Pozdravljeni, pred kratkim sem dobila vabilo na glavno obravnavo in prav tako vabilo na zaslišanje kot stranka v postopku. Zanima me, kaj pomeni zaslišanje in kaj glavna obravnava in po čemu se ti dve zadevi ločita. Ali je pri zaslišanju prisoten tudi partner, moj in njegov odvetnik itd.

Poleg tega bi vprašala tudi za nasvet glede odpisovanja na dopise “še moža” na sodišče. Ne vem več, ali naj na njih odgovarjam, ali naj tudi jaz objasnjujem njegove laži. Nazadnje je napisal cca. 18 listov samih grobih laži o meni, npr. da sem popivala v času porodniške, da me ni bilo doma v času porodniške, da je sam skrbel za sinova, da sem ga popraskala do krvi, da je imel modrice od mojih udarcev, da mu nisem dovolila, da govori s sosedi, ipd. Te zadeve verjetno razlaga tudi okolici (sosedom, na različnih instituciajh, ki imajo opravka z otroci ipd. Zagotovo mu veliko ljudi verjame, saj zna govoriti zelo prepričljivo, najbolj pa me boli, da bodo vse te grde in podle laži nekoč brali otroci – pri hčerki, stari 14 let me ni strah, saj bi vedela, da to ni res, vendar pa sta sinova stara šele 2 in 4 leta, zato se bojim, da jima bo govoril te grde laži in ju tako vzgajal proti meni in moji mami, ki jo otroci vidijo le nekajkrat letno, saj živi v tujini. Prav tako govori in piše zelo grde laži o moji mami (kot npr. da je hotela, da naredim pri starejšemu sinu splav, kar niti malo ni res!), ona sama pravi, da ga bo zato tožila. Resnično ne vem več, kaj bi bilo bolje. Na sodišče sta poslala izjavo celo njegova starša, kjer opisujeta, da jaz lažem itd. Skratka, mož, vključno z njegovimi starši, ki se nikoli niso razumeli, vendar se niso razvezali, ker pač to po njihovem prepričanju ne bi bilo dobro za otroke, enostavno ne morejo sprejeti, da sem jaz po dolgotrajnih mukah in nerazumevanju vložila tožbo za ločitev. Celotno zgodbo so obrnili na glavo in lažejo ali pa celo verjamejo v svoje laži. Moj odvetnik sicer pravi, da take stvari nimajo na sodišču nobene prave teže, saj gre za nerazrešen pratnerski odnos, ki z otroci nima nič skupnega. Njegovo prepičanje je, da se na takšne dopise ne odziva. Jaz pa nisem ravno prepričana in se bojim, da bodo ti dopisi imeli težo na sodišču, kasneje pa jih bodo morda brali tudi otroci in doživljali ob tem stiske in izdajalstvo iz moje strani.

Tudi kontakt z možem je težek, saj mi vseskozi kaj nalaga, mi očita, me ponižuje, itd. Pred kratkim sem si zaradi tega zablokirala v službi e-mail, saj nisem mogla več niti normalno delati, ko sem prebrala njegova sporočila. To je počel na sicer fin, ampak poniževalen način in tega resnično več nisem prenesla. Skoraj dnevno me tudi kliče, me sprašuje, kje imajo otroci to in ono, ali so bolani itd. Ker prejemam otroški dodatek (cca. 22.000,00 za vse 3 otroke) mi vedno znova govori kaj otroci potrebujejo, skoraj vsak mesec želi, ca sinovoma kupim nove copate – ortopedske – če jih ne, jih kupi sam in reče da zanju nimam posluha, da ne skrbim dobro zanju, da zapravljam denar samo za hčerko inp. Jaz kupim oblačiča in obutev, ki jo resnično potrebujejo. Ko sem npr. sinu pred kratkim kupila športne copate, mu je od kupin druge, meni pa dejal, da niso dovolj dobri za sina, da niso na ježka in da resnično ne bi rad da bi bilo sinu nerodno, ker si ne zna zavezati vezalk (star 4 leta) – moj komentar je, da je to totalno butasto in nevzgojno razmišljanje, saj sinova govorita, da jima ti in oni čevlji, copati itd. niso prav, da ju tiščijo, da ali pravi, da so jima premali ipd. Isto se dogaja glede bolezni; čim kateremu izmed sinov teče iz nosa ipd. pravi, da je bolan, da moram k zdravniku, če ne grem, da sem slaba mama, da ne poskrbim dovolj dobro zanju itd. – dogajalo se je, da sem zdrave otroke vozila k zdravniku, da bi mi takorekoč potrdili, da niso bolani in bi se tako zaščitila pred njegovimi obtožbami, pa saj to ni normalno. Sam pa k zdravniku ni šel. Jaz ga kličem v zelo nujnih primerih in le če resnično ne gre drugače. Zame so to izredni pritiski, ki jih zelo težko prenašam, zdi se mi, da me dušijo in še dodatno izpodrivajo mojo samozavest. Ne prenesem več njegovega “kljuvanja” in teženja. Zelo težko mi je tudi sploh govoriti z njim, saj ko prebiram vsa ta njegova dopisovanja na sodišče, ki so polna težkih lažnih obtožb, se mi dobesedno upira.

Skratka, moj postopek se sedaj vleče že več kot leto in ne vem, če se bo na tej obravnavi kaj premaknilo. Močno upam, da se bo, saj hčerka, pri kateri imam občutek, da trenutno najbolj trpi, nikakor ne želi več vsak drug teden živeti z očetom, pravi, da bo pobegnila ipd., sinova pa sta zmedena in “podivjana”, brez reda in ustaljenega ritma življenja, tedensko ju eden izmed naju zapušča (poleg tega še 2x med tednom, ko ju tisti od naju, ki tisti teden ni z otroci, temveč jih obišče in preživi z njimi cca. 3 ure) in prepričana sem, da bo to na vseh otrocih pustilo velike posledice.
Želim si, da bi se končalo, da bi imeli mir in bi lahko normalo zaživeli, VSI!

Za vsak odgovor, izkušnjo oziroma nasvet bom hvaležna!

Pozdravljeni, Sandra!

Glede pravnih vprašanj žal nisem strokovnjakinja, da bi vam lahko karkoli pojasnila. Vaš odvetnik vam bo zagotovo znal razložiti potek zaslišanja in glavne obravnave. Ravno tako tudi glede moževih pisanj sodišču. Imate pa možnost, da moža zaradi domnevnega razširjanja laži o vas, tožite.

Kar pa zadeva kontakte z možem, pa ste se dobro znašli. Zablokirali ste mail. Pokličete ga le takrat, ko je to res nujno. To da vas kliče on in vpraša po otrokih, niti ni tako sporno, vendar pa ne smete dovoliti, da vas ponižuje in vam karkoli očita. Vajin odnos se rešuje po pravni poti. Če vas njegovi klici motijo ali vas moti le pogostost le teh, se mu enostavno ne oglašajte, čeprav je to najbrž težje zaradi trenutne organizacije vašega življenja.
Razumem, da vas prizadene tudi to, da vam mož govori, kaj naj kupite otrokom, kdaj morate otroke peljati k zdravniku in da nič, kar kupite, ni dobro. S tem hoče verjetno doseči ravno to, kar mu tudi uspeva – vas prizadeti, vzbuditi slabo vest, občutke nesposobnosti in krivde, dvome… Ne dovolite, da vam pride do živega! Predvsem pa mu tega ne pokažite.
Slej ko prej se bo tudi vaša stiska rešila! Pogum!

Hvala!!!