grobost
Berem ta forum, ki ima res odlične moderatorje. Kako v globino so me zadeli odgovori Izidorja recimo Katumbi, ki je že leta in leta ljubica poročenemu moškemu, pa tudi odgovori na podobne teme. Ker sem bila sam v takem odnosu, vem koliko sem (smo) pretrpela in globoko sočustvujem z vsako žensko, ki to doživlja. Nasvetov pa ne bom dajala….
Povedala bi samo moje mnenje o ženskah, ki na tem forumu kar naprej in naprej dajejo nasvete; ti nasveti se mi zdijo izredno GROBI. Kar nekaj je forumovk, ki odgovarjajo na človeško stisko na tako grob in vseveden način in sprašujem se, ali je dandanes ženskost res padla tako nizko? Kje je tu dostojanstvo, sočutje? Tu ne gre več za zdrav razum ali zdravo kritičnost ampak čutim, da prav za neko vrsto prikrite agresije. Pa sem daleč od mnenja, da moramo bit ženske podrejene ali kaj podobnega.
Nisem še zasledila, da bi kdo razmišljal v to smer…splošen vtis imam, da je ženskost kot izredna vrednota danes na hudi preizkušnji. Žal mi je, ker izredno dobri odgovori strokovnjakov plavajo med odgovori, ki, vsaj tako se mi zdi, so sami sebi namen.
Pozdravljeni, Ivanja!
Vaše misli so se me dotaknile. Tudi meni se zgodi, da včasih komu napišem precej grob, neusmiljen odgovor. Ko ga potem preberem čez nekaj časa, samo sebe vprašam, ali se ne bi dalo istih stvari povedati bolj sprejemljivo, človeško.
Razmišljala sem o tem, zakaj se me kakšno ravnanje ali kakšna situacija, ki jo nekdo opiše tukaj na forumu, tako močno dotakne, da potem spišem tako oster odgovor. Prišla sem do tega, da v meni odpre čustvene rane, da me razjezi, občutim strah, bes, neprijetna čustva, ki sem jih nekoč v podobni situaciji doživela, pa jih nisem mogla predelati. Včasih so ta čustva izredno močna, da človek impulzivno zapiše oster odgovor.
Dobro je, da znajo terapevti težka dejstva povedati na tak način, da jih človek lahko prebere in sprejme. In to je tudi vrednost tega foruma s profesionalnimi terapevti. Zato so ti odgovori tako dragoceni.
Po drugi strani pa bi se vsi, ki se večkrat tu gori oglasimo, lahko začeli učiti od terapevtov.
Prav to bi vprašala terapevte, kako človek pride do tega, da se začne bolj človeško, odraslo, sočutno odzivati?
Ali moramo prej predelati svoja težka čustva, ki jih nosimo v sebi? Kako iti skozi ta proces?
Mislim, da nas je kar nekaj tukaj, ki bi nam to koristilo.
LP
Ivanja,
tudi sam se čudim grobosti nekaterih komentarjev tu in podpiram tvoje mnenje.
Forum občasno prebiram, ker s tem dobivam uvid v nek del življenja, ki mi je bil še nekaj let nazaj povsem neznan, nato pa me je življenjska situacija prisilila, da ga spoznam in se o njem kaj naučim.
Vsa pohvala moderatorjem. Nekateri njihovi komentarji so tako pronicljivi, da me ganejo, četudi v zgodbe nisem vpleten. Pohvaliti moram še osebo z nadimkom en_bk, ki me je prav tako navdušil s svojo pronicljivostjo.Bravo.
Nekaterim, ki tu komentirajo, pa bi morda svetoval malo več samorefleksije, sočutja in odgovornosti v komentarjih.
Lep pozdrav vsem
Pozdravljeni, ga. Ivanja (in ostali sodelujoči)!
Hvala za vaš odziv na delo tega foruma in razmišljanje o ženskosti…
Se strinjam, da je mogoče marsikateri odziv tudi grob do ženskosti (čeprav se trudimo res grobe in žaljive ustaviti, pisce opozoriti in niti ne objaviti takih komentarjev), saj če si v stiski, si še posebej občutljiv in ranljiv za vsako senco nespoštljivosti. Po drugi strani pa želimo, da je forum »demokratičen« in lahko svoje mnenje povedo vsi (meja pa je žaljivost).
Moderatorji se trudimo dati strokoven in sočuten odziv, se trudimo biti ne-grobi, a hkrati odločni, kadar je to nujno (ko so v igri otroci, nasilje…). Žal pa nam čas ne dopušča, da bi res sproti lahko komentirali še vse ostale odzive, razen izjemoma…
Hkrati pa hvala tudi vsem ostalim sodelujočim za trud, ki se trudite za dobre in sočutne prispevke, ki zmorete slišati stisko na drugi strani. Ker ste se to naučili res iz svojega življenja, iz izkušenj, s precej truda. Narediti napako pa je čisto človeško – ja, rastemo, in z nami naši odgovori.
Na forumu zastavljajo vprašanja ljudje, ki si želijo nasveta, želijo različne odzive, ker se jim zdi, da bi jim to v trenutni situaciji lahko pomagalo. In odzive tudi dobijo. Različne. In verjetno uporabijo tistega, ki je njihovi trenutni življenjski situaciji najbližje, tudi njihovi razvojni točki (ne zmoreš v vsakem trenutku narediti vsakega koraka, moraš ga res »začutiti v sebi«, mogoče pa res v tistem trenutku rabiš tudi eno zunanjo spodbudo, moraš preveriti, ali razmišljaš prav…).
Tista grobost, o kateri vi govorite in na katero ste najbolj občutljivi (pa hvala Bogu, da ste!), so nasveti in mnenja, pri katerih ste zaznali, da je ženska »povozila« lastno ženskost (karikirano govorimo o ženskah brez miline).
Mislim, da sicer vaše vprašanje niti ne potrebuje kakšnega posebnega komentarja, ker ste že povedali bistvo. Namreč, da kdor je enkrat preživel vse te grozote, o katerih se piše na forumu (pa o katerih koli že govorimo) in se je soočil s posledicami in sabo, je sedaj lahko sočuten do sebe in drugih in se mu verjetno že vsak nasvet zdi grob poseg v njegovo življenje. Verjamem, da taki ljudje ne dajejo grobih nasvetov, pač pa so to sočutni in opogumljajoči, spoštljivi do svoje ženskosti (če govorimo o ženskih odzivih). (Tu bi rada opozorila, da grobih nasvetov in mnenj ne dajejo izključno ženske, tudi moški. Pri katerih pa se včasih zdi to kar bolj sprejemljivo…? Pa nočem načeti moško-ženske debate…).
Hkrati pa moramo vedeti, da na forumu ljudje (tako ženske kot moški) podelijo z drugimi svojo izkušnjo, dajo svoj »nasvet«, v katerem se odraža, kako so oni rešili svoj problem in kako so pri tem gledali nase (če si moral biti enkrat grob do sebe, pa tega niti vedel nisi ali pa mogoče še vedno ne veš, nisi v stiku s to krivico, ki se je tebi zgodila, potem si težko sočuten do drugih ali pa te vsaj drugi ne zmorejo dojeti kot sočutnega. Če takrat ni bilo ob tebi ene sočutne »mame« (pa naj bo prava, biološka mama ali kaka nadomestna (prijateljica, sodelavka, terapevtka…), ki bi ti povedala, kaj pomeni ženska, kaj pomeni žensko spoštovanje najprej do sebe… In če je še vedno ni… Potem si moraš spoštovanje izboriti sam. V svetu zavisti in tekmovanja, v svetu ogroženosti in boja za preživetje. Konec koncev v svetu, ki je agresiven (že tempo življenja, vrednote, ki nam jih mediji vsiljujejo, potem še vsa nepredelana agresija našega naroda (medvojne in povojne travme, žrtveniške mame…) – ah, veliko je tega)… Kar res ni lahko. In je uspeh, če si uspeš izboriti karkoli. In tu je res garanje. In si ponosen na vse, kar si uspel doseči in se naučiti. Pa četudi je v tistem odsev agresije, ki si jo preživljal s strani drugih in ki si jo moral prenašati na lastnem telesu. To se res zapiše v nas. In v tej luči je ženskost kot vrednota danes res ogrožena, saj ženska, ki želi biti ženska si mora upati veliko tvegati, ponavadi proti toku najbližjega okolja in pri tem rabi podporo. Žensko, ki si upa živeti ženskost in je našla način, kako svojo ženskost tudi uveljaviti v svetu.
Tista ženskost, o kateri vi pišete, da jo pogrešate, je sočutnost in materinskost, je potrpežljivost in ljubezen, je milina in razumevanje. Kar si jaz predstavljam kot eno ljubečo babico ali mamo, ki te zaščiti in potolaži. In ne obsoja, pač pa ti da svoj blagoslov in skrivaj moli zate. In čaka ter verjame vate. Brez obsojanja. In če vi to zmorete, je to več kot dovolj, ker dajete svoj prispevek ljudem okoli vas.
Vse dobro!
Ko sem pred časom skušala na forumu enostarševski odnosi izpostaviti kot v odgovor na neko temo način, kako nekatere ženske v bistvu nežensko delujejo, se izražajo itd. Da kje je tista ženstvenost, milina, ki naj bi jo vsaka ženska imela. In sem dobila kot vprašanje nazaj kaj si jaz predstavljam pod ženstvenost. In nadalje ko sem razlagala, da ni potrebno uporabljati grdih izrazov, da kakšno vzgojo s tem otroku dajemo, sem dobila odgovor, da pred otrokom se s partnerjem tako ne pogovarja. In ko sem odgovorila, da tudi perilo ima vsaka ženska rada lepo in čisto, tudi če se ne vidi, sem dobila odgovor, da ima pač ta določena oseba le en modrček itd. in da ona v tem ne vidi bistva itd itd.
In ko sem potem razmišljala sem prišla do tega, da enostavno smo si ljudje tako različni, tako različno funkcioniramo, da za nekoga je neko obnašanje sprejemljivo, za nekoga ni. In kako naj razumem žensko, ki kolne vsepovprek in zagovarja tako obnašanje kot sprejemljivo zanjo. Kako naj človek taki osebi dejansko odpre oči, čeprav verjame, da vse vidi, da to kar počne je narobe. Narobe zaradi sebe in otrok, ki jih vzgaja.
Otroci in moški sem prepričana imajo veliko bolj radi ženske, ki imajo v sebi to ženskost in milino kot pa neke agresivne, zadrte in ne vem kakšne še ženske in mame.