Slučajno sem zašla na tale forum in moram reči, da se mi po prebranem poraja mnogo vprašanj.

S partnerjem sva skupaj dobri dve leti, skupaj tudi živiva. Počasi mi zmanjkuje energije, za nadaljevanje veze. Morda bi mi pomagalo, če za nameček k vseemu ugotovim še da ima MOM.
Torej, da malo opišem najin odnos, bi vas prosila za mnenje – ali gre za MOM ali ne?

– k njemu sem se vselila kot cimra po enem mesecu je bil že ves zaljubljen in sforsiral vezo na hitro, brez nekeka blaznega dvorjenja.
– ob vsakem najmanjšem problemu je dal konec, odvihral ven iz stanovanja, ga ni bilo dva dni, brez da bi vedela kje je, seveda me je tudi kaznoval – se ni pogovarjal z mano, se zapiral v sobo po več dni zapored, ni hotel spati pri meni
– poniževanje, uporabljanje žaljivk (vse od ku..a, varalica, lažnivka, pokvarjenka…)
– povedati sem mu morala vse o svojih bivših, predvsem ga je zanimalo seksualno področje (koliko sem jih imela, kakšni so bili…) če nisem želela odgovoriti je takoj začel, da zakaj nisem iskrena, da to je temelj vsake veze
– zaničuje mojo najboljšo prijateljico, mamo, svojo mamo – on je najboljši in vse ve in zna in nihče mu ne sme nič reči
– obseden je z igranjem igric, kadi travo kadar pokažem da mi kaj ni čist ok se ne želi pogovarjat, sa težim on pa da bo delal kar bo hotel
– nasplošno se ne želi pogovarjati, saj pravi da sem nesposobna konstruktivnega pogovora
– za vsak drek je depresiven in žalosten, sploh ne upam nič rečt, ker ga vse prizadene, včasih se mi zdi kot ena baba ki ima orng pms 😀
– vsak mali napor ga utrudi, da nima energije da bi počel kaj z mano, spolnih odnosov imava bore malo, vsako mojo pobudo zatre v kali potem pa je še on prizadet, ker sem jaz hotela on pa ne

Se opravičujem za daljši post, sem želela kar se da opisati situacijo. Vsako mnjenje bo prišlo prav!

Lep večer,
L

Težko je reči, če ima res MOM, ampak zveni pa hudo čustveno nestabilen, psihično naporen in, še pomembneje, obupen partner, s katerim je odnos eno samo izsrkavanje tvoje energije.

To so minusi v tem odnosu, sedaj napiši še pluse in potem se vprašaj, če plusi res odtehtajo vse te minuse, ki si jih naštela.

Diagnozo lahko postavijo samo strokovjaki, vendar pri tem tvojem je že na prvi pogled jasno, da je nekaj hudo,hudo narobe in da človek ni sposoben partnerskega odnosa, saj ima kup težav sam s seboj, ki jih za povrh še prelaga na druge.

Bistveno vprašanje se mi ne zdi kakšno diagnozo bi mu postavli ( čeprav se zdi tukaj en tak koktajl osebnostnih motnenj, pa še česa za povrh – trava….recept za katastrofo). Bistveno vprašanje je, zakaj še ostajaš z njim? Takšni primerki si pogosto iščejo ljudi, ki so zelo empatični, ki imajo poškodovane meje in alarmne sisteme, saj bi vsak, ki je ima opozorilni sistem kolikor toliko zdrav že zdavnaj spakiral kovčke. Poskušaj pogledat zakaj si sploh šla v to; se je zdel na začetku kot Idealni moški ? – tako se pogosto vedejo, dokler pletejo mreže in ker imajo takšni ljudje veliko težavo s samopodobo in svojo identiteto lahko zaigrajo kakršno koli vlogo, ki je trenutno primerna in se vanjo vživijo do te mere, da še sami verjamejo vanjo. Je igral na karto Žrtve, večno nerazumljenega revčka, ki se mu ves čas dogajajo krivice, čeprav je on sam tako zelo pošten in srčen in….Ali se ti je zdela njegova ponudba o skupnem življenju zgolj praktična, obneem pa si preslišala in spregledala vse opozorilne znake.Kaj je bilo tisto, kar te je privleklo?

IN zakaj ostajaš? Ker se ti smili, kadar ima svoje dramatične momente v vlogi Žrtve? Ker se ga bojiš, ker se zdi v svojih izpadih lahko tudi nevaren? Ker si zatiskaš oči, da je to zgolj začasno in se bo nekaj čudežno spremenilo?

Kaj boš storila je povsem v tvojih rokah, ti si tista, ki kreira tvoje življenje ( ne glede na poškodovane ljudi okoli tebe). Sama pa bi takoj začela iskati možnosti novega bivanja, spokala kufre v trenutku, ko bi lahko in si nato vzela nekaj časa, da bi razmislila, zakaj sem se sploh znašla v takšni situaciji.

Velika verjetnost je, da bo v trenutku, ko bo zaćutil tvoj morebitni odhod postal spet ves sladek, super ali usmiljenja vredna Žrtev. Većina ljudi, ki živijo s takšnimi osebki se namreč ne zaveda, da jih ti potrebujejo še veliko bolj kot oni njih ( kljub temu, da se do partnerja grdo obnašajo in mu očitajo svašta). Oni potrebujejo nekoga, na katerega lahko preložijo svoje probleme, ki ga lahko okrivijo za svojo nesrečo, ki jim služi za smetnjak njihovih nepredelanih negativnih čustve…če se odločite, da se te vloge ne boste več šli, v njih zazeva veliko večja praznina, kot pa v vas samih.

Želim ti, da se odločiš najbolje zate in če boš želela smo ti vedno na voljo, da skupaj pomodrujemo o življenu in vsem…:) Še najlažje te bodo razumeli tisti, ki so bili ( ali odšli) v podobnih odnosih.

GittaAna

Draga, ali se tudi meni to dogaja.

To, kako si opisala svojega partnerja je kod da poznaš mojega moža in si pisala o njem.
On trenutno ne kadi trave, bil pa je odvisnik pred dolgo leti, ko je bil še mladenič, zapuščen od staršev v letih, ko se naj mlade več kontrolira in se jim nudi več pozornosti in ljubezni.
Ampak tisto o pobegih, to je to. Res, bežanje ob vsakem pogovoru, ki ne gre v smeri, ki bi mu bil kos; se ne vrti okoli njega, oziroma, ko mu želim, da vse kar dela in pričakuje od mene, pa tudi ni prav.
Ja tudi depresija in brezvoljnost, tudi to se dogaja. In spanje, spanje, spanje. Kar naprej je zaspan.
Mogoče ima to kakšno vezo s pomanjkanjem ali viškom serotonina, ali ščitnico, ne vem.
Tudi pogovori so najina šibka točka, kajti hitro se lahko zgodi, da ima občutek da sem pametnejša, pa da mu nisem podložna, da bi morala bolj spoštovati njegovo mnenje in znanje, itd. Skratka polomija.
Tako da jaz bi ti svetovala glede na to da si še mlada, da si najprej omisliš novo mesto bivanja in to če je mogoče nekje za kar ne bo vedel in se nekega dne, ko ga ne bo doma odseliš z vsemi svojimi stvarmi.
s takšnim človekom boš težko imela duševno zdrave in srečne otroke.

Odločna bodi. Šele ko boš odšla boš ugotovila, da si bolj mirna in zadovoljna.
Pri novi zvezi pa bodi previdna in opazuj, čeprav prav takšni moški (pa tudi ženske), znajo dolgo skrivati svoj pravi obraz. Običajno dokler nisi z njim poročena in v istem domu. Vendar je potem odhajanje mnogo težje.

Pozdravljeni!

Hvala vsem za odgovore. Se človek takoj bolje počuti, ko vidi da mu nekdo prisluhne.

Najina zgodba je takšna, da sva bila skupaj že nekaj let nazaj in sem bila jaz blazno zaljubljena v njega in zelo prizadeta ko se je po nekaj mesecih končalo. In potem ko sva se zopet srečala, me je nekako prepričal da je pravi moški zame, ves prijazen, obljubljal nebesa, izpovedoval ljubezen že prvi mesec, omenjal poroko, otroke. Mene je vse to navdušilo, sem si mislila no evo končno en odrasel moški, ki si želi istih stvari kot jaz in točno ve kaj hoče. Je pa res da me je že na samem začetku zmotilo njegovo hitenje, sama sem predlagala da glede na to, da živiva skupaj, da greva lepo počasi, on pa je forsiral da ali vse ali nič. Na koncu sem le pristala, saj mi je bil všeč. Vendar se je že kmalu pokazal pravi obraz, s s prvim izpadom, nato drugim…desetim…, vsakič ista fora – zaničevanje mojega načina konunikacije, poniževanje, konci, odhajanje. Tako daleč, da sem že verjela, da je z mano nekaj hudo narobe, da sem res naporna, tečna in da vse kar izustim je teženje, nakar sem celo poiskala pomoč pri psihologu, večkrat sem ga povabila zraven, se je vztrajno izmikal, da on pa tega že ne potrebuje.

Še sama nevem kako zmorem, to psihično maltretiranje iz dneva v dan, živim za trenutke ko je gospoda dobre volje in potem mi dajo ti momenti spet neko upanje, da morda pa ta dobra volja ostane, kadar je takega razpoloženja mi govori same lepe stvari in da ne smem verjeti njegovim izbruhom, da to je samo ker je živčen, ker ga je strah da bi me izgubil, ker ve da mi daje premalo itd. In seveda vsakič, ko se začnem umikati, pritisne na prave točke, da me potegne nazaj.
On je odraščal v družini kjer je bilo vsega dovolj, ima krasne starše, vendar pa sta ločena, za kar še vedno, po skoraj 15letih krivi mamo, posledično je tudi ne spoštuje. Res je da komunicirati starša nista znala, ampak se zdaj odolžujteta na obroke in bi se počasi že lahko kaj naučil. Pri meni pa je bilo tako, da se je mami ločila, ko sem bila še čisto majha, moj oče je bil nasilen, pil, varal… Čez nekaj let je naredil samomor. Mami je sedaj srečno poročena. Ko ji razlagam kaj se mi dogaja, pravi da kako se zgodovina ponavlja, srce se ji para, jaz pa ne najdem načina, kako ven iz tega oz kako rešiti, če se še kaj rešiti da… Mislim da veliko pri mojem vztrajanju pripomore dejstvo da je moj oče naredil samomor in se mi zdi kot da moram nekoga rešit, mu pomagati vendar se mi zdi zelo grdo od partnerja da to izkorišča na tak način – mi da konec ker ne zna iz svoje depresije in bi rad umrl, seveda da potem ne morem oditi.
Se mi pa zdi, da zadnje čase nisem več tako potrežljiva, opažam da nimam več energije za vse to sranje. Morda pa mi počasi že prekipeva in se bliža dan ko bom lahko odšla.
Že to, da izlijem vso to svojo agonijo, pomaga 🙂
Hvala vam!

In še da dodam – on se ima za zelo dobrega človeka, vsi mu delamo krivico, vsi ostali smo pokvarjeni, je že večkrat ponosno povedal, da je on nekaj najboljšega kar se meni lahko zgodi. Ne prevzema nobene odgovornosti za svoja dejanja in ne čusti odgovornosti do nikogar, le do sebe. Ironično je potem, da si mi upa rečt, da sem jaz egoistična in sebična. Ah ja 🙂

Ko prebiram vse tvoje obrazložitve partnerjevega obnašanja in ponašanja, se res sprašujem zakaj tako dolgo vztrajamo v takšnih odnosih. Pri tebi si predstavljam, da je mogoče prav zaradi tega, da si izgubila očeta, ki si je sam vzel življenje in si mogoče ob tej izgubi dobila občutek, da si tudi ti prispevala k njegovi odločitvi, kar sploh ni resnično, a te še vedno spremlja. To je podzavestna stvar.

Da pa vztrajaš pa je čisto mogoče da zato, ker se bojiš, da bi tvoj partner naredil isto potezo kot oče, si vzel življenje. Ampak če mama pravi kako se vse ponavlja, potem je čisto mogoče, da te po prekinitvi te zveze čaka kaj lepšega in srečnejšega, kakor je to doživela tudi tvoja mama.

Včasih je težko končati neko zvezo, ker še vedno mislimo da dotično osebo še vedno ljubimo. Lahko je res, lahko pa je to samo navezanost ali strah pred izgubo, ne pa prava ljubezen. Kakorkoli že odločitev ni lahka.

Prepričana sem, da ko takšne zveze pa res pridejo do vrhunca nesmiselnosti in postanejo ponižujoče in ne vodijo več nikamor kaj šele v odnos, ki prinaša izgrajevanje, dopolnjevanje in usklajevanje v obojestranski ljubezni in privrženosti, da je čas reči:”Dovolj je!”
Jaz mnogokrat pravim, da je življenje mnogih zakonskih parov kot film z zelo nesrečno vsebino, ampak vseeno napeto in vztrajno čakajo na srečen konec. Tega pa večinoma ni in ni.

Zato bodi pogumna in poglej resnici v obraz in se odloči kakor je najbolje zate. Čas pa bo prinesel svoje.

In veseli se, ker tvoje življenje nima nihče pravico uničevati s svojo sebično in egocentrično orientiranostjo le na sebe. Vredna si prave ljubezni.

Nena51, kako se pa vi spoprijemate s takšnim odnosom? Kako se zaščitite, da vas ne prizadane vsakič še bolj? Jaz se namreč bojim karkoli reči in potem sem več ali manj cele dneve sama, ker je on zaposlen z igricami in kajenjem. Evo včerajšnji primer – mu razlagam o eni osebi, kako nič ne kuha, pospravlja in on meni no evo to je pa ta vaša emancipacija, take ste ve ženske dandanes in seveda sem se takoj začela “zagovarjat” da se ne strinjam, da naj me ne meče v isti koš, saj sama namreč vse postorim…no iz tega je ven prišlo, da se mi ne upa nič reči, ker vse obrnem nase, ker vse vzamem negativno in da sem naporna, da se me ne da prenašat. Saj pravim, že sama sebi več ne zaupam, svojim reakcijam, dvomim v njih in vase…

Lep dan!

pozdravljena, ali se tudi meni to dogaja,

moje mnenje na vprašanji:
Kako se spoprijeti s takim odnosom? Težko oziroma ne gre nikakor brez, da bi se škoda začela poznati na tvojem zdravju. Poskušaš lahko vse živo pa boš vedno ti potegnila kratki konec. Zakaj? Zato, ker takšen partner ve, da te lahko zmanipulira, ker ve, da se mu pustiš. S tem pa mu še bolj daješ moč, da lahko s teboj dela kakor mu paše. Zato te tudi, kot on pravi “prenaša”. Če te ne bi mogel zmanipulirati te že zdavnaj ne bi več prenašal, ker mu ne bi odgovarjala.
Kako se zaščitite, da vas ne prizadane vsakič še bolj? Sebe zaščitimo na tak način, da takšnega partnerja odstranimo iz svoje bližine oziroma se odstranimo sami. V začetku je sicer občutek grozen ko nismo v njegovi bližini vendar pa vsak naslednji dan iz distance počasi uvidimo, kako nezdrav odnos smo imeli z njim.
Imam pa eno vprašanje zate. Zakaj mu razlagaš o osebi, ki doma nič ne postori in mu hkrati dopoveduješ, da ti postoriš vse. Ali bi ga s tem želela prepričat, kako si ti dobra do njega in kako se trudiš, druge se pa ne? Veš s tem delaš bolj škodo sebi kot njemu. On je že tako in tako prepričan in ima svoje mnenje o tebi tako da prepričanega se prepričati ne da.Poleg tega, če pravi, da se te ne da prenašat potem bi mu jaz dala prosto pot, da me ne prenaša in naj si izbere tisto, ki jo bo lahko prenašal. No, ne vem. Sama sem bila v taki situaciji in te po svoje razumem, kljub temu pa ti povem,da bolje ne bo nikoli. Iz njegovega vidika, te on prenaša le takrat, ko si mu 100 % podrejena, brez ugovarjanj, v bistvu dekla za vse, kar mu bo prišlo na misel. Pa tudi, če mu boš 100% podrejena, bo vedno našel kaj novega, da te bo spravil iz tira, saj so urejene razmere zanj preveč dolgočasne in v njih ne more živeti. Za življenje in, da se počuti vreden in močen potrebuje adrenalin, ki ga dobi na podlagi drame in še enkrat drame. Če mu jo ne ustvari nekdo v njegovi bližini, jo ustvari sam, ti pa pri tem lahko le debelo gledaš in se sprašuješ, kaj si spet narobe naredila, rekla, se obrnila, narobe zadihala, povedala z napačnim tonom…..
Moj nasvet v tej kolobociji je; premisli ali si želiš tako živeti celo življenje, saj boljše ne bo nikoli? Na podlagi odgovora na to vprašanje pa se odloči, kaj boš naredila.
Srečno

Hvala za vprašanje “ali se tudi meni to dogaja”.

Kako se spopadam s takšnim odnosom?
Moram odkrito povedati, da je minilo tri leta najinega zakona, a nisem vedela kaj se sploh dogaja. Vedela sem samo to, da je to zelo podobno temu, kar sem doživljala v otroštvu s svojim MOM očetom.
Na nek način lahko rečem, da imam srečo, da sem ta odnos razpoznala na osnovi prebranega in tudi napisanega na teh forumih napisanih na to temo.
Ker vem, da je za razumevanje takšnega odnosa in ozaveščanje situacije v kateri se nahajamo zelo pomembno da smo na tem področju izobraženi, seznanjeni s psihološkim in biološkim ozadjem te motnje dobro, da pač preberemo knjige napisane na to tematiko in da skozi branje spoznamo kaj se dogaja z našimi npr, partnerji, naše odzive nanje in morebitno našo okuženost v odnosu s takšnimi ljudmi v našem obdobju odraščanja oziroma v trenutnem odnosu v katerem se nahajamo.

Trenutno prebiram knjigo Mejna osebnostna motnja za telebane, iz knjižnice pa sem si prinesla tudi knjigo Ne stopajte več po prstih. Obstaja pa še kar nekaj knjig s podobno vsebino.

Šele ko smo soočeni z realnostjo odnosa v katerem se nahajamo; seveda če smo se pripravljeni soočiti z resničnostjo, se lahko odločamo kaj v tem odnosu lahko naredimo in ali se v tem odnosu splača ostati ali ne.

Za začetek pa je zelo pomembno, da poskušamo situacije, ki se nam dogajajo gledati iz zornega kota neobremenjenega opazovalca, če je to le mogoče.

Torej tu ne gre toliko za to, da bi drugi verjeli, da smo v “čudnem” odnosu, s čudno osebo, kajti nihče nam ne bo verjel kdor tega ne doživlja ali ni doživljal. Tudi ne gre za to in to še najmanj, da iščemo krivca za naše odnose z možem (partnerjem) v njem samem, kajti on na svoj odnos s seboj in z nami sploh ni sposoben gledati iz zdrave psihološke perspektive.

Ostane nam samo postaviti meje, misliti tudi nase, se ne obremenjevati s tem kako se ravna z nami, niti ne kako takšnega človeka spremeniti.

SPREMENITI MORAMO SEBE! Spremeniti moramo naš pogled na situacijo, odnos in naše reakcije in odzive na nastale situacije.

Izhod vedno obstaja, a to vedno ne pomeni zapustitev takšnega odnosa.

Lep dan tudi tebi.

Hvala za odgovore!
Jaz recimo svojega partnerja niti ne poskušam spremeniti, se ga trudim sprejeti skupaj z vsemi pomankljivosti in imam ogromno mero potrpežljivosti. Moti pa me to, da recimo on mene ne sprejme, niti ne poskuša, sprejme samo tisto kar mu je všeč, če sem recimo slabe volje, niti ne poskuša stati ob strani ampak se gladko malo umakne, saj njemu pa ja ni treba tega prenašat, bom že prišla ko bom boljše volje. Ravno pri zgoraj opisanem včerajšnjem pogovoru, najprej da odgovorim – šlo je za čisto običajen pogovor ob kavici, nisem hotela nič dosečti s tem, bolj v smislu, da jaz pa ne bi mogla tako živeti. No in po njegovem odgovoru sem mu rekla zakaj me enostavno ne sprejmeš, ne sprejmeš moje reakcije, saj ne mislim nič slabega, samo pogovor je in on se začne smejati v smislu haha tega pa že ne bom sprejel. Jaz pa lahko sprejmem njegovo odnos do mene, nasploh način življenja, vse?! Zanimivo kako imamo ljudje različna pričakovanja in dvojna merila – jaz moram vse to sprejeti njemu pa ni treba.
Tudi jaz sem začela delati na sebi, večkrat si privoščim kavico s prijateljico, berem knjige, delam stvari zase, v katero smer me bo to zapeljalo bo pa čas pokazal 🙂
Dejstvo je, da si družine s takšnim človekom ne znam predstavljati, otrok ne bo razumel zakaj je očetu tečen in zakaj se ne želi ukvarjati z njim, že meni je včasih težko. Želela bi da se stvari uredijo z njim ampak mogoče je moje upanje prazno.

Lep dan vsem skupaj!

Nena51,

prebiram stališča in imam vprašanje, saj se mi zdi, da nekaj ne razumem in sicer;
v enem od prejšnjih postov praviš “Tako da jaz bi ti svetovala glede na to da si še mlada, da si najprej omisliš novo mesto bivanja in to če je mogoče nekje za kar ne bo vedel in se nekega dne, ko ga ne bo doma odseliš z vsemi svojimi stvarmi. s takšnim človekom boš težko imela duševno zdrave in srečne otroke.
Odločna bodi. Šele ko boš odšla boš ugotovila, da si bolj mirna in zadovoljna.”

V zadnjem zapisanem stališču pa praviš “Izhod vedno obstaja, a to vedno ne pomeni zapustitev takšnega odnosa”.
Oboje zapisano se mi zdi malo kontradiktorno in morda predstavlja še večjo zmedo pri posamezniku, ki se s tem sooča in ne ve, kaj bi naredil. Oziroma razum govori eno, srce pravi drugo.

Poleg tega pa si ne znam predstavljati, kako naj se človek v taki zvezi ne obremenjuje s tem kako se ravna z nami, kot berem:
“Ostane nam samo postaviti meje, misliti tudi nase, se ne obremenjevati s tem kako se ravna z nami, niti ne kako takšnega človeka spremeniti.”

Mislim, da se vsak zdrav človek v neki zvezi ob doživljanju takšnih situacij začne oziroma se obremenjuje, kako se ravna z njim. Saj je vendar človek in ima občutja. Menim da, v kolikor se v zvezi ne bi obremenjeval, bi partner zanj pomenil le nekakšen predmet, saj bi živel z njim, hkrati pa tako rekoč mimo njega oziroma gledal skozi njega brez da bi ga zaznal – torej pri tem ne bi ničesar občutil in se posledično tudi ne bi obremenjeval.
Po moje se ne obremenjuješ s tem, kako nekdo ravna s teboj le v primeru, ko nisi čustveno vpleten oziroma ti je za tega človeka popolnoma vseeno. V tem primeru pa takšna zveza z nekom prav tako ne vodi nikamor in je le”fasada” za oba partnerja in za okolico.

Draga sotrpinka – ali se tudi meni to dogaja.

Prav opažaš, čeprav še vedno iščeš rešitev tega odnosa pri tebi, kajti druga stran niti ni sposobna dojeti, da povzroča problem in da zadaja rane. Oni so prepričani da je krivda pri partnerju in ne pri njih.

Moraš se zavedati, da ta njegov odnos do tebe na nek način sploh nima nič veze s teboj. Ko se on počuti ogrožen (njegovi občutki pa nimajo nič opraviti z realnostjo in resničnostjo trenutne situacije), je enostavno nesposoben sočustvovanja z osebo, ki jo prizadene, ker vidi samo svojo prizadetost, strah in zmedo, ki pa jih nezavedno usmerja v popolnoma napačen cilj. Kajti vzorci, ki jih uporablja za zaščito v trenutku, ki ga ne more obvladovati, izhajajo pravzaprav običajno iz dobe njegovega odraščanja in so mu znani načini obrambe pred ranljivostjo in priznanjem nemoči.

Tako da od te osebe enostavno ne moreš pričakovati ljubezni, opore, podpore, sočustvovanja, razumevanja ali pravega pristnega prijateljstva. S tem se boš morala sprijazniti.

Ampak prav zaradi kratkotrajnih trenutkov “normalnosti” takšnih ljudi mislimo, da je pa le nekaj dobrega pri njih, vztrajamo. Ampak to ni ljubezen. To je sebičnost in egoizem.

Zato je dobro pretehtati odnos v smeri “se splača – se ne splača”. Zavedati se moramo, da smo samostojne osebnosti in da nihče nima pravice posegati v ta naš del; da imamo pravico živeti dostojanstveno življenje v miru in brez neprestanih občutkov krivde.

Vem kako je to, ko raje govoriš o osebi kako težka in kakšna je, težko pa se je soočiti z možnostjo, da imamo tudi mi pravico živeti mirno in dostojanstveno življenje in se odločiti oditi.

Beri naprej in razmišljaj. Mogoče ti kaj “pametnega” pride na misel. 🙂

Jaz sem razumela tako, da dokler je človek še mlad, nima družine, skupnega premoženja, je lažje odditi. Če pa gre za dolg zakon pa da se na nek način poskušaš “spijazniti” z vsem skupaj in ne oddideš, ker to ogromno za sabo potegne. Nevem. Jaz v svoji situaciji definitivno mislim, da bi bilo zame bolje, da zberem moči in oddidem, čeprav si moj srček tega ne želi in še vedno upa na boljše čase.

Imaš prav.

Verjetno tvojih sestavkov nisem dovolj pozorno prebrala in sem dojela, da še nisi poročena in nimaš otrok s partnerjem, ki ga opisuješ kot mejnega.

Sicer ne vem kaj si mislila z “moj srček”. Verjetno sina ali hčer.Poznam primere, ko so se žene takšnih partnerjev preveč čustveno navezovale na svoje otroke in jih običajno naredile za svoje zaveznike proti očetu. To je delala tudi moja mama. V bistvu pa take matere dejansko na nek način dajejo svojim otrokom občutek, da so materi zaščitniki in pomočniki, kar jih na neki način vodi v prezgodnji občutek, da morajo biti svojim staršem “starš”.

Verjamem, da pri tebi verjetno ni takšnega odnosa temveč želiš le zaščititi otroka pred zlorabo in vplivom Mom starša.

Kakorkoli že, tudi če si že poročena in imaš otroka-ke je odločitev ali boš ostala ali ne v tem odnosu popolnoma tvoja. Iz tvoje strani si ti tista, ki se odločaš in se boš dokončno odločila.

Jaz ti želim, da ti uspe ostati, lahko pa boš z odlašanjem in pričakovanjem izboljšanja podaljševala svojo agonijo in agonijo otrok. Ti edina veš kakšen je v resnici vajin odnos.

Lep dan!

Sva se narobe razumeli – nisva še poročena, tudi otrok še nimava. Z moj srček sem aplicirala, da si srce želi ostati, glava pa pravi beži kakor te nesejo noge, saj kot sem rekla, dokler sem še sama, še nekako gre, ne predstavljam pa si, da bi bil še otrok vpleten.

iskreno si moraš odgovoriti, zakaj srce želi ostati? Misliš, da boš s tem odrešila svojega očeta, ki je storil samomor? Nisi ti kriva, niti tvoja mati, odpustiti moraš sebi in njej.
misliš, da ni boljših, da si ne zaslužiš boljšega?

Draga >ali se tudi meni to dogaja

Pozdravljene punce,
berem zgornje poste in veliko razmišljam o MOM, je sicer že nekaj časa odkar sem brala o tem, vendar nisem nič kaj dosti pisala…tudi sama sem v tem nekem čudnem začaranem krogu, ko je odnos s partnerjem do konca zmešan in čuden. In dejansko ne vem ali imam MOM jaz ali on? Naj povem, da sva skupaj malo več kot 2 leti, imava majhnega otroka (5l), prej sva bila skupaj 1 leto in se razšla, kasneje sem izvedela, da sem zanosila in sem otroka obdržala, ker sem mislila, da se bova uspela normalno zmenit (pa ne mislim s tem, da bi ga na tak način obdržala) in seveda zato, ker sem si otročka zeloooo želela. No..pa sem se pošteno uštela. O tej zgodbi ne bom dosti razlagala, je bilo pa težko in boleče…od groženj, da mi bodo otroka vzeli do tega, da lažem itd….
Kasneje sva se odločila, da bova skupaj zaživela oz.da bomo mi3 skupaj….na začetku je bilo še v redu potem pa vedno več kreganja in zmerjanja. Veliko je tudi alkohola in takrat utdi posledično veliko več kreganja. Oba sva družabna, imava kar nekaj prijateljev, mogoče on še več kot jaz in zaradi tega je veliko bil od doma, dela cele dneve, po službi pa na pivo. Okoli tega sva se res veliko kregala. Vmes je uhajal od doma, pogovarjat se ni dalo…za vsak moj RD, je kam šel…ni sodeloval v smislu, da bi bil zraven mene in se z mano in prijatelji zabaval. 1x se ga je fajn napil in šel spat, 2. je ušel za 3 dni na morje in ves čas pil, prišel ves skesan nazaj- vendar k mami, ne k meni in je kar precej jokal, da mu je hudo itd. Sva poiskala pomoč oz.je njegova mama poiskala, sva hodila tja in nazadnje je prišel pijan…da to je brez veze, da njemu nihče 3.ne bo govoril kaj in kako, da on ima mene rad, da je do naju pošten in iskren in to je vse. Sama sem še nekaj časa hodila k terapiji…mi je pomagalo, zato ker sem naokrog hodila vedno bolj zamorjena in žalostna. Zgodilo se je da me je zmerjal s kurbo sredi noči, pred otrokom, zato ker sem mu rekla, da je dovolj pijače in to pred družbo- njegovo, ki veliko pije. Kadarkoli se je dogajalo kaj okoli mene (rd, zabava, obiski mojih prijateljev), je našel nekaj, da se je na koncu vse vrtelo okoli njega. Ali pa se ga je enostavno napil in rinil ter “zabaval” otroke (skakanje po kavču, prerivanje itd.) precej neprijetna zadeva, ko veš da lahko mimogrede pride do nesreče.
V vsej tej zmešnjavi je tudi grozil, da bo odšel in iskal stanovanje pa sem vedno prosila naj ostane. Meni pa se je začelo dogajat, da sem začela “padat ven”, kar neki izpadi brezvezni, jok in obtoževanja. V zadnjem času ga pri vsakem prepiru mečem ven iz stanovanja (živimo v hiši staršev), večino časa sem slabe volje in se včasih znesem tudi nad otrokom- v smislu nepotrpežljivost iz moje strani- tepem ga ne! Partner mi očita, da sem ves čas nezadovoljna in da ga samo obtožujem. Pravi, da sem za njegove izpade kriva jaz, da pa me ima rad kljub vsem mojim napakam in si želi z mano/nama ostati in da se bo zelo trudil še naprej. Nazadnje sva imela pogovor o njegovi izselitvi nekaj dni nazaj, Mirno sem povedala, da želim, da me pusti in da naj gre. Noče. Vmes mi je grozil s samomorom, potem ni pripeljal otroka domov ob dogovorjeni uri in se je z njim vozil po mestu in vmes šel na pivo.Kasneje se je opravičil. Zdaj pa se obnaša kot da ni bilo nič. Pravi, da se ne bo odselil ,ker imam jaz neke težave. pravi, da me razume in me ima grozno rad, svoji mami razlaga, da me mora imeti rada, ker jaz v otroštvu nisem imela tega kar je imel on (ljubeči odnosi), čeprav prav kaj grozno hudega ni bilo v moji mladosti…smo se kar povprečno razumeli, le preveč svobode sem imela. V glavnem…enostavno ne vem več kdo je tu nor, po domače povedano. Rada ga imam, sex noro štima, kadar je normalen je dober človek čeprav imam občutek, da se počuti strašno ujetega in noče povedat zakaj. Nekaj časa je blazno evforičen kaj vse bomo pri hiši še naredili potem ga pa mine in pravi, da mora bit v službi cel dan. Pred letom in pol sem ga prosila, da se prijavi na naš naslov, da bi mogoče razmislila o poroki in še enem otroku…odgovor je bil vedno ne. Zdaj se pa hoče prijavit, meni ni več do tega…o poroki že zdavnaj ne razmišljam več…o otroku pa…moja velika želja je še eden…pa vem, da ne z njim, če sploh s kom. ko berem tele MOMovske izpade bi z lahkoto tud mene zraven štela, ker se v zadnjem času sploh ne poznam več! Naj povem, da sem imela tudi grozne napade tesnobe in slabe misli…pa sem se spravila ven nekako. Tako da…kak nasvet ali misel bo dobrodošla in hvala vsem, ki redno pišete in odgovarjate tu gor…marsikomu pomagate! Lep dan želim…

Ena zmedena.

Tvoja zgodba je res polna zmede. Tvoje srce si želi, verjetno zaradi otroka, da bi se vajina zveza nekako spravila v normalne, povprečne tire, vendar kakor je videti ti, (vama) nikakor ne uspeva, vsaj ne na dolgi rok.

Če ti čisto iskreno povem, dvomim, da se bo spravil v normalen tek, kajti kakor je videti ima tvoj partner (mož) precej težav sam s seboj, posledično pa tudi v odnosu do tebe, vajinega otroka, matere, prijateljev in verjetno skoraj do vseh ljudi. Človek, ki išče uteho in izgovore za svoj beg in neodgovornost v alkoholu res ne more trezno razmišljati o tem, da imajo njegove odločitve in izbire posledice ne samo zanj ampak za vse, ki so del njegovega življenja.

To da neprestano beži pred odgovornostjo, ki bi jo vsak normalen in povprečen moški, oče, sin ali prijatelj moral v svojem vsakdanjem življenju izvajati, če je kolikor toliko stabilen; duševno, duhovno in psihično, daje vedeti, da z njim ni vse kot bi moralo biti glede na povprečje. Na osnovi prebranega bi prej rekla, da ti na nek način igraš vlogo žrtve. Iz napisanega se ne da s popolno gotovostjo reči, da ima tvoj mož MOM, saj so za postavljanje diagnoze merodajni predvsem psihiatri ali psihoterapevti, ki imajo na tem področju izkušnje, ne samo znanje. Posledično si tudi ti zaradi vseh pretresov, ki jih doživljaš v vajinem nestabilnem odnosu pod hudim psihičnim pritiskom in v stanju, ko si že pripravljena priznati nekaj, kar niti ni res, ali pa le delno, da bi morala sama nositi krivdo vajinih nesporazumov, prepirov in nesoglasij. To je posledično nastalo prav zaradi verbalnih pritiskov iz strani partnerja s katerim hoče vso težo vajinega “neuspelega” partnerstva zvrniti na tebe. To je seveda očiten znak njegove čustvene in duševne nezrelosti. Kajti nemogoče je, da bi ti v takšnem odnosu vedno vse mirno prenašala, ne da bi včasih tudi sama v samoobrambi reagirala kot reagiraš. To pa takšni ljudje hitro izkoristijo, da vso krivdo vržejo na svojo žrtev.

Zelo te razumem, da ti je težko in da si na vse načine prizadevaš ohraniti vajin odnos zaradi otroka. Vendar kakor razbiram iz napisanega nima otrok nikakršne zdrave duševne podlage za rast v osebo, ki se bo spoštovala, zaupala vase in v ljudi, posebno v starša in rasla v spoznanju, da ima njegovo življenje smisel. V takšnem okolju lahko otrok zraste v isto osebo kakršna sta tudi vidva; z občutkom manjvrednosti in občutkom krivde za vajine nesporazume, ki bo rasla skupaj z njegovim odraščanjem. Tako se bo dejansko razvil v osebo, ki bo imela iste težave kakor jih imata že vidva, kajti vajin odnos mu ne bo kazal zdravo podobo pravega partnerskega odnosa.

Jaz bi ti svetovala, če je le mogoče, da se s sinom vsaj za krajše obdobje umakneš iz tega težkega okolja in razmisliš, ali je vredno žrtvovati otroka zaradi tega, da imaš občutek, da imaš partnerja (moža).
Sicer ne vem kakšno podlago so tebi osebno dali tvoji starši, kajti običajno prav takšni ranjeni otroci, ki so že kot otroci vzgajani kot žrtve ali skrbniki svojih staršev, pristanejo v tako zapletenih odnosih.

Ti si tista, ki situacijo poznaš v celoti in ti si tista, ki se lahko odločaš, ali je za otroka dobro da ostane v takšnem okolju in v njem odrašča, ali ne. Poskusi si najti pravo, zaupno prijateljico (ne več), ali pa se obrni po pomoč h kakšni dobri psihoterapevtki, da boš lahko dobila strokovni nasvet kaj v dani situaciji narediti, hkrati pa, da o sebi dobiš pravo sliko glede na vpliv očitkov in besed iz strani partnerja o tvoji morebitni krivdi za nerazumevanje in posledičnega vpliva na nefunkcionalnost vajinega partnerstva in sposobnosti izvajanja zdravega starševstva.

Otrok te potrebuje “Ena zmedena”. Ne dovoli, da bi se skupaj z njim vrtinčila v tem vrtincu zmede, ki ga lahko zaznamuje za vse življenje. Če partner res spada v skupino MOM, je malo verjetno, da se bo pripravljen zdraviti, prevzeti vsaj del krivde za vajin neuspeli odnos in postati tebi in otroku odgovorna, močna in zanesljiva opora v življenju.

Jaz bi se na tvojem mestu najprej umaknila in v miru razmislila, hkrati pa za svoje prijatelje res izbrala samo tiste, ki bodo iskreni, ki jim je mar kako se obnašajo pred otroci, da ti ne bo žal, ko se boš nekoč ozrla nazaj v svoje življenje in boš lahko rekla mirne vesti, da si naredila vse kar je bilo v tvoji moči, da bi bila odgovorna mati.

Tudi tebi vse lepo in bodi pogumna. Išči nasvet pri pravih ljudeh, saj te vsi ne bodo niti razumeli, niti ti ne bodo pripravljeni iskreno pomagati. Verjamem, da ti bodo tudi sotrpinke, ki so same šle skozi takšne odnose lahko pravilno svetovale kaj narediti, kako narediti in kam se obrniti po pomoč.