Pozdravljeni,imam problem,ki ga sama ne znam več rešiti.Moj problem je hčerka,pravzaprav to,da se nikakor ne razumeva in ne najdeva skupnega jezika.Popolnoma razumem,da je zdaj v težavnih letih-14,5,ampak včasih se mi zdi,da z njeno nesramnostjo že močno pretirava.
V bistvu je tako,da nad njo nimam nobene avtoritete,ona me po milji volji zmerja,seveda me nič ne uboga,….problem je tudi v tem,ker me sploh ne upošteva,ter se me tudi sramuje!Primer-z njenim športnim klubom so imeli 5 dnevne priprave ob morju.Z njo je bil tudi mož,ki sodeluje v tem športu-mimogrede,z nim se zelo dobro razume!,no in jaz sem prišla k njima na obisk za en dan.Ko me je zagledala,je začela zelo upiti,da se ji ne smem približati,da sem ji vse pokvarila,da pred mano se ona ne more sprostiti….Šla je jokat v sobo,kjer so jo prijateljice tolažile.Mislim,to je mene res zelo prizadelo!To se dogaja ves čas in sploh ne morem razumeti,zakaj se to dogaja,saj do nje nisem nesramna,še manj pa stroga,kot so pač nekateri starši.Ona se mi je rodila,ko sem imela komaj 16 let.Lahko trdim,da sem to odgovornost sprejela zelo resno,vzgajala sem jo tako,kot mame,ko jih imajo 30…Posvetila sem ji vse svoje življenje in nikoli ni bila prikrajšana prav za nobeno stvar.Včasih je bilo težko,ampak nikoli mi ni bilo žal,da sem sprejela to odgovornost.Žal mi je zdaj,saj sem vedno sanjala,kako se bova z hčerko razumeli,da bova prijateljici…zdaj pa me ne more niti videti…
Prosim vas za kakršen koli nasvet kako naj se zbližava.
Hvala,želim vam lep dan,obupana mama

Ota

Najprej bi vam predlagal, da si preberete moj odgovor v temi »Kaj naj še naredim???«. Imam občutek, da bi lahko tam našli tudi kaj zase. Mame, ki se tako izrazito posvetijo otrokom, naredijo veliko škode otrokom in tudi sebi. Sicer z najboljšimi nameni, pa vseeno… Pri 16-ih ste bili soočeni z zahtevno nalogo matere. S takratno izkušnjami in zrelostjo ste se morali nekako prebiti. Sproti ste se morali učili, kaj pomeni biti mati. Hčerkin odnos do vas kaže, da vam pri tem določene naloge niso šle najbolje od rok. Pa se nikar ne rabite obtoževati, ker ste naredili največ, kar ste zmogli. Ampak očitno to ni bilo dovolj in se boste morali truditi in učiti še naprej. Predvsem pa boste morali nekaj korenito spremeniti. Vam bom poskušal skozi komentarje nekaterih vaših stavkov nakazati, v katero smer naj bi šle te spremembe.

Hčerka ne potrebuje prijateljice, ampak mamo. Ker ste se povsem nepripravljeni srečali z materinstvom, ste se tega lotili na način, ki ste ga bolj poznali – poskušali ste biti prijateljica. Domnevam, da je hčerki zaradi tega nerodno (vi temu rečete, da se vas sramuje), ker do nje pristopate na za mamo neprimeren način. Avtoritete si pri hčeri ne boste pridobili s tem, da ne bo za nič prikrajšana, ampak s tem, da jo boste prikrajšali za tisto, kar ni prav. Na pomanjkanje avtoritete pri hčerki verjetno vpliva tudi odnos moža do vas. Vas on spoštuje in upošteva ali se obnaša do vas podobno kot hči? Pišete, da se hčerka z očetom zelo dobro razume. To pomeni, da ji tudi on v vsem popušča? Se mož raje zameri vam, kot hčeri? Jo ustavi, ko je nesramna do vas? Ji pove jasno, da je to narobe? Ima hčerka sploh kakšne posledice zaradi svojega vedenja? Hčerina reakcija na morju je lahko posledica ravno vašega pretiranega ukvarjanja z njo. Dekle je v puberteti, rabi svoj prostor, rabi se odcepiti od vas. Če ste ji ves čas za petami, sploh če vam jasno pokaže, da vas ne potrebuje, je njen odpor povsem razumljiv.

Sprašujete, kaj storiti, da se zbližata s hčerko. Za začetek ji pustite, da naj se umakne od vas, da zadiha. Ob tem pa ji pustite občutek, da ste tam vedno zanjo, če vas bo potrebovala. Ampak odločitev ali vas potrebuje, prepustite njej. Tvegajte ta korak, zato da bo enkrat prišla nazaj. Ne kot prijateljica, ampak kot hčerka! To je v bistvu edino, kar si želi od vas – biti sprejeta kot hčerka. Svojo pozornost raje usmerite v vajin odnos z možem. Tam lahko največ storite, s tem boste veliko naredili tudi za hčerko. Zase morate poskrbeti v odnosu z možem, tam morate najti tolažbo, pomoč in podporo. Starševstva se morata lotiti skupaj. Poskusite se odkrito pogovoriti z njim. Povejte mu kako vam je v odnosu z njim in tudi s hčerko. Ne komunicirajta preko hčerke, ampak se začnita redno in odkrito pogovarjati. Mož, namesto da se fino razume s hčerko, naj se raje nauči fino razumeti z vami. Zaradi obupa, ki preveva vaše vprašanje, se bojim, da te moje nasvete doživljate bolj kot iluzijo. Če je tako in imata tudi z možem velike težave (odtujenost?), vam predlagam, da si vsi trije poiščete pomoč pri družinskem terapevtu. Poleg tega, da se bosta tam učila biti starša, bosta hkrati lahko izboljšala tudi vajin odnos. Koliko bosta pri tem uspešna pa bosta najbolje videla iz hčerkinega obnašanja. Ko se bosta spremenila vidva, se bo spremenil tudi njen odnos do vaju.

Lepo vas pozdravljam

Pred kakšnimi desetimi leti je petnajsletna hčerka, skupaj s svojo nekoliko starejšo prijateljico, nekje v Mislinjski dolini ubila – ustrelila svojo mamo in umor skušala prikriti. Menda, da je bila ta mama izredno prijazna, ustrežljiva, da je hčerki nudila vse in se zanjo maksimalno žrtvovala. To je skrajna zgodba. Mogoče nam kaj pove prav zaradi svoje grozljivosti