. Z njim se ne morem sproščeno pogovarjati, ker imam vedno občutek, da ga pogovor obremenjuje. Največkrat pa gre za monolog, ker je dobesedno tiho, kar me zelo jezi. Tudi na splošno veliko premolči, zato se počutim osamljeno. Do mene se vede dokaj hladno in čeprav ga vedno znova to opominjam, ne dosežem veliko. Tudi, ko sva v družbi vedno nastopa nekako sam zase ne da bi kdaj v pogovoru navezal name. Sama v odnosu do njega nisem hladna, ker tudi ne bi zdržala dolgo in imam tudi potrebo po izmenjavi mnenj.

Kaj mi svetujete?

Lep pozdrav

zakaj pa objaviš temo pod različnimi imeni( 3 krat)???

Opisujete kot, da stojite na robu obupa, kjer čakate, da bo partner spremenil nekaj bistvenega, tako vzrajate in čakate v nedogled. Čutite, kot da ste z njim tako močno zvezani, da si niti ne pustita dihati, ko se drug ob drugem težko sprostita, ko čutita da se ne moreta sprejeti takšna kot sta in da se drugi za to niti ne potrudi. Ko se vaš mož umiri in obnaša kot da ni nič narobe to v vas povzoroči pravi val jeze, nelagodja in samoobtoževanja. Tako ste večkrat žalostni in polni razočaranja nad neizpoljnenimi željami. Čakate da se bo kaj spremenilo a kaj ko do sprememb na partnerjevi strani očitno ne prihaja. Ko tako dolgo trpite tudi vi počasi pričnete padati v molk. Včasih niti ne veste, zakaj se partner zateka v molk, kaj se dogaja v njegovem svetu, saj ne vidite razloga za takšno obnašanje. Za vas je to resnično boleča uganka pri kateri ne veste v katero smer bi se obrnili ali v monolog ali v tišino in se ob tem počutite že kar odveč. Verjetno se tudi on počuti tako, potisnjenenga v stran a z žalostjo v srcu ugotavlja, pa čeprav ne vem ali si to sploh prizna, da vi niti ne veste ali je prisoten v vajinem odnosu ali ne. Koliko strahov je v njem? Kaj je njegova največa bolečina? V čem se počuti neprimernega? Ena sama stiska in bolečina o kateri je vam govoril tako, da jo je neposredno dajal vam, da ste se počutili osamljeno, odrinjeno, neljubljeno. Ob njem zato trpite ne morete pa mu pomagati, vse bi dali, da bi se vam na kakršen koli način približal, pa si niti ne da možnosti.
Začnite ga spraševati, kje je bil njegov oče, naj vam govori o njem, koliko je bil prisoten v njegovem življenju, ali se je vedel na podoben način? Kje je bila njegova mati?… Nikar ne mislite, da vam bo takoj povedal svojo življenjsko zgodbo. Ko bo vašega partnerja nekdo končno razumel, mu bo dal tudi možnost, da spremeni in sprejme odgovornost za svoja čutenja. To bo tudi končno prvi korak, da se vam odpre. Za to vztrajnost pa se boste morali potruditi vi in vaš partner. Zato si iskreno povejta, da je obema hudo. Resnično vam želim, da bi drug v drugem prepoznala, da sta kot takšna edinstvena in vredna živeti drug z drugim.

Lep pozdrav!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Tel: 07 33 21 133

[email protected]