Poleg vseh skrbi in stisk, ki jih imam me vedno bolj muči vedenje 29-letne brezposelne hčere.
Sem ločena, ne preveč zdrava. Skrbim za 9-letnega sina (ima drugega očeta). Hči je bila v osnovni in srednji šoli odlična učenka. Trpela pa je zaradi nezrelega in nasilnega očeta, s katerim sva bila ločena. Pri skrbi zanjo sta mi veliko pomagala moja starša. Hči je bila pri 18h letih žrtev nasilnega fanta, ki je bil zaradi tega tudi obsojen. Sledilo je obdobje depresije in sucidarnoasti. Nato je bila hospatilazirana, tam je spoznala fanta alkoholika, s karaterim je še danes (dve leti).

Pustila je fakultetno izobraževanje. Manjka ji še 10 iztpitov. vendar se ji zdi izobrazba brez veze. Že najmanj 3 leta govori o svojem privatnem poslu, s katerim se bo preživljala. Vendar nič od tega. Živi na račun mene, fanta in socialne pomoči. Noče iskati in se truditi za službo. Sem čisto obupana. Že tako komaj preživim. Potem je tu še hči brez denarja. Pomagam ji kolikor morem. Vendar me jezi in skrbi! V treh letih je poslala dve prošnji za zaposlitev. Zadnje čase govori, da si želi delati v tujini, vendar nič ne stori za to. Veliko spi, potem počasi dela stvari, ki so njen hobi in to je njen dan. Menim, da bi brez težav našla službo, saj ima končano gimnazijo in zna več jezikov.

Oupana mama

Ne vem ali je tako zelo psihično bolna, da ni sposobna ze delo ali se enostavno šlepa.

Spoštovana Teja07,

res je za mamo nekaj najtežjega gledati polnoletnega otroka, ki je povrhu po letih čisto odrasel, kako se kar ne znajde v življenju. Mame takrat skušamo reševati svojo stisko in zaskrbljenost z »logičnim« razmišljanjem (»Menim, da bi brez težav našla službo, saj ima končano gimnazijo in zna več jezikov«), a vidimo, da nam prav nič ne pomaga, če tako ne misli tudi otrok. In tako se že dolgo in z veliko bolečine in tesnobe sprašujete, kje v svojem razvoju je vendar obtičala ta na videz odrasla, neodgovorna in lena hčerka.
Česa vse ni predelala, kakšnih čustvenih usedlin iz svojega travmatičnega otroštva, ko je bila žrtev očetovega in potem še fantovega nasilja? Pa tudi čustvenih usedlin iz družin svojih staršev (vas in svojega očeta). Kaj je bilo tisto, kar ji je upognilo duha, da se je zatekla v depresijo, da se ji je življenje zdelo pretežko, da se ji še zdaj zdi, da ne more dobiti drugačnega fanta kot alkoholika, da ne more dobiti službe, da jo odraslo življenje čaka tam nekje … v daljavi?
Toda vaša hčerka je polnoletna, sama odgovarja za svoje življenje. Kaj torej lahko storite, da boste poskrbeli vsaj zase? Ste namreč mama sina, ki mu manjka do polnoletnosti še precej let – celo desetletje, da bo, recimo, končal srednjo šolo. In imate svoje življenje – vsaj želite si, da bi ga imeli. Če boste začeli skrbeti zase in delati vse, kar je v vaši moči, da boste vi predelali svojo travmatično preteklost, se bo to pozitivno poznalo v vsej družini. V vsakem primeru je lahko samo boljše. Pridružite se kateri od skupin za samopomoč, pozanimajte se, kje je kakšna »nizkocenovna«, in se lotite dela. S tem boste hčerki dali najboljši zgled, pa tudi sebe boste okrepili, da boste laže prebrodili svoje stiske.

Lepo vas pozdravljam,