Pozdravljeni,
redko se obrnem na forume po nasvet, trenutna tema je zame občutljiva, zato v naprej prosim, da se vzdržite negativnih komentarjev.
Moja hči je v tretjem razredu in že od prvega razreda dalje ima težave, da se nekako ne more vključiti v nobeno skupino v razredu. V vrtcu ni imela težav, zdaj pa ne vem, ali je naletela na taki razred ali pa je v njej težava. Najbrž obojega malo. Že tretje leto poslušam, da se nekako ne zna uveljaviti med sošolkami, ki so nekako na grobo razdeljene v dve skupini, v vsaki jih je 5-6, tako je že od začetka prvega razreda. Ne bom rekla, da imam popolnega otroka, ker tak ne obstaja, vem pa, da je toliko vzgojena in predvsem zelo družabna, da ne bi smela imeti takih težav. Vizualno ji nič ne manjka, ima lepo športno postavo in lušten obraz. Zakaj to pišem? Ker bi razumela, da bi bila morda kronično nesamozavestna, če bi za to obstajali neki zunanji vzroki. Tako pa ne ona ne mi kot družina po ničemer ne izstopamo od drugih. Tudi sicer mislim, da v razredu nihče ni maltretiran, če je malo drugačen. V prostem času se veliko družimo in srečujemo z njenimi sošolkami in sošolci, z nekaterimi mamicami sem se spoprijateljila, se tudi obiskujemo, pri dveh sošolkah je že prespala, z nekaterimi smo bili celo skupaj na morju.. Ampak v razredu ji ne uspe, kot da je tam neko popolnoma drugi vzdušje. Srečo imam, da je odprta in da govori, o vsem se pogovarjamo, vse da iz sebe, z možem ji vedno prisluhneva. Ko nama je danes po incidentu izločanja z dvema sošolkama na igrišču ponovno rekla “v razredu je tako, kot da sem nevidna”, nama je šlo obema na jok. Bolečino v srcu poskušam pred njo prikriti, najprej jo potolažim, potem pa še zasujem z nasveti, kaj in kako. Ampak vedno znova ista pesem. Učiva jo, da lepa beseda lepo mesto najde, na igrišču vidim, da je vljudna, zna pozdraviti, se približa otrokom in vse. Vem, da enako poskuša v razredu. Zakaj ji ne uspe? Vem, da se dobro razume z nekaj fanti, ampak vedno znova pove, da se nočejo z njo družiti, ker je vsakemu nerodno, da ga bodo drugi fantje zbadali. Z enim sta si še posebej simpatična, celo opravičil se ji je, da se v razredu ne druži in igra z njo, ker ga je strah zbadanja s strani drugih sošolcev. Celo vabi jo k njemu domov, da bi se lahko z njo igral, res zelo simpatičen poba. Vendar to ne reši problema, izven šole imamo dovolj prijateljev in družbe. Ona še vseeno vsako jutro vstopi v razred in ve, da bo sama, osamljena pri svoji mizi, ker je nobena skupina punc ne spusti v svoj krog. Vsaka od obeh skupin deklic v njenem razredu ima namreč svojo “šefico”, ki komandira. To so taki otroci, ki se znajo boriti in imajo moč, da vplivajo na druge. Ali komandiraš ali pa slediš in se pustiš, da vedno vse odloča samo eden. Ne bi želela, da bi moja hči bila takšna, bi pa želela, da bi dobila toliko zaupanja vase in moči, da bi si znala izboriti vsaj eno prijateljico. Ena punčka ji je simpatična, ampak mi pravi, da jo ena druga vedno odvleče stran, ko se poskušata družiti. Ker je tista druga pač boljša borka, očitno. S tisto drugo pa ji tudi ne uspe, ker se ji noče podrejati.
Ker, kot rečeno, veliko družin njenih sošolk poznam, vem, da govori resnico. Če vidim, da je otrok doma manipulativen in razvajen, če nas na igrišču ne zna pozdraviti (pa se poznamo že več let), mi je vse jasno. Lahko zlahka sklepam, kako se tak otrok obnaša v šoli med odmori, ko ni nikogar od odraslih. Nekateri starši sami priznajo, da imajo hčerko “razvajeno princesko” ali “loliko, ki jo lahko vsak komandira”, ampak to nam ne pomaga. Jaz drugih ne morem spreminjati in vzgajati. Rada bi samo nasvet, kaj narediti s svojim otrokom, kako svetovati, kaj prigovarjati, da bo bolje.
Primer.. Danes sem čisto “ven padla”, smo bili na igrišču. Smo srečali tisto sošolko “razvajeno princesko”, ki manipulira, ignorira in ne zna pozdraviti. Bila je s starši, ampak oni nič ne vidijo, jih ne zanima, kako se otrok obnaša. Bila je pa tam še druga sošolka, s katero se moja dobro razume, dokler ne pride zraven ta prva. Ker torej ena od teh dveh moje hčerke ne mara, je zmanipulirala oz. nagovorila ono drugo, da mojo hčerko ignorirata. Pa dobro, če bi to bilo tu in tam, bi spregledala. Tako pa je to na sporedu že tri leta, od prvega dne prvega razreda. Moja vedno odpade, vedno tretje ali peto kolo. Ker ne zna manipulirati in ne zna komandirati oz. voditi. Svetovala sem ji že, naj en čas ne poskuša iskati nobene družbe, naj bo zase, naj med odmorom dela kaj po svoje, riše ali kaj.. Da bo sigurno čez čas prišel kdo do nje in jo prosil za družbo. Pa se to bojda ni zgodilo, pravi, da ne deluje. Ker nisem zraven, da bi videla, ji pač verjamem na besedo.

Kaj lahko naredim?

Ne vem, če sem danes naredila prav, ampak od bolečine in jeze sem ji naposled jasno in glasno predlagala, da tej “važni princeski” (ali kakšni drugi “frajli”) naslednjič ob takem dogodku zabrusi, kar ji gre – da je važna, neprijazna in razvajena smrklja. Pa vsi naj slišijo, morda se še komu posveti. Ker je to resnica in ker menim, da bi se 9-letniki že lahko malo bolj pametno odločali, kakšne prijatelje si izbirajo. Ampak potem jo je strah, ker se boji, da se bodo drugi postavili proti njej, da bodo zagovarjali “princesko” in predvsem, da jo bodo zatožili učiteljici. Sem ji rekla, da mi je vseeno, da se bom že jaz z učiteljico pogovorila. Da se nikogar ne bojim in da se tudi ona ne rabi. In potem je še potožila, kaj pa če bo ta punca to povedala doma in me bo poklicala njena mamica.. Sem ji rekla, da mi je tudi za to vseeno, vse dokler govori resnico in se postavi zase. Problem pa je, da vem in čutim, da nima te moči in poguma. Ker sva jo do danes vzgaja z besedami: “bodi do vseh prijazna, nikomur ne reči nič žalega, ker ga boš prizadela in to boli, ne kregaj se, ne pusti se komandirati, niti ne komandirajo drugih, vsak ima svoj srček, bodi uvidevna, od neprijaznih otrok pojdi samo stran, ne delaj tega, ne onega, bla bla …….”. In evo, danes sem dokončno sklenila, da to očitno ne deluje, zato razmišljam, da bi ji naslednjič v skrajnem primeru naročila, da tole ali katero drugo podobno zafnano smrkljo enostavno vseka okoli ušes, pa bo, kar bo. Če ne bi pomagalo nič drugega, seveda. Pa vem, da ni prav in da mi bo žal. Tega mi sploh ni treba pisati, kako zelo je to narobe, da sem jasna. Torej moram najti drugo pot. Razmišljam pa, da bi si verjetno s tem, ko bi pokazala pogum in samozavest, ustvarila spoštovanje pri drugih ter morda bila na tak način sprejeta v “klapo”? Ne morem vedeti.

Aja, pa še tole.. preden mi kdo svetuje, da se pogovorim z učiteljico, naj povem, da učiteljico že tretje leto vsake toliko vprašam, kako je hči v razredu, kako so odnosi.. Pa se temu vprašanju izogne ali pa na kratko pove, da je vse odvisno od nje. Hči mi pa pravi, da učiteljica enostavno ne more vedeti, kaj se dogaja, ker je med odmori nikoli ni v razredu, je v zbornici ali pa na hodniku klepeta s kakšno drugo učiteljico. Kar je seveda res. Z učiteljico si torej nimam kaj pomagati.

Pozdravljena,

Zelo težko mi je bilo, ko sem prebirala zgodbo tvoje hčere. Težko je kar tako rešiti take zadeve. Lahko je v ozadju še kaj več, pa si ti tvoja hči niti ne upa oz. ne zmore povedati kako in kaj je v razredu.

Jaz se spomnim svojih osnovnošolskih let. Sem bila s skupino sošolk, ki smo se poznale že od vrtca. Zelo dobro smo se razumele. Bila sem zelo odprta, tudi nagajivim fantom se nisem pustila in sem se jim znala postaviti po robu. Potem se je pa nekje v takratnem 4. razredu (sedanji 5. pač) iz meni neznanega razloga vse postavilo na glavo. Dekleta so me izobčila, kar naprej zafrkavala, tudi vse sošolce so obrnile proti meni, pa smo se prej zelo dobro razumeli. To je bili res ob vstopu v najstniška leta in me je zaznamovalo in izoblikovalo za celo življenje. Zelo sem se zaprla vase. Postala sem mirna in brez življenja. Sicer sem imela manjši krog drugih sošolk, ki pa so bile zelo mirne in smo med odmori sedele kot brez življenja tam na klopi pred razredom. To je trajalo preostala 4 leta osnovne šole in komaj sem čakala, da grem v gimnazijo in obrnem nov list. Pa ni bilo po mojih pričakovanjih. Kasneje sem bila zaradi teh 4-5 let tako zelo samotarska in zaprta vase, da si nisem znala nekako vpeljati v kakšno novo družbo. To je zame še vedno grozen stres. Imam grozno samopodobo, mislim da sem ničvredna. Tako da sem si v srednji šoli pridobila zgolj 1 prijateljico in 1 prijatelja s katerima sem si bila zares blizu. Z drugimi smo si bili tudi ok, samo pač ne kaj več od hitrega pozdrava in izmenjave par besed med odmorom. Tudi na faksu je bila podobna zgodba. Vsa optimistična sem si govorila, kako bom bolj odprta in to, pa sem nekako uspela pridobiti 1 prijateljico, s katero sva še vedno najboljši prijateljici.

Hočem povedati, da karkoli boš svetovala hčeri, če si nekako sama ne uspe pridobiti prijateljic v razredu na svojo stran, ji ti ne boš uspela pomagati. Lahko ji pač stojiš ob strani in ji na drugačen način in drugje dviguješ samozavest, samo namesto nje ne boš uspela urediti zadeve.
Vseeno bi ti svetovala, da se enkrat samo zaradi te zadeve dobiš z učiteljico. Ali je vsa leta ista? In ne sprašuj, kako ne kaj tvoja hči v razredu. Ampak izpostavi zakaj točno si prišla in kaj te skrbi. Direktno ji povej, da ti je hči rekla, da se počuti v razredu nevidna. Da bi se rada pogovorila o nastali situaciji in poskusila to razrešiti, saj si želiš ne samo uspešnega šolanja svoje hčere, temveč tudi njenega notranjega zadovoljstva, sprejetja in veselja. Morda stopi še do šolske psihologinje, če se uspe ona kaj pogovoriti z dekleti.

Drugače je bilo pa v času mojega šolanja na predmetni stopnji eni moji sošolki še težje. Njo so sošolke še bolj zbadale. Bilo ji je zelo težko, tako da so starši zaprosili, da je šla iz A razreda v B razred. Tam si je našla že prej kakšno prijateljico, ko pa je menjala, so se z njo spoprijateljile še ostale sošolke iz B razreda in bilo ji je veliko lažje. Je bila spet vesela in se čutila sprejeto.

Verjetno ti dosti nisem pomagala. Želela sem ti pisati, da vidiš, da te je nekdo slišal in da ti želi vse najboljše za tvojo hčer. Da čutim vajink stisko. Držim pesti, da se uspe vključiti v kakšno skupino. Ali pa morda v kakšno obšolsko dejavnost, kjer se bo počutila res sprejeto.

En velik objem in pozdrav!
Ana