Pozdravljeni!

Kot nakazuje že naslov, me zanima glede govora 2,5-letnika. Govoriti je začel (malo bolj) okoli 2. leta, zdaj tvori stavke, pozna dosti besed, komunikacija z njim je zelo prijetna, rad se pogovarja in odgovarja, hitro sprejema nove besede, skratka imam občutek, da lepo napreduje. Problem pa je, da ga razumem samo jaz, očka že malo slabše, ostali pa skoraj ne, saj ne izgovarja črk: c (sonce je on e – izgovori s premorom), č, f, g (ga ga je dada, svoje ime Žiga izgovarja Ida), h, k, l (izgovarja kot j – Lara je Jaja – ali v/u – lepo je uepo) r, s, š, z, ž. Beseda fantek je tako an et, oblak je vat, raca je data, žogica in rožica sta obe jodita … medtem ko besede, ki so sestavljene iz črk, ki jih zna izgovoriti, izgovarja lepo: padem, potem.
Tudi motorično je vseskozi v zaostanku, je hipoton, fizioterapijo je obiskoval do 18. meseca, ko je shodil. Pri tem ne pomaga tudi zelo previden karakter 🙂 Po drugi strani je bister, vesel, zvedav, komunikativen, če ga ne razumem, se bo nadvse trudil za obrazložitev, npr. zadnjič mi je rekel: votu ote pet mojamo. Ker nisem razumela, se je trudil in trudil, nato je zaprl oči in rekel: toje dejamo – tole delamo. Tako da sem potem ugotovila, da mi razlaga, da morajo v vrtcu zapret očke. Tako da midva se zmeniva večinoma vse, ampak babice, vzgojiteljice, tudi očka pa imajo kar nekaj težav in vidim, da sin kar obupa, ko jim ne uspe pojasniti, kaj želi. Ko je želel povedati, da ga boli trebušček, ni nihče razumel, ko je tožil, da “bi butet”, dokler seveda ni pokazal na trebušček in rekel: au.
Je morda še prehitro za kako usmerjeno pomoč in ali mu v tem primeru lahko kako pomagam sama?
Najlepša hvala!

Zat 2012,
Glede na to, kar ste napisala, je jezikovni razvoj v mejah povprečja (npr. tvori in povezuje besede, obseg besednjaka). Težava pa se pojavi pri pridobivanju glasov, nekateri glasovi bi v tej starosti bi že morali biti čisti (npr. f, v). Je pa to lahko povezano tudi s počasnješim razvojem motorike in hipotonijo. Težko verjetno bo otrok vse glasove dobil spontano (torej jih bo sam osvojil), zato vam priporočam, da se naročite k logopedu. Ali imate občutek, da slabše sliši? Ima pogosta vnetja ušes ali pa je pogosto prehlajen? V tem primeru bi vam še svetovala ORL pregled.

Najlepša hvala za odgovor. Res je, sin je imel od vstopa v vrtec 7 zaporednih vnetij ušes, nato je bil napoten na ORL (ugotovljena povečana žrelnica) in test sluha, ki pa je bil opravljen ravno med enim od vnetij (ne vem, koliko to vpliva na merjenje, ampak sama med vnetjem navadno precej slabo slišim) in je bila ugotovljena naglušnost (ne spomnim se podatka o decibelih), vendar pa potem od cepljenja proti pnevmokokom vnetij ni več imel (decembra in aprila zadnji vnetji) in hkrati se je močneje razvil govor. Tudi dihanje, ki je bilo prej ves čas skozi usta, je zdaj skozi nos. Tako da je bila tudi pediatrinja mnenja, da se je situacija izboljšala. Bi bil morda smiseln ponoven pregled? Drugače nimam občutka, da slabo sliši, ampak ga nisem imela tudi pred prvim testiranjem … Z razvojem je bil ves čas nekaj mesecev do pol leta za vrstniki, zato sem imela ves čas občutek, da bo tudi z govorom tako … kot dojenček namreč skoraj ni čebljal, zdaj pa klepeta kot navit 🙂 Bom pa vsekakor ob naslednji virozi prosila pediatrinjo za napotnico za logopeda.
Najlepša hvala še enkrat!

Naj vas pošlje še na ORL pregled – smisleno bi bilo ponoviti testiranje sluha.

Spoštovani,
mislim, da sem prebrala že vse forume, ki govorijo o tej temi, pa vendar imam mnogo vprašanj.
Tudi moj dvoletnik (25m), ki se v vseh ostalih pogledih lepo razvija, zelo zelo malo govori. Za razliko od večine primerov, o katerih berem, je njegova finomotorika dobro razvita; riše, reže s škarjicami, sestavlja kocke, tudi z zelo malimi kockami je spreten, … Pri govoru pa napredujemo zelo počasi. Že kot dojenček se ni veliko oglašal (razen joka in smeha), sedaj pa zelo veliko komunicira, vendar neverbalno. Razume kompleksna navodila, v knjigah vse pokaže, z gibi naplete celo zgodbo, a če se pretvarjam, da česa ne razumem in vztrajam, da besedo izgovori, se zelo razjezi. Njegovo besedišče obsega besede ata, dida (duda), posnemanje nekaterih živali in vozil (vov vov, uuu (mu) ipd.), medmete: av, titi, bum, njam, … od glagolov uporablja besedo je (če rečem, da ni čokolde, odgovori, da je), napogosteje pa uporablja besedi n-n (ne) in ja. Slednjo uporablja v mnogih različicah; z različno intonacijo in ponovitvami, predvsem pa kot pritrditev, pomeni pa tudi še ali mama (jaja). Vem, da je z njegovim sluhom vse vredu in tudi njegov intelektualni razvoj me ne skrbi. Ne vem pa, kako ga spodbuditi, da bi govoril. Hodi v vrtec, a tudi tam mu neverbalno sporazumevanje odlično uspeva in se ni prisiljen potruditi. Dobivam razne nasvete, ki si med sabo nasprotujejo, zato bom hvaležna še kakšnega mnenja ali nasveta, kako čim bolj spontano spodbujati govor. Zanima me tudi, če je že primeren čas za obisk logopeda, ali naj še nekoliko počakamo?

Lep pozdrav in hvala
Eva

Iz lastnih izkušenj vam povem, da se ne obremenjujte, nehajte brati vse možne internetne strani in ne secirajte otrokovega govora. Po mojem mnenju je govor stvar otrokovega (individualnega) razvoja. Vse bo v redu, kot je bilo pri nas.

Eva,
Sama
razvoj goovra je, kljub okvirnim normam, vseeno individualen. Po normah bi v tem času morali biti več besed, kot ste jih napsiala. Če v nekaj mesecih ne bo sprememb, se le naročite k logopedu.

Hvala za odgovor!

Pozdravljeni,
za tiste, ki se morda ukvarjate z istimi stvarmi, poročam skoraj 9m kasneje, hkrati pa prosim za nasvet … Čeprav so mi svetovali, naj počakam do sistematskega pregleda pri 3. letu, sem želela, da sin začne prej obiskovati logopeda. Ker je čakalna doba zelo dolga, sva imela prvo obravnavo februarja, vmes še dve (ker sem bila pripravljena kadarkoli kdo odpove vskočiti), sedaj pa smo prišli na vrsto za redne obravnave, ki bodo na približno 14 dni. Sinov govor je v tem času sicer tudi brez logopedskih vaj napredoval, vendar še vedno zelo zaostaja; pridobil je glasove in besede, vedno več jih uporablja in tistih nekaj, ki jih obvlada, povezuje po dve ali tri. Moram reči, da sem z govorom manj obremenjena kot pred letom dni. To pa zato, ker se na vseh ostalih področjih dobro razvija, v vrtcu super funkcionira, že dolgo je suh podnevi in ponoči, in kar se mi zdi najpomembneje, slab govor pa mu ne onemogoča stikov z vrstniki. Slednje me je najbolj skrbelo, saj slabo prenaša neuspeh in sem se bala, da če bo svoj govor tako sprejemal, se bo še manj trudil.
Vseeno pa se mi zdi pomembno, da v tem obdobju naredimo maksimalno za govorni razvoj. Menim, da so logopedi preobremenjeni in da je 45 min (po novem ne več 60) na 14 dni absolutno premalo. Sicer dobiva vaje za domov, ampak menim, da je tisto, kar počne na obravnavi, bolj učinkovito. Doma nekatere vaje zavrača, vse je potrebno izvesti skozi igro in v primernem trenutku, zato si s partnerjem izmišljujeva različne načine, kako ga navdušiti. Tudi na obravnavi je problem, da ga zanima preveč stvari; tam je namreč kup igrač in ga je težko prepričati, da počne, kar se od njega zahteva. Zato sem, kadar vem, da ni najboljše razpoložen za “učenje”, malo obremenjena. Tisti čas mi je namreč škoda zapraviti za konflikt in prepričevanje, naj vendarle sodeluje.
Šele pri teh obravnavah opažam, kako težko ga je prepričati v igro, ki se je trenutno ne želi iti. V vrtcu tega nikdar niso omenili in menim, da je to nasploh problem današnjih otrok, da jim skoraj ničesar ni “treba”. S koncentracijo sicer nima težav, pravzaprav se mi je zdelo, da je za svoja leta zelo dolgo sposoben vztrajati pri neki aktivnosti, log. pa ugotavlja, da preveč bega od ene stvari k drugi. Menim, da je to zaradi posebne situacije; nov prostor, veliko novih stvari, zavedanje, da ga želiva naučiti nekaj, kar mu ne gre …, pa vendar me zanima, kako pripraviti skoraj triletnega otroka na obravnavo, da bo maksimalno sodeloval, kako ga navajati na to, da določene aktivnosti mora izvesti tudi, če ne želi.

Lep pozdrav
Eva

Pozdravljena,
jaz sem začela tole temo in sedaj tudi redno hodimo k logopedu, zato odgovarjam. Nas je namreč že pediatrinja opozorila, da je logopedsko delo s tako majhnimi otroki težje, zato tudi počakajo, čeprav se je meni zdelo, da bi bilo najboljše začeti kar takoj. No, naš je bil prvič tam malo po 3. letu in sodeluje zelo lepo. Je pa na splošno tak karakter otroka, ki vedno sodeluje in mu je všeč, ko se nekdo ukvarja z njim. Tako praktično ves čas obiska pri logopedinji intenzivno dela, pa tudi doma me opozarja, da morava vadit. Čeprav smo začeli zelo hitro, se mi po drugi strani zdi, da ni bilo nič prehitro, saj ga je začelo motiti, da ga ljudje ne razumejo, še bolj pa, če ga popravljajo, ko govori. Tako zdaj kar hitro komu zabrusi, da ga bo ‘jogopeginja’ učila, ne oni 🙂 Opažam tudi, da mu postane nerodno, če ga kdo ne razume, kar mu včasih ni bilo. S tega stališča sem res vesela, da smo prišli hitro na vrsto in da delamo. Nasveta, kako ga navajati na sodelovanje, nimam, ker je verjetno pristop različen pri vsakem otroku, naš ima na srečo res veliko željo, da bi stvari znal, zaradi česar sem še toliko bolj vesela, da mu lahko pomagamo. Včeraj sem vprašala logopedinjo, ali ga naj popravljam tudi tako, izven tistega časovnega okvirja, ko vadiva, pa je rekla, da ne oziroma mu lahko ponovim pravilno besedo, vendar pa naj mu ne dajem občutka, da je on rekel narobe. Znotraj tistega okvirja, ko izvajava vaje, pa naj ga popravljam. No, danes je naš fant kar cel dan popravljal samega sebe, prepoznaval napačno izgovorjene besede in jih poskušal izgovoriti pravilno – in to kar tako, med igro, čisto neobremenjeno. Je pa od vašega starejši pol leta in mogoče je to tista bistvena razlika. Aja, in pri naši logopedinji ni igrač, samo tisto, kar ona postavi na mizo. Verjetno tudi to olajša delo in pomaga, da se osredotoči samo na to, kar počneta onadva.
Lp

Eva, kakšnega posebnega recpeta ni. To tako ali tako veste že sami. In to, kar trenutno delate doma – se mi zdi dobro. Tudi odrasli smo različni – včasih smo bolj deloholični, včasih pa se nam nič ne da.

zat2012,
hvala za vaše mnenje.

Tole pa moram malo pokomentirati, da ne bo kakšne napačne predstave.
Drži, da smo logopedi preobremenjeni (in da nas je v Sloveniji premalo in da logopedska dejavnost ni enakomerna razporejena)
60 minut ni nek standart, ki bi bil dogovorjen. Logopedske terapije trajajo od 30 do 6o minut. Lahko tudi manj, lahko tudi več.

Soštovana Zat2012,

hvala za mnenje! Ja, ta stvar z igračami je problem. Tudi moj sin namreč v vrtcu zelo lepo sodeluje in je dojemljiv, pri log. pa se veseli igrač, celo sam si odpre predal z igračami in se igra (verjetno bo drugače, ko se navadi na situacijo, sva bila le nekajkrat tam v velikih presledkih). Je pa zdaj v obdobju, ko rad uveljavlja svoje in se bojim, da če ga bom tam kregala in mu prepovedovala, da bom za svoje “vzgojne” porabila preveč časa in s tem zapravila uro. Sicer se tudi z log. potem igra, kar mu predlaga, ampak je pogosto treba kar veliko spodbude. Sem pa že nameravala predlagati, da naslednjič ne bi bilo vseh tistih igrač. oz si jih ne bi smel kar sam jemati.
Lepo, da je vaš sin kaže takšen interes in dobro, da o tem poročate, kar je spodbuda tudi ostalim staršem. Naš je šele zdaj pokazal željo, da bi se “učil izgovorjave”, pri njem pač govorni razvoj poteka drugače; za kar je pri večini spontano in samoumevno, bo pri njem potrebno veliko truda. Mnogi me sicer prepričujejo, da prehitevam in da se mu bo “odprlo”, vendar ne bi rada tvegala in samo čakala, da samo steče.

Spoštovana petraT,

super, če lahko log. sam prilagodi čas obravnave, ker bi le-ta res moral biti odvisen od posameznega otroka. Jaz sem namreč razumela, da traja po novem log. ura 45min.

lep pozdrav in hvala obema
Eva