Pozdravljeni,

Četrt stoletja sem v partnerskem obnosu s človekom, ki je po temperamenu bistveno drugačen. Sama sem sangvinik- melanholik, čustvena, komunikativna, odprta, povezovalni člen v ožji in širši družini, mož pa je flegmatik, bolj tih, individualist.
Trije otroci so v našem gnezdu skoraj že odrasli. V vsem tem obdobju sem pogrešala odprte, sproščene, iskrene odnose. Z željo po boljših odnosih in dobrih moralnih temeljih za otroke sem vso energijo in tudi prihranke vlagala v naš dom. Večkrat sva tudi skupaj obiskovala razne duhovne delavnice, Šolo za starše in podobno.
Živimo na manjši kmetiji, ki je v lasti moža in tašče, ki le občasno živi doma. Rada imam to domačijo, tudi delo na kmetiji. Oba hodiva tudi v službo in imava povprečne dohodke.
Čedalje bolj pa me razjeda dvom nepriznanja in nezaupanja. Moževe izjave so vedno v prvi osebi ednine. Vse je njegovo, vse je naredil on…(pa tudi v primeru, ko sem sama opravila vse, zadevo kupila sama)
Ko se nad takimi izjavami pritožim, (vedno počakam, da vsa sama) nalatim na razburjanje, češ da sem občutljiva, da se pač tako reče….in potem se individualna lupina se bolj hermetično zapre… In tak je njegov način reševanja problemov, pa naj bo v zvezi z denarjem, vzgojo otrok…
Sicer ni slab človek, je delaven, varčen, tudi zanesljiv – le čustveno hermetično zaprt.
Moti me patriarhalni odnos. Občutim, da sem ekonomsko podrejena in da me čustveno zanemarja. To me čedalje bolj boli, mi jemlje energijo, in upanje za prihodnost…
Rada bi slišala kak moder nasvet, da sicer moj (hm, je res samo moj???) problem konstruktivno rešim.
Hvala in lp!

Spoštovana Lilija,

iz vaše zgodbe je moč začutiti precej strahu, ki prevladuje v vajinem odnosu: kako povedati, kako spregovoriti, kaj čutite ob možu in ali sploh spregovoriti. Čutiti je tudi nezaupanje do moža, predvsem pa nezaupanje sebi in svojim občutkom. Ko končno zberete pogum (pri tem poskrbite, da skrijete konflikt pred otroki), da bi odkrito povedali možu, kako vam je, vas je že vnaprej strah, da vas znova ne bo razumel in da ne boste slišani v tem, kar mu dejansko sporočate. Kar se tudi zgodi. Čeprav si močno želite le, da bi vas razumel, da se ob njem vsakič znova počutite nepomembno, nevredno in nikoli zadosti cenjeno, ne glede na to, kaj naredite. Vaše “pritoževanje” nad možem pomeni vaše izražanje nemoči, obupa, razočaranja in vaše bolečine, saj si že vse življenje želite, da bi vas mož sprejel tako, kakršno ste, da bi vas spoštoval in cenil v vsem, kar ste: ženska, žena in mati vajinim otrokom. Da bi vam dal potrditev, da ste v redu, čeprav nečesa ne naredite. Da bi čutili njegovo naklonjenost in bližino, če mu ustrežete, se prilagodite ali pa ne.

Vaše življenje je bilo do sedaj v polnosti zasedeno z razno raznimi opravki: poročili ste se, vzgojili tri otroke, se zaposlili, bili v večji meri zaposleni tudi z obveznostmi na kmetiji, morda skrbeli za starše, zidali hišo…skratka, vaš urnik je bil vedno zaseden z dnevnimi opravili. Ni pa bilo prostora za vas in vašega moža. Nikdar se nista ustavila in svoj odnos postavila na prvo mesto. Zdaj, ko so otroci v obdobju, ko se bodo odselili, ko so zmožni skrbeti sami zase, je tisti prostor, ki so ga prej zasedale dnevne obveznosti, našla stiska, ki je v vas že ves čas živela, le da ni bilo ne časa ne prostora, da bi ta občutja prišla na dan. In ko se danes ozrete malo nazaj, vas zaboli vsakič, ko mož zasluge jemlje nase. Vse ste storili, v vsem ustregli, sebe “žrtvovali” za družino, se ves čas trudili,…za ceno sprejetosti. Da bi pripadali in da bi vam končno rekel (“priznal”), da ste v redu. Verjemite, da ste v redu.

In to, kar že ves čas čutite, je res. Niste občutljivi in nič se vam ne dozdeva. Tudi sebi ne zaupate več, čeprav so občutki vedno resnični. Že iz vašega otroštva, kjer je bilo delo najbrž bolj pomembno od otrok, se raztezajo občutki nepomembnosti, odvečnosti in odrinjenosti. Že kot otrok ste se naučili, da boste pripadali le, če boste pridni, delavni, če boste naredili, kot starši želijo…. S tem pa svoje želje čisto zanikate, ni časa zanje, kar pa najbolj boli je, da niso bile pomembne in še danes tako čutite. Vas in vaših želja ni.

Kako iz tega ven? Vztrajajte na pogovoru z možem. Če sami ne boste zmogli, poščite pomoč terapevta, ki vaju bo znal usmerjati. Če boste govorili o tem, kako se počutite, da vam je težko, ker ste prezrti in spregledani, da vas boli, ker se čutite nepomembni…če boste govorili o sebi in o tem, kako se ob možu počutite, je to prvi korak na poti odkritih besed in vzpostavljanja zaupanja. S tem ko boste govorili o sebi, se mož ne bo čutil ogroženega, ampak ga bo počasi pogovor spodbudil k temu, da se bo tudi sam odprl. Iskren pogovor je tisti, ki daje upanje odnosu.

Želim vam, da vztrajate, čeprav bo kdaj zelo težko. Počasi pa se začne tudi pot navzgor. Zaupajte temu, kar čutite – to je edini “nasvet”, ki ga boste našli v sebi. Srečno.

Hvala vam za obsežen odgovor.
Večkrat sem ga prebrala, da bi razbrala pravo vsebino, s katero bi reševela in gradila naprej.
V resnici sploh nisem več preplašena. Čedalje bolj glasen je ta moj notranji glas, ki mi govori, da to le ni vse kar si želim in navsezadnje zaslužim od odnosa. Mar je res partnerski odnos to, da le sedimo za isto mizo enkrat na dan, da zvečer ležemo v isto posteljo, gremo skupaj na morje, skupaj še bolj pa vsak zase plejemo gredico v vrtu…in pričakujemo, da mu bo drugi bral misli, kje je imel namen posaditi še eno vrtnino???
Vse to je krasno, če se med temi preprostini in vsakdanjimi opravili prepleta odnos, če je prisotna duša, pozornost – če je ni je vse ostalo prazno.
Mar je res ta igra pred drugimi in pred samim seboj smisel odnosa najprej med partnerjema, nadalje med ostalimi člani družine?
Mar je res sporočanje, podelitev misli, planiranje, kaj bomo danes delali ali počeli tako nepomembno opravilo?
Čedalje bolj sem naveličana.
Najbolj zadovoljen je, ko se iz užaljenosti in utrujenosti od pehanja po pozornosti umaknem v svoj svet, počnem stvari, ki me zaposlijo, zadovoljijo.
Poskuse zbližanja pa vzame kot “peglanje” in očitanje.
Mislim da bom v tem problemu potrebovala pomoč: danes sem mu predlagala naj nama poišče terapevta, sicer ga bom morala jaz.
In kaj se bo sedaj zgodilo? Nič. Dokler ne bom sama ukrepala… Kot da sem sama v odnosu…
Včasih pa se ob taki pasivnosti zbojim, da le nisem preveč agresivna in preveč dreznam v ta občutljivi moški svet???? Ampak – dolgčas mi je…..

Spoštovana Lilija,

popolnoma vas lahko razumem. Naveličani ste življenja, kjer šteje le delo, obveznosti, naloge, zadolžitve in izpolnjevanja, tehnični dogovori, kaj bo kdo naredil, kamo mora kdo iti, dnevne obveznosti…, nikjer in nikdar pa ni ne prostora ne časa, da bi se za trenutek ustavili in pomislili nase. Življenje, kot ga opisujete, je prazno, brezčutno, utrujajoče in mučno. Ker ni prostora za vas – ljudi, ker nimate občutka zase, za lasten obstoj, želje in pričakovanja. Ker VAS preprosto ni. Vse drugo je in vse drugo je v ospredju, je treba narediti, je bolj pomembno, ne more počakati, ker bo nato… Koliko jeze in besa lahko čutite in kako krivično je do vas vse to. Ko pa zahtevate nekaj minut zase, da bi se z možem za trenutek usedla in pustila mislim prosto pot, tega pa ni. In to je dolgčas, predvsem pa krivica, saj človeka v ničemur ne napolni ali zadovolji. Je pa tudi ena velika bolečina, ki je z dneva v dan večja in vedno bolj boli, saj se morda sprašujete, če je sploh možno drugače. Je.

Energijo za življenje in občutek, da ste “živi”, da živite, prinesejo odnosi. Prinesejo situacije, v katerih se lahko pogovarjate drug o drugem, o vaših željah in ciljih, težavah in skrbeh, lepših in manj prijetnih trenutkih, skratka situacije, kjer je varno čimbolj sproščeno in brezskrbno spregovoriti o vseh stvareh, zlasti pa o svojih občutkih in o tem, kaj doživljate ves ta čas. Odnosi so tisti, ki človeka izpolnjujejo, kjer lahko začutite in ugotavljate kdo ste in kaj želite.

Vsak otrok si najbolj želi, da bi se starši zanimali zanj, saj v nasprotnem nima občutka, da je komu pomemben ali da sploh pripada. S tem ko boste postopoma začeli jemati tudi čas zase (terapija je super primer za to) ali z možem in početi nekaj, kar vas sprosti, razveseli in razvedri, boste avtomatsko poskrbeli tudi za to, da se bodo otroci sprostili. če mož še ni pripravljen na terapijo, jo podarite vsaj sebi, to možnost imate.

Vzemite čas najprej zase in postavite mejo vsem obveznostim, ki jih itak nikdar ne bo zmanjkalo. Otroci pa vam bodo vedno hvaležni. To ste dolžni narediti zase, potrebna je le odločitev, da bo odslej na prvem mestu družina in zanimanje drug za drugega. Če tu dosežete medsebojno zadovoljstvo in srečo, vam tega nihče ne more odvzeti, takrat pa tudi vsak nov dan dobi pravi smisel.

Zaupajte si in srečno!