GROZA

V najini dolgoletni zvezi se je pojavil problem, ki je sicer bil ves čas prisoten, ampak ne tako izrazit.Imam troizmensko delo in pogosto se s fantom ne vidiva, tudi kakšen vikend cel ne, če dežuram. Takrat ko nisva skupaj, pač živi vsak svoj lajf, oba se ukvarjava s športom in planirarjenjem, mož izredno študira.

Problem nastane ko sva skupaj in kam greva. Jaz si takrat želim, da bi bil partner za mene, ne za druge. Hočem reči, če greva za cel dan sama v hribe, si želim da bi bila skupaj, le midva, da bi se posvetila drug drugemu in najinemu odnosu. Ker delam z ljudmi in v takem poklicu da jim moram biti na razpolago, si takrat, ko sva sama, želim da drugi ljudje ne bi »vdirali« v najin odnos. Pa se mi dogaja prav to. Naprimer: ta vikend sva šla v hribe. Ker se 3 dni nisva videla sem mu želela povedati kup stvari in ga obenem vprašati, kako se kaj on počuti,kaj se mu dogaja itd. A že takoj na začetku je nasproti prišla družina s psom, moj fant se je takoj »vpičil« v psa, kako lep da je in bla bla bla so se zapletli v pogovor. Jaz sem šla naprej in sem ga čakala in postajala vedno bolj besna in prizadeta. V koči so bili tudi eni naši znanci, ki sem jih bila vesela in sem jih lepo pozdravila, vendar si nisem želela prisesti k njim, ker moja želja je bila da bi se s fantov vsedla in se SAMA še kaj pogovorila. Fant bi pa kar prisedel in nastala je mučna sitacija. Oba dogodka sta me dobesedno sesula.

Take situacije doživljam kot da se fant oddalji od mene, da mu ni mar za to da bi bila skupaj, da so mu bolj pomembne druge osebe in celo živali L

Potem si mislim: pa naj gre sam naokrog,zakaj hoče da greva skupaj če kao ne zdrži samo z mano.

Seveda sem ta občutja že občutila v primarni družini. Oče je bil deloholik in vedno odsoten in še takrat ko sem se veselila da je končno pa le prišel domov, je bilo pogostokrat tako, da je pojedel, se preoblekel in odšel.Mama (in otroci) smo bili nekako v večnem čakanju, kdaj bo oči(mož) prišel…in ko smo si že oddahnili da je končno prišel, je največkrat po hitrem postopku tudi odšel.

Nikoli ga nisem uspela »ujeti«.

In podobno se mi zdi se sedaj dogaja.

Zdi se mi da so ta dogajanja in občutenja zelo zelo povezana. Kaj menite vi?
Ne vidim pa poti iz tega. Reagiram vedno zelo avtomatično in ne znam (še)drugače.
Prosim vas za namig v tej smeri.

P.S. Ko se s fantom pogovarjava o teh situacijah, on pravi da se počuti utesnjen, nesproščen in v strahu da kadarkoli lahko naredi kaj »narobe«, potem pa še kriv za zaplet.

ČačkaČička,

Jezo, ki jo doživljate ob vsem tem je popolnoma normalna, saj vama pred očmi bledi intimni odnos, čedalje več je vprašanj, dvomov, skrbi. Slika je žalostna, predvsem pa krivična do obeh, da morata naprej izpolnjevati vse obveznosti, šele na drugem mestu pride odnos. Namreč, drug drugega potrebujemo ravno zato, da si damo varnost, razumevanje ter sprejem taki kot smo, brez olepšav in brez obtoževanj in iskanja grešnega kozla v drugem. šele na tem mestu lahko iščemo smisel biti in živeti v dvoje.

Iz zgodbe je videti, da partner doživlja vaše pogrešanje kot zahtevo, grožnjo, in v tej čustveni stiski vam vsekakor ni zmožen dati tega, kar v osnovi potrebujemo oboji – pozornost, vrednost, podporo, razumevanje. Strah je v ozadju očitno glavni vodja odnosa in se odtod partner raje na različne načine izogiba, kakor pa da se vam prepusti v ranljivosti; zanj “predati se ženski” očitno nekaj ne-varnega, ogrožujočega. Vam pa ga je, po drugi strani, vedno premalo, želite ga ujeti na vsak način, kakor nekoč očeta, kot pravite, pa vam nikakor ne uspe in ste vedno znova zavrnjeni, prizadeti, razočarani. Pravzaprav, pravite, da je to v vajinem odnosu že lep čas prisotno – in to je eno samo iskanje-izogibanje! Ko sta narazen vsak zase je vse ok, sta na varnih bregovih, ko pa je potrebno zbliževanje stiska stopi med vaju in ne pusti varni bližini da vzcveti. Za situacijo ni ne en ne drug “kriv”, tu ni krivca, je pa odgovornost. Da se srečata na varni sredini bo potrebno na obeh straneh pričeti graditi most, sicer bo en vedno “moker”.

Potrebno se je umiriti, da lahko sploh slišita sporočila lastnega telesa in čustev, ki vam bodo kar največ razkrila, kako sta. Šele ko prevzamemo odgovornost za svoje počutje, se je moč pogovoriti ne da bi se eden ali drugi počutil krivega, obtoženega za to kar čuti in misli ob drugem. Vi ste vsekakor zmožni to urediti, toda brez določenega tveganja in prevzema odgovornosti za situacijo v kateri se znajdemo, ne bo šlo. Če vama je odnos svet, potem se bosta ODLOČILA, da si najdeta čas in vsak naj najprej zase govori KAKO je. Le tako se bosta lahko slišala, si tako en drugemu odprla prostor za sočutje in vsak od vaju se bo ogledal v drugem. Za ta korak je potrebno sprejeti odločitev. Zaupajta si, saj sta vredna tega, vsak dan. Odtod vam noben tretji več ne bo mogel poseči v odnos.

Lepe pozdrave obema!