help?
Živjo 🙂
stara sem 15 let. moje težave so se začele približno 2 leti nazaj. Očim me je vedno bolj pogosto brez razloga začel zafrkavati, večinoma, ko mami ni bilo zraven. Nadaljevalo se je vedno bolj pogosto. Povedala sem mami, a mislim da mi ni verjela. Morda mi tudi ni želela verjeti, saj je mati 3 letne punčke in 8 letnega fanta, poleg tega pa še brezposlena in je odvisna od denarja očima. Še bolj me je prizadelo to, da neglede na to, kako lepo sem se obnašala – imela sem lepe ocene, opravljala gospodinjska dela, učila brata, se igrala s sestrico, le redko kdaj šla ven – pa še to na sladoled s prijateljicam npr…. res se mi zdi da sem bila vzoren otrok. Ne razumem, zakaj je s tem očim sploh začel, saj sva se do takrat dobro razumela. Potem pa je začel še v pričo mame; npr. dan po valeti je pred mojim obrazom vprašal mami, “če ta pra***a še ni spokala kufre k fotru”. Dobesedno tako. A mati nič ne reče in gre mi na jok. Očim mi je kasneje uzel tudi telefon in prenosni računalnik, čeprav sem na računalniku zelo redko in nikoli nisem prekoračila računa za telefon. Prijateljicam je prek facebooka začel pisati vulgarnosti in zato se niso želele več družiti z mano, kar mislim, da je tudi bil njegov namen. Izgubila sem večino prijateljev, a sem si izven mesta naredila nove, tako da sem na splošno komunikativna in družabna oseba. Zelo me je prizadelo, čustvene stiske so bile vsak dan hujše, nato me je že celo začel izsiljevati če bom komu povedala itd. Ocene so se iz 5 in 4 spustile na 1,2,3, včasih nisem mogla spati, večkrat sem bruhala, neredno jedla… in oče je potem opazil da se nekaj dogaja z menoj. Naročil me je k sociologu in psihiatrinji in tisti zasebni pogovori, kjer sem lahko povedala vse, so mi nekako pomagali, a še vedno se je vse dogajalo in spet kopičilo… Nikakor se nisem mogla osredotočit na nič in tako sem si nakopala še slabe ocene, tako da letos nisem bila sprejeta na gimnazijo, na katero sem si želela priti. Enkrat mi je bilo vsega dovolj in morda je bilo res neumno, a pojedla sem 8 močnih uspavalnih tablet. Bila sem v bolnici na izpiranju in šla sem spet čez celo fazo psihologov. Bila sem depresivna in res, zdelo se mi je da nikoli ne bom mogla več normalno živeti.
Zdaj živim v internatu, saj nočem živeti ne pri očetu in ne pri mami oz. biti pod konstantnim psihičnim stresom. Poslušam stare old rock komade – danes cel dan mi gre po ušesih Wish you were here – Pink Floyd, in mi pomagajo prebroditi misli, da se odklopim. Šola mi je v redu, a v šoli se mi dogajajo pribliski iz preteklosti, da moram včasih kar na stranišče da se umirim, zato ponavadi zamudim uro in dobim neopravičeno. Ne vem, če bi povedala očetu, saj imam dovolj psihiatrov in tablet in vsega. Preprosto želim si, da se nič ne bi zgodilo in da bi bila normalna pridna deklica 🙂
Ne vem, kaj naj. Je preveč če si želim biti srečna? Nasveti?
Malo sem se razpisala, upam da ni preveč 🙂
LP
Pozdravljena,
rekla si, da te je očim dosti krat zafrkaval, zato ti želim postaviti eno vprašanje. A te je očim kadarkoli otipaval oziroma na kakršenkoli način spolno nadlegoval?
Če ti je neprijetno o tem govoriti, mi lahko napišeš tudi privatno sporočilo ali pa morebiti kakšni moderatorki/moderatorju foruma.
Vsekakor pa ti svetujem, da o svojih težavah poveš očetu, če mu zaupaš ali pa mogoče socialni delavki.
Kaj pa če se preseliš k očetu? A je to realna opcija? Mogoče bi lahko šla v dijaški dom in se tako ognila konfliktom z očimom?
Mogoče pa bi lahko konflikt z očetom bolj podrobno opisala, da bi mi imeli bolj natančen pogled v problem, ker trenutno ne razumem, kaj je vodilo tvojega očima do tega, da te je začel psihično zlorabljat?
Jaz iskreno upam, da ti očim ne bo storil še kaj hujšega, glede na to, da je med drugim pisal tvojim vrstnicam.
Dobro je, da si v internatu in še boljše je, da ti je šola uredu. Tvoja pot v svobodo se je s tem že začela. Še malo in bo vse dobro. Pridobila si boš poklic, se osamosvojila in postavila na lastne noge. Nihče več te ne bo mogel žaliti in ti ukazovati.
Dobro dekle si. Imaš delovne navade, ki ti bodo rešile življenje. Znaš in si sposobna delati z dobrimi ocenami. Ne pozabi tega, spomni se na to svojo moč, ko te bo zopet dušilo malodušje in te sililo, da se skriješ, nekam umakneš (špricaš šolsko uro).
Življenje ni pošteno do tebe, drži ga torej čvrsto v svojih rokah in ne dovoli, da te znova odpelje nekam, kjer zate ne bo dobro – v špricanje in slabe ocene. To zmoreš in nekoč boš nase zelo ponosna.
Tako hitro bodo minila leta do tvoje polnoletnosti….
Mamica ti ne more pomagati, ker sama živi kot žrtev; še zase ne more poskrbeti. Očim je obremenjen s tegobami, ki jih v družino prinaša samo en dohodek in verjetno še ta slab. Bori se za preživetje in pljuva gnev vse naokoli; tvoj pravi oče prelaga odgovornost na psihologe….. kaj češ s tako družino? Nič ne moreš, če jih boš poslušala, te bodo potegnili še globlje v blato.
Gotovo v internatu deluje tudi pedagog, ki se ukvarja s težavami dijakov. Vedno, ko ti bo hudo prosi za pomoč. Tam so ljudje, ki ti bodo znali pomagati.
Še ne veš, kako močna si in kakšni uspehi te čakajo v življenju. Zagotovo zmoreš, imaš želje, ki te bodo vodile naprej. Nekoč se boš uzrla na prehojeno pot in boš lahko ponosna, ker se nisi pustila povoziti.
Glede na situacijo, naj te ne bo sram uporabiti/izkoristiti vse opcije, ki jih imaš na razpolago, ker to morajo (pedagogi) upoštevati, saj si opravičena do drugačnega “tretmaja”. Ena od teh je, da se z razrednikom pogovoriš in mu poveš o stanju doma, kakšne ti je oče govoril, da je mati nemočna in da ti je zaradi tega uspeh vidno padel že v OŠ. In predvsem mu povej to, da so ti izostanki od pouka psihične narave in ne “špricanje”, da ne prideš vedno pravočasno k uri. Za to ti nisi nič kriva, kako se počutiš in da imaš težave v šoli.
Čustev ne zadržuj v sebi, tako da, če imaš dobro prijateljico ali fanta, se jima “izpovej”. Ker je lažje, če imaš nekoga ob sebi, ki te razume in stoji ob strani, da ne nosiš v sebi sama tega bremena in deliš z nekom svojo stisko.
Če te nekdo psihično maltretira, ne smeš biti vedno “pridna deklica”, ampak imaš vso pravico, da vpiješ, se jeziš in zagroziš napadalcu (s policijo, CSD, šibke točke očima?…), če ti ne da miru. Policije ne oklevaj poklicati, če ti bo grozil, ker tu bo potem previden zaradi strahu, da bi mu naredila “štalo doma” in pred sosedi. Namreč takšni ljudje, kot je tvoj očim, so izjemni slabiči. Čustva jeze in tudi besa niso negativna, se jih ne boj, ampak se jih poskušaj naučiti izražati, saj zaradi tega ne postaneš “slaba”, ker gre zgolj za obrambo, da se zaščitiš.
In če imaš možnost kje drugje živeti (oče, dedek in babica?), ne hodi domov v bolno “družino”. Ker ti si zdrava in te domače okolje zastruplja.