hiperaktivnost – da ali ne
Imam skoraj osemletnega sina. Zmeraj je bil bolj živahen, vendar nihče ni tega povezoval z hiperaktivnostjo. Najbolj se je njegova nemirnost pokazala ob dolgočasju. Takrat je hitro kakšno ušpičil in to smo pripisovali nagajivosti. V prejšnjem okolju, kjer sva živela 6 let, je imel veliko prijateljčkov, obiskoval je tudi vrtec ( 3 leta). Bil je zadržan, vklopil se je v družbo le tam, kjer je nekoga poznal. Nikoli do nikogar ni bil nasilen. Včasih, vendar redko, doma v izbruhu jeze, kadar kaj ni bilo po njegovem, tam pri treh letih.
Pred vstom v šolo sva se preselila 140 km od doma. S preselitvijo se je lepo sprijaznil, solzice so hitro nehale teči, in kadar sva doma na obisku ni nikakršen problem vrniti se nazaj v novi dom.
V šoli je, kar se znanja tiče, eden izmed boljših učencev. Bere že od 5. leta, matematika mu tudi gre, glasbeno je nadarjen (igra na klaviature) skratka, kar se znanja tiče ni nobenega problema.
Začel se je umirjati, res pa je, da neverjetno veliko govori. V prvem razredu učiteljica ni opazila nekih znakov hiperaktivnosti, bil je bolj miren kot nemiren. Nikogar ni poznal a se je kar dobro vključil. Sodeloval je na vseh področjih le igrati se ni hotel. Ko so ostali imeli čas za igro je raje sedel na svojem mestu in bral berilo ali računal. Mislila sem, da mu do igre pač več ni, čeprav bi bila pri taki starosti nujna. Doma je, kadar nisva bila zunaj, bral, računal, pogledal kakšno risanko, odigral kakšno igrico na računalniku ali pa igral na svoj instrument.
Nikoli ga k ničemer ni bilo treba priganjati razen h kosilu. Tu ne zna sedeti pri miru in jesti.
No, v drugem razredu pa so se začele težave. Najprej doma ni hotel delati domačih nalog, zmeraj je pravil, da on to tako ali tako že zna in, da mu je brezzveze. Zmeraj sem ga komaj spravila zraven. Kljub znanju je vse delal neverjetno počasi, vmes je govoril in počel še vse drugo. Vendar je v šoli bilo še vse dobro.
V sredo pa sem bila na govorilni uri in prišla domov vsa šokirana. Glede nalog se je doma uredilo, v šoli pa je zadnjo konferenco postal nemogoč. Uspeh je še vedno odličen, vendar ne da vsega od sebe, postal je zelo počasen, sošolcem kar naprej nagaja, moti pouk, ne sodeluje, doma joka, kako ga nihče ne mara, kako ga vsi tepejo, mu nagajajo, da on nikoli nikomur nič ne naredi. Učiteljica pove drugače. Menda si celo buciko zapikava v prste in s tem straši sošolke.
Kaj se dogaja z mojim otrokom? Sem brezposelna in imam priložnost biti poleg njega preostali del dneva ko pride iz šole pa nisem opazila teh vedenjskih sprememb. Doma je šlo celo na boljše.
Učiteljica pravi, da gre za hiperaktivnost. Ali gre res? Kaj lahko v tem primeru storim? Kako naj mu razložim in dopovem, da z nagajanjem sošolcem in sošolkam dela škodo sebi in, da ga takšnega ne bodo marali? V šoli mu je očitno dolgčas in, ker tudi med igro in odmorom nima družbe pač nagaja in išče pozornost, vendar jih s tem še bolj odganja od sebe.
Prosim, svetujte mi!
Hvala in lep pozdrav vsem! Petra
Točno tako bi opisala svojega sina, ko je bil star toliko kot vaš. Tudi sama sem si zastavljala enaka vprašanja.
Danes je moj sin star 17 let. Uspešen dijak, priljubljen sošolec, samozavesten mladostnik – otrok ki si ga želi vsak starš.
Pa vendar je drugačen. Je mladostnik s posebnimi potrebami. Redno obiskuje specialnega pedagoga, občasno psihologa in psihiatra. Nekaj let je prejemal Ritalin – sedaj ga ne potrebuje več. Najbrž ste že razumeli – je hiperaktiven. S puberteto so njegove težave že skoraj izzvenele. No, naučil se je živeti s svojo posebnostjo.
Če pogledam nazaj, je bila naša edina napaka, da smo se nekaj let prepozno odpravili k psihologu. Kar nekako čakali smo da težave pominejo, oziroma reševati smo jih poskušali sami. Povsem zalomilo se je ob prestopu na predmetno stopnjo. Danes se mi zdi da smo mu zaradi te počasnosti vzeli del otroštva med 8-13 letom ( vse skupaj je takrat izgledalo kot kaka nočna mora).
Le pogumno potrkajte na vrata psihologa, ki bo ocenil stopnjo otrokovih težav, vam in otroku pa pomagal premostiti ovire.
Spoštovana,
v prvem delu vašega opisa sem imela pred seboj sliko nadarjenega fanta, ki nima časa niti interesa za običajno okolje.
S preselitvijo se je močno usmerila njegova pozornost v novo, pa še v šolo je vstopil. Vse to ga je najbrž močno zaposlovalo – toda sedaj počasi postaja dolgočasno. Lahko da je to vzrok njegovih težav. Potrebuje vedno neke nove in nove izzive. ne vem, le zdi se mi da bo tako.
Tisto z buciko v tej starosti mi sporoča, da ima vaš fant veliko stisko. Kar močno dvomim, da je to le strašenje drugih otrok. Praviloma se otroci te starosti strašijo bolj preprosto – saj veste buuuuu …
Seveda bi lahko rekli, da je posredi tudi neka oblika hiperaktivnosti (težave s koncentracijo bi jo nakazovale) toda jaz ne bi bila tako hitra s to besedo.
Povežite se z nekom iz Svetovalnega centra v bližini vašega doma, da vam in vašemu sinu pomaga razumeti njegovo vedenje in motive, ki ga sprožajo.
Pa se še oglasite kaj.
LP Francka