Gospa Stanovnik…
Pozdravljeni!
Moja zgodba se zacne z nesrecnim otrostvom, nadaljuje z disfunkcionalnimi druzinskimi odnosi, nato sledi strastno spoznavanje dusevnih plati cloveka,kar je bila ze nuja, sicer bi psihicno propadla, veliko dela na sebi, pridobivanje izkusenj, analiziranje, nauciti se ljubiti, sprejemati, spremeniti negativne miselne vzorce v glavi, s katerimi sem privabljala custveno “neprimerne” moske, ki so ostali zaprti v svoji praznini.
Veliko sem dosegla in ponosna sem na to, da sem danes tukaj, da lahko s svojimi izkusnjami pomagam tistim, ki gredo cez podobno trpljenje.
Imam cudovitega fanta, s katerim se odlicno izpopolnjujeva, pomagala sem mu cez osebne probleme, ga razumela, podpirala, jokala z njim, odpirala bolecino in zatrta custva, ki so bila globoko potlacena in skrita. Koncno je zadihal, zacutil ljubezen in spoznal lepote in trnje ljubezni. Ogromno sva se pogovarjala, prebirala knjige in se spoznavala v vseh custvenih obdobjih. Veliko nama je uspelo, ampak se vedno so zadeve, ki so zakoreninjene in potrebujejo cas, da dorastejo v nama in se nato precistijo.
Trudim se razumeti vsako situacijo, ki naju opozori, da nekatere stvari se nisva predelala. Vcasih jo takoj prepoznam in vem, kako moram postopati. Vcasih me povlece v staro custveno stanje in se odzovem avtomatsko…kot sem se naucila v primarni druzini. Trudim se, da bi bilo teh avtomatskih reakcij cim manj, prav tako moj ljubi in moram priznati, da nama zelo uspeva glede na kratek cas, je pa res, da sva zacela graditi pri temeljih in je veliko lazje, ker nimava za sabo 15let prepirov, obtozevanj, odtujevanja.
Imam pa en problem, ki se vedno pojavi, ko gre moj dragi kam za teden dni -sluzbeno. Razmisljam, da bo zdaj zvenelo kontradiktorno zgoraj opisanemu, ampak jaz tega ne jemljem tako, ker se vseh problemov ne da hkrati resiti. v primarni druzini nisem imela ljubezni, varnosti, zaupanja,razumevanja, zato se v trenutkih, ko moj dragi odpotuje, pocutim osamljeno. Povrne se obcutek zapostavljenosti in nepripadnosti ljubljeni osebi, kot sem ga poznala celo zivljenje, saj “stari mozgani” ne locijo starsi-partner ali sedanjost-preteklost, zato se mi ti obcutki stalno vracajo. Ampak pojavijo se, ker seveda partner nenamerno pocne ravno kontra-sicer se ne bi privlacila. Zmeniva se, da se slisiva ob eni uri in potem pozabi poklicati 2h. Torej…zadeva je taka, da bi jaz to rada resila. Nocem se vec pocutiti zapostavljeno, ko me ne poklice, ceprav se mi pojavljajo zelo tezki obcutki in tezko zadrzim vso to bolecino v sebi. Seveda mu povem, kako se pocutim in me razume. Ampak jaz si srcno zelim to predelati v sebi in resiti za vselej. Razmisljala sem, ampak preko sebe ne morem. Ne v smislu, da potlacim obcutke, zelim si, da gre ta napetost skozi mene ven. Vem, da tega ne pocne nalasc, ker pod stresom zelo pozablja na vse okrog sebe. Vcasih se znam pomiriti, da je pac nekaj prislo vmes in da zato ne utegne poklicati, da to ne pomeni, da me nima rad, da me bo takoj, ko bo mogel…vcasih pa ne gre tako zlahka. Rada bi ga sprejela s to “napako”, si mirno rekla, bo ze poklical, ko bo lahko in opravljala dalje svoje stvari. Druga stvar, ki je neposredno povezana s tem je, da imam na case obcutek, da ne zivim zase, ampak bolj zanj- kot moja mama za oceta. Ampak ona iz ljubega miru zivi zanj, jaz pa prostovoljno. V bistvu bi rada slisala strokovno mnenje, ker v sebi nimam izoblikovanega obcutka, ali res ne zivim svojega zivljenja ali pa bi samo lahko bolj zivela zase? Z mojim imava res veliko skupnih interesov, oba iz iste fakultete, podobnih misli in zelja, tako da s prezivljanjem prostega casa nimava problemov. pravzaprav sva si tako zadostna, da velikokrat pozabiva, da bi lahko koga poklicala in se podruzila. Seveda imava vsak svoje prijatelje, ampak ti so pretezno doma, midva pa v ljubljani v casu studija. Pri mojem fantu sem dobila obcutek, da odkar je duhovno zrastel, mu ne odgovarja vec ista druzba kolegov- torej primitivne sale, neprestano flirtanje s puncami, alkohol… Vidim, da je raje z mano, ker ga razumem, vecino casa se presmejiva, veliko se pogovarjava. Ampak oba se zavedava, da se ne smeva izolirati. Se vedno kliceva kolege, da ne izgubimo stike, samo zdaj sva pac midva prioriteta. mogoce sva tud v enem takem obdobju…prijatelji okrog naju se porocajo, dobivajo otroke, nekateri ostajajo na stopnji 15-letnika, drugi so prezaposleni ali drugacnih pogledov. Verjetno je to zdaj prelomnica, ko sva midva najpomembnejsa, ko je potrebno vse ceri odpraviti in postaviti zvezo v varno obmocje, kjer bodo prebivali ljubezen, komunikacija, razumevanje, zaupanje, iskrenost in potem to samo nadgrajevati.
Nimam se za gospodinjo, ki bi vsak dan za njim cistila, kuhala, pomivala, ta dela si razdeliva. Zelo rada berem psiholoske knjige, gledam filme, uzivam v naravi, kuham-tud za te hobije si vzamem cas. Rekreirava se skupaj, ker je to obema zelo pomembna vrednota v zivljenju- tek, pohodnistvo, kolesarjenje, plavanje.
resnicno nimam nic slabega za povedati o mojem dragem ali o zvezi. Zelim si samo prebrati vase mnenje kot dobronameren nasvet za popotnico v se boljse zivljenje.
Hvala, ker ste prebrali!
S spostovanjem…
Lepo pozdravljeni Tiara 25!
Temelj zdravega partnerskega odnosa je zaupanje in občutek varnosti. To sta prva pogoja, da se v odnosu kot ženska lahko sprostite in rastete ob nekom, ki ga imate radi. Kot opisujete, je vaša pot v življenju bila velikokrat težka, boleča, osamljena in žalostna. Velikokrata ste ostali sami, brez stika s starši in brez razumevanja. Zelo globoko nas zaznamujejo otroška leta in veliko tega kar je boleče in nezačuteno s strani staršev, tam kjer najglobje ostajaš sam in osamljen, preneseš v partnerski odnos. In veliko tega je potrebno predelati, vztrajati, verjeti, se boriti, veliko prečutiti, ob tem pa čutiš, da je vsak dan drugačen, za odtenek lažji od prejšnjega. Od začetka je hudo, zelo hudo in potrebuješ veliko vztrajnosti, poguma in človeka ob sebi, ki verjame vate in v odnos. Tako z leti počasi stvari bledijo, odhajajo.
Vaš problem, ki ga navajate čutim predvsem v tem, da vas partner ne zmore v polnosti začutiti. Saj vas razume in se z vami pogovarja, vam pritrdi v vsem kar doživljate. Zmanjka pa vaju na globini sočutja. Kajti globlje kot je sočutje med partnerjeme in razumevanje do sebe, prej stvari, ki so boleče odidejo in jih lahko izpustimo iz svojega življenja. Globlje, kot se bosta začutila v stiski, ki jo doživljata oba drug ob drugem, kajti vsak prinaša v ta odnos svoj svet, svojo prizadetost, svojo neslišanost in bolečino, prej bosta našla pot iz te stiske.
Morda, bi vama pomagala pomoč terapevta, ki vidi in čuti odnos od zunaj. Je pa odnos resnično rast za vse življenje, če se odločiš za to pot. In prijeten je tisti trenutek, ko spoznaš, da si v odnosu našel že toliko varnosti in sprejetosti, da se lahko sprostiš in si to kar si.
Obema želim veliko uspeha in sprostitve na vajini skupni poti. Imejta se lepo.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center Ptuj
041/867-856
[email protected]
Moja zgodba je zelo podobna tvoji, le da sem poročena že vrsto let.
Partner je dolgo časa razumevajoče spremljal moje travme, mi poskušal pomagat,nato pa delno obupal, saj je – po njegovih – besedah postajal vedno bolj robot, ki je izpolnjeval moje želje in potrebe.
Tako sem ščasoma spoznala, da je ta prastrah pred izgubo, zapuščanjem…tako zelo zakoreninjen v meni,da vprašanje če se ga bom kdaj rešila. Tudi dokaj varno družinsko okolje (v sedanji družini)mi pri tem ni moglo pomagat.
Predstavljam si da je to primankljaj, ki sem ga dobila v prvih letih, da bi mi to praznino morali zapolniti starši, da pa njih najbrž ne more nadomestiti nihče.
Da se ne bi razumeli narobe: ljubeč partner je zlata vreden, verjetno pa ne more izpolniti povsem naših potreb, o čemer tudi ti pišeš.
Sedaj pa si lahko karikirano predstavljaš da sta z možem poročena 20 let, da gre pogosto na službeno potovanje, da bi se ti moral javiti vsak dan ob določeni uri, da bi moral on cel dan na to misliti da ne pozabi, če pa bi pozabil ali bi prišlo kaj vmes, bi pa ti bila cela paf…a vidiš kakšna odvisnost je to?