Hči zguba
Vsi imamo najbrž v sebi željo, da ustrežemo svojim staršem, zato še toliko bolj boli, ko ti izražajo svoje nezadovoljstvo nad našimi odločitvami.
Stara sem 23 let, obiskujem fakulteto, ki pri nas ne velja za ravno zahtevno (najbrž vsi vemo, katera je to). Zdi se mi, da mi mama tega ne bo nikoli odpustila. Vedno so bile v šoli dobre samo petice (za štirice je bilo že dretje), ko je izvedela, kam sem se vpisala, je rekla, da se mi pač ni ljubilo drugam.
Sicer pa nisem taka propalica, kot bi si človek lahko morda mislil. Faks mi ne dela pretiranih problemov (pri predmetih, ki zahtevajo praktično delo, povezano z mojo smerjo, imam ocene od 8 navzgor, pri predmetih, ki zahtevajo piflanje na pamet, si več kot 6 niti ne želim), imam dve študentski službi, dokaj dobičkonosen hobi, nikoli nisem delala problemov. Pa vendar, včasih od moje mame letijo takšni komentarji, da ostanem brez besed, pravi, da sem lenoba, brez ambicij, zguba …
Sploh ne vem, kaj naj ji odgovorim na to. Po eni strani bi rada, da mi prizna ves trud, ki ga vlagam v veliko področij, po drugi pa moram že enkrat pri sebi razčistiti, da tudi, če mi mama reče, da sem zguba, še ne pomeni, da je to res.
Nikoli ne dovoli da bi drugi krojili mnenje ki ga imaš o sebi .NIKOLI. Pa naj bo to tvoja mama ali kdorkoli drug.
Sama postavi svojo ceno. In če še imaš težave s tem , da si je nisi postavila predlagam sledeče
-ne trudi se da bi dokazala komurkoli da nisi zguba
-trudi se da se sprejmeš in in delaš na sebi..
to je to…
Kaja, se strinjam, tudi sama bi drugim svetovala isto.
Problem je v tem, da enostavno ne znam, da se ne bi sekirala, ko slišim take komentarje. Včasih bi rada od nje malo podpore, če mi kaj v zvezi s faksom ne gre, pa ona to tako obrne, da sem slab človek, lenoba, zabušavam, se premalo učim … In potem mi naprej meče, da sem bila včasih tako pameten otrok, zdaj pa še tega faksa (katerega ime izgovarja že skoraj z gnusom) ne morem naredit.
Ja seveda kdo si pa ne želi potrditve od staršev vendar če se mama sama ne odloči da sprejme tebe in tvoj faks tudi tvoja želja ne bo pomagala…ne moreš vplivat. Imam tri otroke tvojih let so..trudim se da jih ne ocenjujem da jih ne kritiziran ker to gotovo prav nič ne pomaga.so kakršni so če bodo kaj v svojem življenju spreminjali naj zaradi sebe in ne zaradi mene to je njihovo življenje..in tvoje življenje je tvoje.ne ukvarjaj se z željami drugih ampak s svojimi.Mogoče mami ni zadovoljna s seboj. Pa to prenaša nate
tako kot ni perfektnih otrok, tako tudi ni perfektnih staršev. tvoja mama se ne bo spremenila. takšna kot je, takšno jo sprejmi. verjamem, da ti želi vse dobro, a tega ne zna pokazati. nekateri so na žalost takšni. mislijo, da bodo svojemu otroku naredili najboljše, če jih bodo “zmerjali” in na tak način vspodbudili k intenzivnejšem delu. stara vzgoja, ki več nima učinka. narediti ne moreš ničesar. pogovorila z njo si se najverjetneje že. to pa je tudi vse, kar lahko narediš. sama veš, da se trudiš in da delaš najboljše zase in to je edino, kar je pomembno. dokončaj to pot do svojih ciljev in na koncu si boš hvaležna.
Še ena hči zguba tukaj.
Jaz sem naredila najbolj zahteven fax in vse stvari, ki jih večina ljudi ni sposobna, pa od svojih staršev nikoli nisem dobila pohvale ali priznanja, da sem nekaj dosegla. Žal. To so zagrenjeni ljudje, ki so prej ljubosumni na uspehe lastnih otrok, kot pa da premorejo kanček čustev in svojemu otroku namenijo lepo besedo.
Moji starši mene zaničujejo od rojstva dalje. Nikoli nič ni bilo dovolj ali dobro, ko se gre mene analizirati. Ob tem lahko samo rečem, da moja dva nista dosegla niti 10% v celem življenju kar je meni uspelo le v prvi polovici življenja – sami. In, lahko uganeš kakšen je rezultat: so že najdli novi način da me zmerjajo in se mi posmehujejo. Ker sem dosegla vse drugo, in še nisem poročena, se mi zdaj posmehujejo na ta račun. Češ, jah, če bi bla čemu bi že bla poročena in imela svojo družino. To jaz doživljam od svojih staršev, pa nisem več tako rosno mlada
Iz tega ti bo mogoče jasno, da starši, ki svojega lastnega otroka ne morejo sprejemati in ga ljubiti brezpogojno, ne zaslužijo biti starši. Starši, ki od svojih otrok zahtevajo maximum, sami pa nič v življenju niso naredili ali dosegli (ne šole, ne kariere, ne materialnih dobrim, ipd.) niso ljudje, temveč lupine, ki so prazne in zagrenjene, celo življenje na druge kažejo s prstom. In edini način je da se jih izogibaš in greš svojo pot. Ne splača se, ni vredno ne časa ne živcev. Govorim iz lastnih izkušenj. Dolgoletno prenašanje njihovih žaljivk in poniževanj, pusti posledice. Beži čim dlje dokler si še zdrava in mlada. Tako si boš najbolje pomagala.
Pa še ena pomembna stvar: kadarkoli se v tvoji bližini najde oseba, ki te želi ocenjevati ali poniževati, omalovaževati zaradi tega ker si to kar si, jo enostavno odjebi. Ne dovoli, da ti drugi govorijo o tebi, o tem kaj bi ti mogla, kaj ne bi, kaj bi morala, ipd.