Pozdravljeni,
kot verjetno večina na tem forumu, se vam tudi jaz oglašam, ker sem v stiski in se vam vnaprej zahvaljujem za vašo pomoč. V olajšanje mi je, ker sem našla vaš forum, nekaj sem že prebrala, kar mi je v pomoč, vendar…
Stara sem 42 let, 11 let ločena, mati dveh deklet – 20 in 22 let.
Do pred slabim letom je bilo naše življenje “čudovito”, za marsikoga, ki nas je opazoval. Svojima dekletoma sem poskušala biti predvsem prijateljica – kar sedaj obžalujem, šele nato mati, seveda pa nikdar stroga ali dominantna ali kakaršna koli, ki jima ne bi bila po volji… Izpolnjevala sem jima vse želje, skoraj jih brala iz oči. Marsikatera prijateljica mi je rekla, kako zmorem toliko nuditi otrokoma z eno plačo. Seveda sem si našla leto po ločitvi še eno službo, katero še danes opravljam kot popoldanska s.p.
Bivši mož kar nekaj let ni plačeval preživnine, ni se zanimal za dekleti, ničesar ga ni brigalo…Nekajkrat je poskušal preko njiju prit le do mene, vendar sta kmalu ugotovili, kot sta mi povedali, da očetu ni važno ko so skupaj (če so že bili kdaj) kako je z njima ampak kaj mat dela, ali ma kakšnega, ali kam hodi ipd. Vmes je bilo veliko gorja (čakal me je pred službo, napadal v javnih prostorih, ustrahoval – na policiji sem dosegla prepoved približanja).
In moj problem – pred 10 meseci sem spoznala čudovitega človeka, 14 let starejšega od mene, vendar zelo dobrega, poštenega, pridnega, pozornega…skratka verjamem, da se mi je tudi tu končno nasmehnila sreča. Po nekem določenem času sem želela da ga dekleti spoznata in prišel je na obisk – takrat se je začelo gorje. Nista dovolili, da prestopi naš prag, pričeli sta se uporniško obnašati, me zmerjati z žaljivkami in kar je najbolj presenetljivo, obrnili sta se na očeta in sedaj so zavezniki. Ker sem v tem času končevala šolo (spomladi), sem se preselila začasno k prijatelju, ki mi je tudi zelo pomagal pri šolanju. Enostavno doma nisem zdržala. Povedala sem jima, da ju ne morem prisiliti, da sprejmeta mojega prijatelja, vendar da sem z njim srečna in naj me poskušata vsaj razumeti. Vsak mesec sem plačala stroške doma, 1x na teden šla v nabavo, dajala jima denar če sta ga rabili in pa preživnino, ki jo je tisti čas oče plačeval (80E vsaki + otroške doklade 40E vsaki). Vedno sta imeli denar.
Mlajša ni končala nobene šole, sedaj dela preko študenta v neki trgovini oz. kantini (v moji službi, kar sem ji jaz uredila), izredno pa končuje trgovsko (že dve leti zadnji letnik). Starejša pa naj bi se vpisala v 2. letni visoke (pogojno).
Problem – oče je prenehal s plačevanjem preživnine – sta rekli, da bo dajal njima – ves čas je brez denarja, ugotovila sem, da mu ga posojata oz. dajeta, da hodi v moje stanovanje in jima vse poje…Vem, da sta hlastali po očetovi ljubezni, vendar jima ne morem dopovedati, da je t o za njiju škodljivo. Tudi starejši hčeri sem omogočila dodatno delo z dobrim zaslužkom preko podjetja s katerim oz. za katerega delam že 11 let ob svoji službi.
Kaj naj storim. Trenutno me obrekujeta vsepovsod, mlajša me v službi napada, me žali, zmerja…Pravi da za njiju več ne obstajam. Že naslednji dan pa pokličeta in pravita da sta brez dnarja, če kaj mislim prnest, kaj se grem ipd.
Ne znam naprej. Zame sta bili vedno edini in prvi, je tako narobe, če sem našla človeka, ki je resnično dober in za katerega čutim, da mu pomenim vse…Nimam tudi jaz pravice biti popolnoma srečna – le tako bom lahko tudi hčerki še bolj osrečila.
Naj omenim, da sem pred 3 dnevi izvedela, da bom ginekološko operirana. Sesuta sem.
Hvala za pomoč.

Spoštovana Sončnica

Spomnim se kar nekaj vaših odgovorov, pri katerih sem si zaželel, da bi jih na tak način zmogel in znal napisati tudi sam. Toliko sočutja, razumevanja, strpnosti, širine in pronicljivosti je v vaših sporočilih na tem forumu. Običajno so za vsem tem trpke izkušnje, nekaj vaših ste opisali v tem vprašanju. Težko življenje je za vami. Po ločitvi ste želeli čim več dati hčerkama, jima zmanjšati posledice ločitve, čim bolje poskrbeti zanju. Ampak, kot ste že sami napisali, ste ob tem bili bolj prijateljica, kot mati. Sedaj to obžalujete, ker so vaše izkušnje in razumevanje večji, ampak za nazaj žal ne morete spremeniti čisto nič. Nikar se tudi obsojati, saj ste vse počeli z najboljšimi nameni. Verjetno tudi sami niste imeli najboljšega zgleda pri svoji mami, živeli ste v napornem zakonu, naredili ste največ, kar ste takrat zmogli. Nihče vas ni ničesar naučil, vsega ste se morali sami. In naučili ste se res veliko, to lahko mirno napišem že samo zaradi vaših sporočil na tem forumu. Tudi pri hčerah ste že sami prišli do tega, v čem je jedro problema. Hčerki sta po eni strani razvajeni, saj ste se trudili in jima dejansko prihranili marsikatero grenko izkušnjo, ki pa bi jo hčeri zdaj močno potrebovali. Na drugi strani sta bili hčeri praktično zapuščeni, prezrti in manipulirani s strani očeta. Brez pravega očeta je težko biti resnično samozavesten, vztrajen, trden, brez očeta se je težko znajti v življenju in se postaviti na svoje noge.

Hčeri sta odrasli tako, kot sta bili (ne)vzgojeni. Samo dobri nameni niso dovolj, starševstvo je zahtevna in odgovorna naloga. Vi ste se trudili, delali tisto, kar ste mislili, da je najbolje, vendar zdaj veste, da ni bilo. Za nazaj tega ne morete popraviti, lahko pa še marsikaj naredite za naprej. Vendar pa ne morete nič spremeniti in izboljšati s ponavljanjem istih napak. Hčeri sta polnoletni, pri svojih letih je skrajni čas, da se soočita s posledicami svojega početja. Ravno to je glavni problem permisivne vzgoje, saj pri njej otrok ni soočen s posledicami tega, kar počne oziroma ne počne. Če ima otrok vedno nekoga zadaj, ki za njim »pospravi«, zakaj bi se sploh sekiral in ukvarjal s posledicami. Zanj jih namreč ni, zato se tudi ne zave, da je njegovo ravnanje v čem problematično. Zato je skrajni čas, da hčerkama nehate biti prijateljica, služkinja, posojilnica, financerka, itd. Bodite samo to, kar ste edino lahko in tudi morate biti – dobra mati. Dobra mati je otrokom na voljo, ko jo ti potrebujejo za čustveno oporo in oddih pred napori življenja. Dobra mati ima rada svoje otroke, jih spoštuje, a hkrati zahteva, da so tudi otroci spoštljivi do nje. Dobra mati ne dela tistega, kar si otroci želijo, česar so otroci veseli, ampak tisto, kar je resnično DOBRO ZA NJIH. Zato je dobra mati do otrok tudi stroga, nepopustljiva, vztrajna, včasih zahtevna in tudi jezna. Dobra mati se zna postaviti zase, pokazati otrokom jasne meje in se ne dovoli izkoriščati. Itd, itd.

Spoštovana Sončnica, prepričan sem, da veste in zmorete povsem dovolj, da bi lahko bili taka mati. Samo ustaviti se morate včasih in ne kar storiti tisto, kar vas dobesedno žene, da »bi še bolj osrečilo vaši hčerki«. Malo razmislite in storite tisto, kar je za vaši hčerki KORISTNO. Povsem vam zaupam, da boste zmogli najti to razliko, samo če se boste uspeli ustaviti in razmisliti. Vi namreč hčerk NE MORETE osrečiti, nobeden drug jih ne more. Pot do sreče bosta morali, kot vsak drug, najti sami. Trudili ste se, vendar skupaj z bivšim možem hčerkama žal nista dali najboljše popotnice. Prav je, da se zavedate svojega dela odgovornosti, vendar ta je samo 50%. Moževega slabega očetovstva ne morete nadomestiti, niti ga niste mogli v preteklosti. Kot dobra mati pa ste zaradi te svoje odgovornosti dolžni hčerkama, da nad njima nikoli ne obupate in vztrajate in ste za njiju vedno na razpolago. Ne materialno, ampak čustveno, ne da delate namesto njiju, ampak jih naučite, kako naj naredita sami. Starih napak ne morete popraviti s tem, da ji ponavljate ali delate nove. Vem, da bo za vas to težko, ampak to je edina pot, ki bo vsaj malo osrečila tudi vas. Še enkrat: hčeri ne morete osrečiti, lahko pa jih naučite, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti mati. Hčeri sta polnoletni. Razmislite in odločite se, koliko denarja ste jima še dolžni dati in jima dajte – točno toliko. Ko jima ga bo zmanjkalo, se naj znajdeta po svoje. Ključno je, da takrat zdržite! Nič ne delajte več namesto njiju, ne dovolite nespoštljivega odnosa. Zaradi vaše bolezni je skrajni čas, da začnete predvsem skrbeti zase. S partnerjem si naredita svoj mir, za podporo se obrnite nanj. Hčerama pa dajte samo jasno vedeti, da ste tam še vedno z njiju: vedno, ko vas bosta potrebovali za čustveno podporo in nasvet. In, seveda, če bosta zmogli priti spoštljivo do vas in vas za to prositi.

Veliko sreče vam želim

Draga sončnica!

Zdaj predvsem začni misliti nase in na svoje zdravje! Imaš vso pravico, da si končno tudi ti čustveno zadovoljena in srečna, četudi ti to nekateri očitno ne privoščijo.
Postavi se zase, nikoli ni prepozno.Verjemi, da se je ta ljubezen, ki si jima jo vztrajno nalagala nekje arhivirala, samo ta zlobna narava nekaterih manipulatorjev in egoistov včasih postavi vse skupaj v drugo luč.
Ne zameri jima, dovoli jima da padeta na realna tla s tem da se nekoliko odmakneš od njiju,ti pa postavi nekaj trdnih pravil o spoštovanju tebe kot matere.Le teh se drži, saj jima boš na ta način dala prave smernice za življenje in nekoč bosta v arhivu našle tudi tisto ljubezen.
Glede na to,da sta pa že polnoletni,seveda lahko zajadrata samostojno v življenje, ti pa jim kot mati z nasveti in z ljubeznijo vedno stoj v oporo in jima to jasno povej.Če želita ostati, pa naj si pravično razdelita delo in obveznosti tudi doma s teboj ter spoštljivo sprejmeta tvoje novo razmerje.Kaj pa za hrbtom počne tvoj bivši mož popolnoma odmisli, ker koristi od njega niti pri vzgoji dosedaj nisi kaj dosti imela.Res si tega ne ženi k srcu,sicer boš večno njegova žrtev.

Vse dobro ti želim,

Lepo pozdravljeni,

upam, da mi boste oprostili – prava Sončnica, ki je dajala tiste odgovore sem jaz, tako da verjetno gospe sedaj ni čisto jasno za kaj se gre – do tega je prišlo, ker se pod tem nickom nisem nikoli registrirala.

Sem pa zelo vesela vaših besed, g. Gašperlin, mi veliko pomenijo… rada kaj odgovorim, verjetno kdaj tudi kaj mimo usekam, ampak v glavnem me vodi ena misel, da je vse za razumet in iz tega vidika poskušam odgovarjam.

Jaz pa še posebej rada preberem prav vaše odgovore – všeč mi je vaša nepristranskost in da dopuščate vedno odprte vse poti… Upam, da boste vztrajali na forumu še naprej !!

Drugače pa ga. Sončnica vi ste kot kaže res v zelo nezavidljivi vlogi in res napravite, kot pravi g. terapevt – bo treba postaviti meje, pa četudi malo pozno. Dekleti sta sedaj malce zmedeni, vodijo ju čustva… morda prihajajo na plano tudi vsa potlačena razočaranja nad očetom, ki mu svojega ogorčenja nista in še vedno ne upata izraziti, ker kot kaže bi znal bit tudi nevaren… Izgubili sta tudi osebo, ki ju je več kot razvajala, ker sedaj nekaj več pozornosti usmerjate tja, kjer vam jo nekdo tudi vrača… dekleta sta odrasli, čeprav čustveno morda še ne, sta pa starostno, predvsem pa njuno počasno delanje šole, vam daje proste roke, da jima dovolite, da se tudi finančno počasi znajdeta po svoje. Morda bo za vas boleče, ampak pregriznite ta trd oreh in ju spustite, dovolite jima, da jima da o celotni situaciji odgovore prav življenje. Življenje da vedno odgovore tam, kjer si medsebojno ne znamo stvari dopovedati, slišati, videti zgodbe drugega nepristransko. Želim vam veliko moči, da prebrodite viharje, sprejmite z ljubeznijo pri sebi kje ste popuščali, da je prišlo do tega in s tem prenehajte, hkrati pa opazno ali neopazno hčerama izražajte ljubezen, vendar ne skozi finančno in materialno pomoč – naj dobita od vas tisto, kar je najbolj dragoceno – toplo mamo, zrelo žensko ki ceni sebe in jima sporoča, da si zasluži spoštovanje od hčera… in da ni s tem, ko jo ima nekdo končno rad in jo spoštuje napravila nič takšnega, da bi se drugi lahko tako obnašali do nje, kot se. Mora se tudi vedeti kako se hči ne more pogovarjati z materjo… pa naj bo nanjo še tako jezna…

In morda kdaj ob priliki, ko enkrat zajadrate v mirnejše vode, se usedite in hčerama dovolite da spregovorijo tudi o tem, kaj so želela od očeta in ni znal dati (odgovor, da je zanje to škodljivo jima ne da tega kar potrebujeta) – prisotna mati lahko ob taki situaciji veliko naredi – nikoli ne boste mogli nadomestiti očeta, vendar pa edino vi lahko njima najlažje ovrednotite njuno bolečino ob tem (daste tej bolečini težo…) – ob takšnem trenutku naj bodo za vas le one in njun oče, kot vaš nekdanji partner in njun oče… ob tem dajte vašega sedanjega partnerja nekako na stran – naj hčeri začutita, da ne glede na to, da imate sedaj novo življenje in ste vstopili v novo zgodbo, za vas v vašem srcu še vedno ostaja družina, ki je bila tam nekoč in seveda vaši hčeri… Vaš sedanji partner bo to razumel, če vas le ima rad… hčeri ne bi rabili veliko, le kako uro polne prisotnosti in pogovora o vas, kot nekdanji družini, da začutita, da mama ni pozabila… Morda se sliši nenavadno, a dela čudeže. Naj bosta dekleti še toliko stari (ko boste dobili priložnost za to) jima bo to več kot dragoceno, kajti vsak človek ostaja v ranah, ki so bile zadane ob razpadlih odnosih večni otrok, dokler jih nekdo ne zaceli. Morda bi dekleti celo sedaj, v vsej tej norišnici obnemeli in se umirili, če bi vi pristopili mirno in sesuto, kot se počutite in le spregovorili o vas vseh… je za poskusit, a ne vztrajajte za vsako ceno, ker se morate zavarovati – poskrbeti zase – zdravstveno, čustveno in ohranite dostojanstvo.

Srečno,

Sončnica 2

Pozdravljena,

ko sem prebirala tvoj post, nisem mogla verjet, v kakšno vlogo si se pustila spravit.
Če se ne motim, si TI pobegnila iz SVOJEGA stanovanja (za katerega plačuješ ti POPOLNOMA VSE stroške!) in se zdaj v tem stanovanju kujejo zarote proti tebi, ignorance, pokvarjenosti itd?
In ti to vse mirno prenašaš, oziroma celo kloneš, ko te imajo več kot očitno prav za norca in te samo izkoriščajo.

Ti imaš pravico in ne samo pravico, tudi obveznost do sebe, svojega življenja, da si privoščiš srečo, si srečna in zadovoljna.
Če tega kdo ne sprejema in dojema, potem ni tvoj prijatelj.
Hčeri sta odrasli in veliki, lahko skrbita sami zase in če jima oče več ne daje preživnine, potem jima tudi ti nisi več nič dolžna dajati, oziroma daš točno toliko kot daje on. Fifti fifti pač.
Dalje.
Na vsak način prepovej obiske bivšega v tvoje stanovanje.
Povej ženskama-hčerama, da si proti temu in si bosta v primeru, da se ponovi, mogli iskati zase novi dom.
Ker nobena od njiju ni več v rednem šolanju, zanju več nisi dolžna skrbeti v nobenem smislu.

Poskusi tako: kakor oni do tebe, ti do njih.
Za izgubiti več nimaš ničesar.
Daj jim rok, do katerega se morata izselit in določi višino, katero jima boš dajala mesečno – v primeru, da jima daje oče še kakšen denar, daš točno isto vsoto zraven.

Kako te bo kdo spoštoval/cenil, če niti same sebe ne spoštuješ in dovoljuješ, da delajo s teboj kot “svinje z drekom”. Bodi konsekventna in stroga.
Bežati nimaš pred čem.
Morda bosta komaj, ko bosta izgubili to, kar sta pri tebi in od tebe imeli, znali prav ceniti vse to, kar si jima dajala in storila zanju.

Ne pusti se, prav nikomur. Svoje si pri vzgoji naredila in zdaj je čas, da se dekleti odlepita.

Vsem skupaj najlepša hvala, posebej g. Gašperlinu za vaše odgovore.
Nisem se oglasila, ker, kot sem napisala je za mano kar nekaj hudih uric.Bila sem operirana, odstranili so mi maternico in okrevanje je zahtevalo svoje.
V tem času so se zadeve nekako uredile, vendar nisem srečna.
Hčerki sta se obrnili na CSD, kot sem želela, tam sta dobili vse potrebne informacije in nasvete, kako naprej. Obiskali sta me tudi v bolnišnici (kot da se ni nič zgodilo), pričeli sta delati in sami služiti. Vse stroške v stanovanju (ogrevanje, elektrika, telefon, internet, čiščenje, komunala – cca 300 E) krijem jaz v okviru preživnine, oče jima da 200 E in 80 E otr. dokladi, ostalo si zaslužita. Starejša redno študira 2. letnik faksa, mlajša ob delu zaključuje trgovsko. Mislim da me zaradi usmiljenja do mene trenutno pustita pri miru, me ne obsojata (vsaj izrečeta ne tega), včasih pokličeta, pa tudi obiskali sta me. S pomočjo CSD in tamkajšnjih strokovnjakov se trudimo verjetno vse tri, vendar vem, da sta globoko v sebi name zelo jezni in to me boli.
Kako naj jima povem, da sem še vedno njuna mama, da ju imam rada, čeprav sem se odselila in živim v dokaj zdravem in lepem partnerstvu.
Še vedno se ponoči zbujam z mislijo, če je z njima vse v redu, če ju morda doma ne zebe, če imata kaj jesti ipd… Partner se počasi jezi name, pravi, da se uničujem, vendar ne znam naprej. Pogrešam ju. Vedno smo bile nerazdružljive, imele smo se rade, veliko smo ustvarjale, se pogovarjale…sedaj tega ni več. Kako naj končno prerežem popkovino, da bom lahko mirno živela. Mogoče je vsemu temu krvo tudi moje zdravstveno stanje, vendar počasi okrevam, trudim se.
Gospod Gašperlin kot sem prebrala, ste me zamenjali z neko drugo Sončnico, kateri se tudi opravičujem, prebrala sem tudi vse njene nasvete, za kar se ji iskreno zahvaljujem.
Hvala vam vsem skupaj, lepo je, ko veš, da je tudi drugim mar zate.
Bodite dobro.