Pozdravljeni,

stara sem 22 let, študentka in sem (pomoje) HIPOHONDER. Kakor, da že to ni dovolj sem tudi zelo panična oseba, ki (pomoje) trpi za anksioznostno motnjo. Ta motnja traja sedaj skoraj že 2 leti. Sprva sem se težko prepričala, da gre za psiho, potem, ko so mi pa tudi zdravniki to govorili sem se nekako sprijaznila in se naučila živeti s to novo prijateljico. Včasih je težko, včasih pa sem povsem OK. Anksa se pri meni kaže s hitrim in močnim razbijanjem srca, potenjem, tesnobo, strahom.. to že nekako obvladam. Opažam pa tudi, da sem hipohonder. To sem prvič opazila že dolgooo nazaj, ko sem bila še mlajša. Ko pogledm nazaj se spomnim, da sem večkrat se sekerala, da imam kakšno neozdravljivo bolezen… potem me je minilo za nekaj let in se spet pojavilo takrat, ko sem doživela prvi panični napad. Od takrat je moj največji strah ta, da me infarkt/kap..nekaj, pri čemer bi lahko takoj umrla. Kakor pravim, včasih je anksa izrazitejša, včasih ne…tudi hipohondričnih misli nimam vedno. Zadnje nekaj dni me pa težko muči, ker imam že nekaj dni rahle, blage glavobole, ki minejo in se spet pojavijo. No zdaj je moj navječji strah ta, da imam v glavi tumor in, da nebom tega vedela pravi čas in bom umrla. Utrujena sem že od klikanja po netu in iskanja odgovorov… Včeraj in danes sem boljše, vednar me še vedno muči občasen in blag glavobol in prisoten je velik strah… Se pa prepričujem, da je vzrok za glavobol napetost in tesnoba….

Obiskujem psihologa, šele začela sem tako, da nekih sprememb še ni.. ne jemljem nobenih zdravil in jih tudi nočem.

Zanima me, ali je res, da lahko stres, strah, tesnoba povzročajo glavobol? Kaj naj storim? Hvala in lp,

Pozdravljeni,

ja, stres, strah, tesnoba, lahko provzročajo tudi glavobol. Dejansko je glavobol zelo pogost in načeloma ni znak neke bolezni. Glavoboli na katere moramo biti pozorni so hudi, neznosni glavoboli, ki ne minejo na običajna protibolečinska zdravila in trajajo načeloma nepretrgano. Pri vas je prisoten blag glavobol, verjetno tenzijski ki ni nevaren.
Svatujem vam, da nadaljujete psihoterapevtski proces ki ste ga začela. Zdravila v večini primerov niso potrebna.

Lep pozdrav,