Imam velik problem!
Sem mama 8 mesecev staremu fantku. Bil je načrtovan in zaželjen otrok, z njegovim očetom, mojim možem sva skupaj 8 let, od tega sva skoraj 3 leta poročena. Ko sem rodila, sem imela poporodno depresijo, ki je trajala skoraj 4 mesece. Zdravniške pomoči nisem iskala, ker sem krizo prebrodila ob pomoči moža, staršev in prijateljev.
Večkrat sem si zaželela, da otroka nebi imela, da bi ga komu dala itd.
Res pa je tudi, da skoraj 4 mesece nismo nič spali, ker je imel otrok hude krče.
Potem je bilo do 8. meseca vse o.k..Sedaj pa so se te občutki začeli spet pojavljati. Večkrat sem na otroka jezna, želim si, da ga nebi bilo, da bi bila groba do njega, da bi ga prizadela, se nanj drla, ga natepla itd. . V slabo voljo me včasih spravi njegov jok, njegovo vedenje…Seveda so pogosti tudi občutki brezmejne ljubezni in sočustvovanja.
Vem, da te občutki niso normalni. Kaj naj storim, da do svojega otroka teh občasnih občutkov nebi imela? Vsakič, ko to občutim v glavi tudi vem, da ni prav in da me 8 mesečni otrok ne jezi namerno, saj se še ne zaveda, kaj je prav in kaj ne.

Hvala za odgovor in pomoč.

Spoštovana Mojca,

težave, ki jih sedaj doživljate in se jih sramujete bodo najverjetneje minile same po sebi, vendar bi to trajalo dolgo in med tem časom bi po nepotrebnem trpeli. Bistveno hitreje bi šlo z zdravili npr. antidepresivi zadnje generacije, vendar mora njihov odmerek določiti psihiater.

Jaz pa mislim da se Mojca počuti omejeno in kontrolirano, kar pa izvira že otroštva, zdaj pa si (podzavestno?) želi svobode in notranjega miru, k čemur otrok vsekakor ne pripomore. Ko se odločiš za otroka moraš imet v glavi vse porihtano, drugač je pol otrok tisti ki postane v kasnejših letih tolikokrat “razlog” za razne družinske prepire. To pa vsekakor ni prav, saj sama veš. No, tega ne jemlji kot grajo ampak nasvet. Antidepresivi ne vem će ti bodo pri tem kaj pomagali, mogoče le začasno a dejanskega vzroka ne bodo odpravili. S tem se moraš spoprijeti sama, a verjamem da je težko. Si težave zaupala svojemu možu? Sem prepričan da bi ti z veseljem pomagal imam pa občutek da si se v ta problem zaprla ker se bojiš reakcij. Kakorkoli, želim ti veliko ljubezni in potrpljenja. Javi se kaj!

LP, miki

Mojca,
NI RES, da ti občutki niso normalni! Verjemi, vsaka mlada mamica jih doživlja. Premisli, koliko ti je v uteho partner. Koliko ti pomaga pri otroku? Te razbremeni? Včasih si moraš od otroka tudi spočiti – vpreži prijatelje in stare starše, pa bo! Vzemi si nekaj časa zase, spočij si. Ko imaš napad teh občutkov, se oddalji od otroka, pomiri se, nekaj si privošči, če je mogoče, bodi nekaj minut sama. Resnično ti občutki niso taka redkost, se pa o tem bolj malo govori (logično – saj potem vsaka misli, kako slaba mati je). S tabo ni NIČ narobe!