hladnost
Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj že nekaj let in živiva skupaj. Že na samem začetku je bil njegov odnos nekako hladen in brez prave energije. Zelo težko izraža svoja čustva. Prav tako nima potrebe po komuniciranju. Z njim lahko razpravljam samo o vsakdanjih stvareh, o meni in njemu oz. naju pa z veliko težavo. Problemov ali ne vidi ali pa se jim enostavno izogne. Tudi sama nisem mojstrica v tem, zato mi je toliko težje. Z njim se ne morem sproščeno pogovarjati, ker imam vedno občutek, da ga pogovor obremenjuje. Največkrat pa gre za monolog, ker je dobesedno tiho, kar me zelo jezi. Tudi na splošno veliko premolči, zato se počutim osamljeno. Do mene se vede dokaj hladno in čeprav ga vedno znova to opominjam, ne dosežem veliko. Tudi, ko sva v družbi vedno nastopa nekako sam zase ne da bi kdaj v pogovoru navezal name. Sama v odnosu do njega nisem hladna, ker tudi ne bi zdržala dolgo in imam tudi potrebo po izmenjavi mnenj.
Kaj mi svetujete?
Lep pozdrav
Bodi vesela, da si poiskala pomoč na tem forumu še pravočasno. Jaz sem doživljala vse to popolnoma enako pri svojem partnerju, kot ti. Iz tega so se pričeli glavoboli, ki so bili psihične narave, ker enostavno nisem imela sogovornika. Nisem imela človeka, na katerega bi se naslonila v raznih življenjskih situacijah. Absolutno človek brez sposobnosti komuniciranja na čustveni ravni, o nama, o tem kako si, kako sem jaz. BEŽI OD TAKEGA ČLOVEKA!!!. Sedaj najbrž to lažje storiš, kot čez 20 let. Jaz živim s takim človekom že 20 let. Kar me je motilo prva leta, se samo še poglablja. Življenje na ta način je NEMOGOČE. Prosim, pojdi. Ko bodo prišli problemi, se ne boš imela s kom pogovoriti. Tudi svojega veselja ne boš imela s kom deliti. To ti govorim iz svojih izkušenj. Rada povem to vsaki, ker vem, kako je to.
Tudi jaz bi rekla, zberi pogum in pojdi. Jaz sem čakala dolgo, upam da ne predolgo (samska, brez otrok pri 36ih). Moj ni bil od začetka tak, je pa postal in mene je to grozno bolelo. Ko pa mi je umrl prijatelj iz mladosti in bi potrebovala tolažbo, je dejal samo “a ja?”. To je bila pri meni kaplja čez rob in kot sem že rekla, upam da ni prepozno zame.