Grob 3 letnik
Pozdravljeni!
Imam sina, ki je marca dopolnil 3 leta. Je zelo živahen, ni 5min pri miru, vse ga zanima, pravi raziskovalec, na žalost tudi povsod pleza, kjer se le da, je pa tudi zelo cartljiv. Zaenkrat je edinček in hodi v vrtec od 12. meseca starosti.
Že od začetka smo se pogosto srečevali s težavo grizenja. Grizel je pred vsem mene, včasih tudi partnerja in otročke v vrtcu. V jaslih jim je nekako to uspelo izkoreninit, doma pa sem jaz bila še vedno žrtev ugrizov. Poskusila sem s pogovorom, s kreganjem, kaznovanjem – osamitvijo za 2 minuti, kotičkom za poredne, na koncu sem ga enkrat “ugriznila” nazaj, vendar nič ni pomagalo. Septembra je zapustil jasli in prešel v vrtčevsko skupino, se je grizenje spet začelo. Vzgojiteljice so mu dopovedovale, da grizejo kužeki kosti, nakar je v vrtcu nehal grizit, mene pa doma ugriznil in zraven lajal. Če sem rekla “au, ne delaj tega, ker me boli” mi je šel iskat kremo in obliže. Stanje se je počasi umirilo in je nekako prenehal z grizenjem doma in v vrtcu, je pa začel v vrtcu vrstnike ščipat oz. jih močno zgrabi za lička s vsemi prstmi in prav zarije nohtke v lička. Včasih pa jim v očke tišči prst. Mene je prav groza. Doma tega ne počne in prav tako ne drugim otrokom na dvorišču (na katerem sva vsak dan po 3 ure, če je lepo vreme in je zraven še vsaj 5-10 drugih otrok, katere že tudi vse pozna). Vedno se lepo z vsemi igra, se lovijo, tekmujejo s poganjalčki, skrivajo, rišejo s kredami, nikoli ni nobenega kreganja, ščipanja, prerivanja in borbenosti za igrače. Z vsemi se lepo razume, od sosedov dojenčka se vedno razveseli, ga boža, lupčka, žgečka po nogicah in je z njim zelo nežen. Nobene grobosti.
Zakaj do takšnih izpadov prihaja v vrtcu? Naj povem, da rad hodi, nikoli se zjutraj ne joka, gre z veseljem, včasih ga moram prav opomnit, da mi da lupčka in da se poslovima, ker se mu že tako mudi v igralnico.
Vzgojiteljice pravijo, da je načeloma zelo prijazen, da je igriv, vendar zna bit neposlušen in da kadar delajo kaj v skupini in ustvarjajo, hitro zgubi zanimanje in se čez par minut vstane in kar gre proč, počet kaj druga. Da povsod plazi in ga morajo imeti skoz na očeh, ker druge otroke vščipne čisto za brez veze, samo, če pač gre kateri mimo njega ali pa kateri sedi na stolčku in se postavi za njim in ga od od zadaj vščipne. Z njim so se pogovorile v vrtcu in prav tako midva s partnerjem doma, pa ni videt, da bi kaj zaleglo.
A mislite, da je možnost, da ne razume, da to boli?! Res ne vem, v čem je problem in čisto sem obupana.. namreč grozno se počutim, ko pridem po njega v vrtec pa mi reče vzgojiteljica, da je spet koga popraskal ali poščipal. Naj povem da sta vzgojiteljici res super in sin jih ima zelo rad ter tudi onidve njega.
Povedala bi še to, da je pa zelo slabo govori proti vrstnikom. Domači ga razumemo, tudi vzgojiteljice, ampak otroci majo pa verjetno problem pri sporazumevanju. Mislite, da je možno, da je zaradi tega tud tak odnos? Se morda drugi ne pogovarjajo veliko z njim in s ščipanjem išče pri otrocih pozornost?
Ampak na dvorišču s tem nima problema..
Njegove besede so nerazločne npr. avtobus = avtotu, gremo = memo, skakal = kaka, panda = tana, trgovina = nina, sladoled = tadi…. Govori pa cele stavke npr. “memo v nino kupit tadija”.
Najlepša hvala in lep pozdrav!
Lepo pozdravljeni!
Kakšni so odnosi znotraj družine? Je bil vaš otrok pred vpisom v vrtec zelo navezan na vas (ali na oba z možem)? Lahko bi šlo za jezo na vaju ob izgubi pozornosti s pričetkom vrtca in s tem novega okolja, kjer je lahko frustracija povezana tudi s komunikacijo…
Danes ima ogromno otrok v tem obdobju težave z govorom. Omenjene težave gredo največkrat z roko v roki z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, kar otroka še dodatno frustrira. Ali obiskujete logopeda?
Zato je zelo pomembno za vašega sinčka, da sprošča negativna čustva (jezo, agresijo…), s pomočjo iger in športa (s pomočjo gibalnih sposobnosti, v čemer je dober in razvijanjem kreativnosti…npr.: s pomočjo ustvarjanja s plastelinom…).
Verjetno z dejanji, ki jih omenjate v vrtcu in do vas dejansko išče pozornost. Zato je dobro, da jo doma kam usmerite kot sem omenila, preko spodbujanja kreativnosti, gibalnosti…s čimer se omogoča tudi disciplina. Pomembno je, da ima otrok vzpostavljeno nekakšno dnevno rutino, da v naprej ve, kaj se bo počelo, kam greste…in pa natančne meje.
Pri tem je pomembno, da ste vztrajni, tudi pri kaznih, vem pa, da ni lahko in vas energetsko zelo izčrpava, zato ne pozabite tudi nase.
Hvala in vse dobro,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
Pozdravljeni!
Odnosi znotraj družine so v redu. Ni prepiranja, če že, pol zagotovo ne v prisotnosti otroka. S partnerjem tudi drug drugemu ne spodbijava avtoritete pred sinčkom. Tak kot en reče, tako tudi je, če pride do nestrinjanja to razčistiva kasneje na samem. V večini se pa tako ali tako strinjava drug z drugim. Menim da je otrok navezan na oba, na mene morda bolj, ker sem vendarle mamica in tudi več časa preživim z njim. Dvomim, da bi jezo za odhod v vrtec kuhal 2 leti?! Se mi zdi kar nemogoče.. že ravno zaradi tega, ker res rad hodi tja.
Logopeda nama je priporočala psihologinja na sistematskem pri 3eh letih. Napotnico je poslala k pediatrinji, ta teden se pa greva tja dogovorit. Logoped se mi zdi vsekakor priročen, vendar so na žalost čakalne vrste ogromne in lahko samo upam, da bova na vrsti pred septembrom. Naj omenim, da mi je psihologinja tudi omenila hiperaktivnost. Sicer zato, ker je ni hotel najbolj upoštevati in namesto da bi štel kocke, se je želel raje igrati z neko leseno veliko hišico za punčke. Načeloma je prvih 5 minut še sodeloval, kasneje pa ni več imel interesa in je psihologinjo bolj kot ne ignoriral. Sama sem na internetu že malo pobrskala o znakih, vendar ne vem.. ne morem zavreči te možnosti, prav tako pa tudi ne potrditi. Sinček je vsekakor zelo živahen, vendar, če ga kaj zanima, pa se lahko s tisto stvarjo tudi zamoti za več časa. Prav tako nimamo problemov z spanjem. Nikoli jih nismo imeli, že kot dojenček je lepo spal. Sicer nekaj časa traja, da zaspi, ampak noč je mirna. Preden zaspi, je pa res, da skoz nekaj brca in se obrača in maha z rokicami, mrmra, poje, vse mogoče. Se moram kar kregat da je potem mir. Vem, da rabi gibanje zato mu to tudi kar se da omogočim, tudi doma. Kjer se mi zdi varno mu pustim da pleže, neprestano skače iz klubske mizice, pa smo dogovorjeni da lahko skoči na kavč, na tla pač ne, ker imamo spodaj sosede (reveži). Poskušam kar se da z njim ustvarjat, riševa, lepima, barvama, vendar tu nima velikega interesa. Kadar sva doma, najraje “kuha”, sestavlja kocke ali pa vozi avtke, najbolj srečen je pa zunaj s poganjalčkom ali pa če lahko skače po lužah.
Sedaj je začel spet ščipati tudi mene. Sinček res dobi doma dovolj moje pozornosti, saj sem (kar se tega tiče – na srečo) brezposelna in tako lahko popoldneve res posvetim samo njemu, saj tudi partner pride ponavadi šele proti večeru iz službe. Včeraj me je npr. uščipnil pred spanjem, ko sem mu nameščala pleničko (jih ima še ponoči), kar tako za brez veze. Ob tem ščipanju zraven naredi prav poredno mimiko – spodnjo čeljust potisne naprej in se “smeji”. Prav grozno je tole videt pri 3 letniku in sploh mi ni jasno od kod je tole pobral. Je pa tudi zelo trmast in pri tem blazno vztraja. Seveda zraven cepeta, krili z rokami ali pa se “tepe”. Kako naj to omilim?
Veliko se pa da z njim dogovoriti na ta način “če bova zdaj naredila to in to, bova potem lahko tudi to, kar želiš ti”, ampak se sprašujem, kje je pol tu tista meja, da ga z izpolnitvijo njegove želje potem v bistvu nagradim in ne podkupim?
Za hiperaktivnost verjetno obstajajo kakšni testi, kjer se to lahko potrdi oz. zavrže? A se to sploh da že določit pri tako nizki starosti?
Ja priznam, da mi pobere kar precej energije. Seveda so dnevi, ko je vse super, ampak pridejo pa tudi takšni, ko sem po 2 urah že čisto izčrpana. Posebej ob slabem vremenu in opažam, da v bližini polne lune (čeprav nikoli nisem dala nič na to).
Najlepša hvala in lep pozdrav!
Lepo pozdravljeni!
Vas popolnoma razumem in vam lahko povem, da sploh niste osamljen primer…danes je takšnega vedenja ogromno in se sprašujemo kaj je pravzaprav bistvena problematika. Vemo, da imajo otroci z ADHD ali avtizmom, veliko težkih kovin v sebi, ki naj bi ta stanja povzročala. Drugo je stres, ki ga doživljamo starši in se že od spočetja naprej prenaša na otroka. Pri motnjah govora, je otrok vedno na nek način frustriran, kar je ravno tako značilnost ADHD.
Vendar pri treh letih, še ne moremo določati diagnoze. Potrebno pa je spremljati otroka…Pri petih letih že vidimo njegov razvoj. Vsekakor vam svetujem logopeda. Logoped velikokrat predlaga v kolikor se mu zdi potrebno razvojno ambulanto…
Res je tudi, da je v današnji dobi velik problem postavljanje meja. Včasih, ko se je starše celo vikalo, ni moglo prihajati do omenjenih težav…Izraz, ki ga dobi ob tem ko ugrizne je pravzaprav del žlehtnobe in nima praktično nič s hiperaktivnostjo. Menim, da je bistveno v takšnih primerih biti dosleden, ostro postaviti meje, tudi razlagati namere (kaj bomo sedaj, kam gremo, kaj bomo počeli…), tudi ustrezne kazni morajo biti (zelo dobre so oddaje Supernanny). Blagodejno bi nanj vplival tudi šport, saj le ta zanj vedno pomeni disciplino.
Hvala in vse dobro,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]