hčerkina nezmožnost navezovanja stikov
Hči je stara 4,5 leta. Vedno je bila bolj zadržana in težko vzpostavlja komunikacijo tudi s sorodniki, ki jih nekaj časa ne vidi. Vedno traja najmanj pol ure, da se začne pogovarjati. V vrtec je začela hoditi pri 3. letih. Po dveh mesecih životarjenja se je zbližala z deklico, s katero sta potem vseskozi tičali skupaj. Vzgojiteljica je bila vesela za to prijateljstvo, a zdi se mi, da je bilo pretirano in da hči sama ni bila sposobna funkcionirati. Lani septembra je začela obiskovati nov vrtec, kjer je po enem mesecu začela podobno prijateljevanje z dečkom. Če deček izgine iz njejega vidnega polja, takoj sprašuje vzgojiteljico kje je. Kar nekakšna panika jo zagrabi. Če pa je na programu neka skupinska igra jo pa popolnoma zmanjka in ohromi, se ne vključuje.
Kaj narediti, kako ji pomagati? Verjetno sva v večini za nastalo situacijo kriva sama z možem. Bila je zelo naporen dojenček. Imela je močne kolike, veliko je jokala, skoraj nič se ni smejala – dvemesečnih socialnih nasmeškov ni bilo. In verjetno sta temu stanju posledično velikokrat sledila najin nemir, obup, ki se je prenašal nanjo.
Hvaležna bi bila za kak nasvet, kako jo usmerjati.
Vse dobro!
aloe vera
Težko je napisati kaj bolj konkretnega od tega, kar ste že sami. Razlog za to, da je hčerka, kakršna je, se skriva v vama z možem. V vajinem odnosu ter odnosu vsakega posebej do hčerke. Lahko bolj ugibam kot sklepam, da se je hčerka v prvih letih morala večkrat počutiti samo oziroma zapuščeno, te njene groze pa vidva s partnerjem bodisi nista zaznala ali pa hčerke vsaj nista naučila, kako se postopoma spopasti s temi grozljivimi občutki, ko te starša pustita samo. Majhen otrok namreč dojema, da sta starša edini garant preživetja. Če ga pustita samega (lahko tudi samo za krajše obdobje) in ga hkrati ne usposobita, da se postopoma nauči spoprijemati s to grozo pred zapustitvijo, se bo tega nekako »naučil« sam, a običajno na zelo nefunkcionalne načine. To pretirano navezovanje na enega dečka ali eno deklico je že lahko eden od takih načinov. Ampak kot sem že napisal, gre bolj za ugibanja. Vseeno pa je očitno dejstvo, da vama s partnerjem še ni uspelo hčerke pripraviti na povezovanje (socializacijo) z drugimi, prav tako pa tudi ne na učinkovito spopadanje z nujnimi obdobji samote brez prisotnosti drugih. Verjamem, da ste se trudila po najboljših močeh, a očitno to ni bilo dovolj. To, česar sam nisi dobil, je težko dati naprej svojemu otroku. Sploh če sta s partnerjem tudi sama imela v tem obdobju težave. Zato bi vam priporočil, da se skupaj s hčerko oglasite pri družinskem terapevtu. Pri njem se bosta postopoma učila starševstva, bolje bosta začutila in razumela svojio hčerko, poleg tega pa boste ob terapevtovi pomoči hitreje pomagali hčerki, da nadoknadi zamujeno ter da se čim bolj popravijo posledice. Da bi bolje razumeli pomen odnosa starši-otrok v prvih letih življenja, bi vam priporočil dokaj novo knjigo Rahločutnost do otrok (avtorici Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec).
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljen,
kot ste napisali, da sva se z možem trudila po najboljših močeh, a očitno ni bilo dovolj. Kaj menite, bi ji mogoče pomagalo več stikov z drugimi otroki (igrišče, gledališče, delavnice) in najina pomoč pri začetnem navezovanju stikov, ali je zadeva bolj globinska? Drugače je vesela, radoživa, prijetna, nežna, a nekoliko zadržana. Še to; je prva od treh deklic, ki jih imava in s sestrama ima lep odnos. Ko pa pride ven iz družinskega kroga, pa se zdi, da se kanalizira preko enega od otrok v vrtcu. Verjetno nekaj več “pretiranega” potrjevanja, da pridobi na samozavesti bi bilo tudi v pomoč. Ne vem, bi rada še kakšno praktično idejo …?
Lep dan
aloe vera
Bojim se, da ni takih bližnjic (nasvetov), kot jih pričakujete. Zadeva je zanesljivo , kot ste napisali, “bolj globinska”. Koliko in kako pa preko foruma ne boste ugotovili. Zanesete se predvsem lahko na svojo starševsko intuicijo oziroma na to, kar začutite, da otrok potrebuje. Vprašanje pa je, koliko to znata oziroma zmoreta. V vsakem primeru pa se mi zdi ključno, da s partnerjema sodelujeta. Če nista prepričana, se posvetujta. Poskusita, kar verjameta, da je za otroka v redu. Če deluje, prav. Če ne deluje, poskusita kaj drugega. In tako, dokler čez dolga leta ne odide na svoje. Pomoč družinskega terapevta bi vam zagotovo prišla prav. Ali bosta s partnerjem zmogla sama ali rabita pomoč, pa morata seveda oceniti sama. Pri tem bi se bilo verjetno najbolj modro odločati glede na hčerkin napredek. Če ga ne bo, potem ga boste verjetno z zunanjo pomočjo lažje dosegli.
Lepo vas pozdravljam
Najprej en lep pozdrav.Rada bi vam povedala.da imamo tudi mi doma takšno deklico.Je tudi prvorojenka, težko sprejema novosti,se težko prilagodi,ob prisotnosti tujcev molči in se zapre kot školjka.Grozen strah ima tudi pred zdravniki.Septembra gre v prvi razred in me že zdaj skrbi,kako bo prenesla spremembo in prehod iz vrtca.
V vrtec je šla z 2,5 leti,uvajanje je bilo težko,veliko je bila bolna in se je kar vleklo.Kasneje se je v vrtcu sprostila,se spoprijateljila z drugimi otroki,včasih je tudi nastopala na odru ob predstavah,skratka gre na boljše.Zdravnica mi je priporočila,da jo včasih pustimo v varstvu tudi pri kakšni družini,da jo vključimo v krožke,…Zdaj ji pomagam tako,da jo peljem k prijateljicam na rojstni dan,kjer ostane za kako uro,če želi.Včasih noče.Peljem jo do pošte,kjer sama odnese pismo v nabiralnik. Pohvalim jo za vsako korajžo.Več se družimo z družinami,ki imajo otroke. Priredili smo ji rojstnodnevno zabavo, skupaj sva izdelali vabila in jih razdelila prijateljem.Ko gremo na sladoled,ona plača,…take malenkosti, ki dajejo velik napredek.
Skratka se mi zdi,da potrebuje tak otrok precej pozitivne vzpodbude, da lažje premaga sebe in svoje strahove in počasi ,počasi ,z mišjimi koraki napreduje.Predvsem pa veliko občutka,da je pomemben in ljubljen.Kot mi vsi.