Spoštovani,
najprej Vam dolgujem opravičilo, saj se je moj odgovor na forumu očitno nekje izgubil. Bom preverila ali sem kaj narobe »kliknila« in objavila tale odgovor še enkrat. Zaradi drugih zaskrbljenih staršev.
Verjamem, da Vas skrbi hčerkin razvoj, saj res od njenega rojstva dalje ni šlo vse tako kot bi želeli. Ne vem v kateri razvojni ambulanti je hčerka vodena, a menim, da bi Vam bi tam morali dati odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljate. A včasih te stvari povedo malo bolj zapleteno in ne direktno, včasih starši ne upate vprašati tako neposredno, velikokrat pa kot starši ne zmoremo slišati.
Danes diagnoze »cerebralna paraliza« ne postavljajo zdravniki več tako hitro kot so to delali včasih, posebno v mejnih primerih ne, ko gre za lažje oblike (prva ali druga stopnja od petih). Raje počakajo, da vidijo, kako bo šel razvoj. A sama diagnoza niti ni tako pomembna, bolj je pomembno, da otroka takoj napotijo v obravnavo in to ste dobili. Pri lažjih oblikah težav v razvoju tudi UZ glave ne pove vsega. Torej tudi, če ne pokaže motenj, lahko gibalni vzorci otroka odstopajo od povprečnih. Prav zato je pomembno, da se čim bolj zgodaj prične fizioterapija in enako je pomembno, da doma skrbite za otrokove pravilne položaje in pravilno rokovanje, ko ga pestujete, oblačite, previjate, hranite,…A verjamem, da so Vas na to opozorili in Vam pokazali pravilne prijeme v RA in na fizioterapiji.
Opis gibanja Vaše hčerke kaže na enostransko (levo ali desno) slabše gibljivo polovico telesa, kar pomeni težavo v nasprotni možganski polovici. Z zgodnjo terapijo in pravilnim rokovanjem se lahko veliko napačnih gibalnih vzorcev popravi, a seveda ne na hitro. Križanje nogic, zategovanje in širjenje rokic so običajni znaki obporodne ali poporodne težave, kar kaže tudi neenakomerni razvoj ene strani telesa. Zato morate paziti na pravilno rokovanje in pravilen položaj deklice ves dan doma. Samo tista ura fizioterapije (pa čeprav bi bilo to večkrat tedensko)je premalo za popravljanje napačnih vzorcev gibanja. To je pač delo nas staršev, ki ga nobena terapija ne more nadomestiti. Naj navedem en primer: pri pestovanju jo imejte v položaju školjke, rami naj bosta spredaj malo stisnjeni skupaj, pa rokic ne bo mogla takoj razširiti. Tu boste naleteli na njen odpor, saj njeni avtomatizirani vzorci temu nasprotujejo, a le tako bodo možgani počasi prevzeli pravilni vzorec. Za ostale »treninge« pravilnih gibalnih vzorcev pa naj Vam da napotke fizioterapevtka. Pravilno rokovanje naj doma velja za vse, ki so v stiku z deklico.
Zelo je pomembno, da imate očesni stik in, da se deklica igra z igračkami in prav to lahko koristno uporabite pri učenju pravilnih položajev. Napredek je viden tudi v tem, da samostojno sedi in verjetno veste, da naj ne sedi z ritko med nogami. Glede stoje upoštevajte nasvet fizioterapevtke, čeprav mi nekako gre skupaj hipotonija in iztegovanje ter trdost v udih, ki jih omenjate.
Na Vaše vprašanje in zaskrbljenost ali bo s hčerko vse v redu, Vam ne morem odgovoriti z da ali ne. To bi bilo z moje strani neodgovorno, pa čeprav Vas želim razbremeniti v Vaši stiski. Vsak otrok se razvija malo drugače, kje je limit Vaše deklice nihče ne ve in niti ne vem, kaj za Vas pomeni »vse v redu«. Verjamem pa, da ob pravilnem upoštevanju navodil za rokovanje in ob strokovni obravnavi, bo hčerka v razvoju napredovala in, ko bo večja, bo lahko tudi sama nadzorovala svoje gibanje.
Seveda pa v tem času ne smete biti preveč nestrpni, deklico opazujte in se veselite vsakega napredka, ki ga in ga še bo pokazala. Dete rabi veselo mamico in ne »sesuto« od skrbi, kajti duhovni in duševni razvoj otroka je enako pomemben kot gibalni. Vzgoja otroka, ki ima v začetku nekaj gibalnih težav, ne sme biti nič drugačna, kot če le-teh ne bi bilo.
Verjamem, da boste to zmogli ob podpori domačih in skrbi, ki Vas bodo še vedno spremljale, podelite z bližnjimi odraslimi, pa boste imeli kasneje lepe spomine na hčerkino otroštvo.
Vse dobro obema želim in kdaj se še oglasite z veselimi novicami.

Srečno in lep pozdrav! Marija