Pozdravljeni.

Po vsej verjetnosti izbiram najbolj nespameten način reševanja svoje težave, pa vseeno mi bo samo zapisati nekam prijalo. Pred dvema letoma in pol sem v prometni nesreči, v kateri sem bila udeležena tudi sama, izgubila partnerja, najboljšega prijatelja in ljubezen mojega življenja. Ker sem utrpela hujše poškodbe, nisem mogla niti na njegov pogreb in dušo mi hoče vsak dan znova raztrgati. Pogrešam ga, skupaj sva bila 4 čudovita leta in oba sva ravno končevala študij. Skupaj sva se vselila v stanovanje v Ljubljani in veselila sva se skupne prihodnosti. Boli, ker sem bila v trenutkih, ko je jemal poslednje vdihe v nezavesti in boli, ker ga ne morem še enkrat objeti. Po nekaj mesecih sem se odselila iz stanovanja in se vrnila k staršem, na vas. Vsi me gledajo s pomilovanjem v očeh in ne znam zaživeti, iti naprej. Imam 25 let, počutim pa se stara vsaj 50 let. Prijateljico sem ohranila eno, pa še ta je zdaj mlada mamica in ji svojega obupa ne želim servirati k vsem ostalim obremenitvam, druge pa so sčasoma pričakovale, da bom taka kot nekoč. Zato med vikendi ostajam sama in se prenažiram s hrano pred televizorjem in računalnikom, ali pa berem in se trudim doseči najine nekoč skupne cilje.

V letošnjem letu pa sem spoznala moškega, ki me je pritegnil. Poznava se že vse življenje, a šele letos, ko sva začela poklicno sodelovati, sva se nekako spoprijateljila. Nisem zaljubljena, a nekakšna energija je v njem, da ga želim srečevati, se z njim pogovarjati in ga imeti ob sebi. V življenju je tudi on trpel (zaradi bivše punce), zato pri 29ih ne zna pristopiti k ženski. Skozi njegove besede včasih opazim, da mu odgovarjam, da mi zaupa in da ga znam kdaj tudi nasmejati, a pridejo dnevi, ko mi duša ječi od bolečine in pogrešanja umrle ljubezni, ko iskreno rabim, da bi nekdo zadušil moj jok… in on zataji. Nikoli nisem bila preveč dobra v izražanju čustev, zato tudi bolečine ne kažem vsem (čeprav sem jo njemu večkrat) in še pri 25ih večkrat vse obrnem na smeh, da le pekoč občutek pri srcu popusti in takrat imam občutek, da sem zanj preveč. Mlada, zgovorna, neukrotljiva in polna energije, ki jo pokažem na pozitiven ali negativen način. In to me boli. Boli, ker vem, da bi bil v tem trenutku idealen prijatelj, ker ne sili vame in ker je skoraj vedno vsaka beseda pravilna, a on se vsakič znova umakne. Včasih se mi zdi, da se počuti nefer do moje umrle ljubezni, ki jo je poznal, ali pa ga ustrašijo moja čustva, ki sem jih gojila do tega človeka, ker ni neumen in vidi, da niso in nikoli ne bodo v celoti minila.
Ampak jaz se bojim. Bojim, ker ne želim tavati sama po svetu in navznotraj umirati z bolečino. Rada bi se iskreno zjokala na nekogaršnjem ramenu in si dala pravico, da sem znova srečna na nov način, ker identične ljubezenske zgodbe ne iščem in je nikoli ne bom. Partnerja sem ljubila z vsem srcem in večno bo ostal del mene, vendar, če se zdaj ne bom pobrala, se ne bom nikoli.

Kaj naj naredim s tem moškim? Silim vanj? Ga pustim pri miru? Rada bi spet čutila toplino sočloveka; ne rabim ljubezni, rabim le močno ogrodje, ki bi sprejelo mojo žalost. Dolgo je ne bom mogla več držati le zase; ker res res prekleto boli.

Če sta si res tako dobra “tvegaj” in mu povej kar te teži.
Verjetno bolj kot to da si “vdova” ga plaši to, da vidi, da imaš težave, da še nisi prebolela in noče bit vsiljiv, noče tvegat, če ima res kak namen.

Kaj misliš, da bi morala narediti s tem moškim? Nič ne moreš in tudi ne smeš storiti. On ne more postati tvoj oporni steber za trenutke, ko si ranljiva in bolna od nesrečne preteklosti. Tudi ne bi bilo fer do njega, da ga bi izkoriščala na tak način.
Tvoja bolečina je res velika in še dolgo ne bo izzvenela. A nihče je ne more prestati namesto tebe.
Stori raje nekaj sama s sabo – znotraj sebe išči razlog, ki ti bo pomagal preživeti te težke čase.
Nova ljubezen ti je že zapisana v zvezdah, čez nekaj časa, ko jo boš zmogla sprejeti.

Bodi predvsem poštena do njega, razumem tvojo tragedijo in posledično bolečino…
oprosti, vendar je tvoj odnos do njega skrajno egoističen, kolikor te jaz razumem, ta moški ti je potreben zgolj zato, da ti bo lažje ta trenutek, da nisi sama z bolečino…
Verjemi, bolečina bo s časoma minila, kakorkoli, čeprav se ti ta trenutek ne zdi da boš lahko prebolela, čas celi vse rane in skoraj zagotovo boš nekoč našla nekoga, ki bo nadomestil v celoti umrlo ljubezen, vendar moraš najprej razčistiti s seboj, ne pa zaradi strahu pred samoto prizadeti nekoga drugega, nič ti ne daje to pravico!

A nismo ravno zato z nekom, da nam je lažje v življenju? :/

Kdaj pa sploh lahko govorimo, da je nekdo z nekom le zaradi strahu pred samoto? Ona pravi, da je ob njemu začutila željo po srečevanju z njim. A nismo vsi z nekom oziroma s svojim partnerjem zato, ker imamo željo biti z njim oziroma, ker nam je lepše, kot če bi bili sami?
Po drugi strani pa menim, da mu ona ničesar ne prikriva, da je z njim odkrita, torej mora tudi on sam prevzeti del odgovornosti nase, v kolikor se njuna zveza ne bo izšla po željah obeh. Saj nikoli ne moremo vedet ali se bo neka zveza izšla, vedno vstopamo z nekim tveganjem. In če nista oba pripravljena tvegati, potem se zagotovo ne bo izšlo, vsaj to vem.

iz njenega pisanja nisem razumel, da bi mu odkrito povedala kako čuti… če ta prijatelj ve, če mu je povedala da bo v zvezi vedno neka “senca” v obliki umrlega med njima in se vseeno odloči za zvezo, potem ja, zavestno vstopa v zvezo ki sicer po mojem nima nobene prihodnosti, vedno bo nekdo tretji med njima…
Predvsem odkrita mora biti do njega.

Najprej moje sožalje ob boleči izgubi, čeprav je minilo že precej časa od tedaj…

Predvsem odkrita mora biti najprej do same sebe. Avtorica se sprašuje naslednje; Ga plaši, da sem vdova?, hkrati pa pravi; ne rabim ljubezni, rabim le močno ogrodje, ki bi sprejelo mojo žalost.

Ne, ne plaši ga, da si vdova. Praviš namreč, da nekaj rabiš. Močno ogrodje,praviš. To ga plaši. On noče biti tako močno ogrodje, ki bi prevzemalo in sprejemalo tvojo žalost, noče biti nosilec za povsem tvojo, osebno zadevo. TI SAMA moraš zaključiti proces žalovanja in on ni pripravljen tega početi s tabo ali namesto tebe. Zakaj bi to moral on početi?

Poleg tega mi ne gre skupaj to, da ti še pri 25ih večkrat vse obrneš na smeh, da le pekoč občutek pri srcu popusti in takrat imaš občutek, da si zanj preveč. Mlada, zgovorna, neukrotljiva in polna energije. Tvoj zapis je poln ravno nasprotnega od tega. Ne vem, če govoriš resnico in ne vem, kam on gleda, da tega ne vidi in ne vem, zakaj tega ni videti iz tvojega zapisa. Tega vsega ti zagotovo ne sevaš iz sebe; mlada, zgovorna, neukrotljiva in polna energije… Sevaš le žalost in bolečino in to že dve leti, non stop.

Zaključi postopno s tem. Zaključi proces žalovanja. Lahko poskusiš najti nekoga, ki ga veseli sodelovanje v tej povsem tvoji zadevi, vendar dvomim v uspeh iskanja takega močnega ogrodja. Zato zaključi s prvo zadevo, postani to močno ogrodje sama sebi. Šele potem se loti naslednjega projekta, najsi bo to le prijateljstvo ali povsem nov začetek, to je, nova ljubezen. A takrat bo moral mrtvi dobiti v tvojem srcu in v tvoji glavi primerno mesto. Nihče od običajnih moških, brez posebnih nagnenj, ne bo hotel biti samo močno ogrodje, ker to ni dovolj za ljubezen in nihče ne bo hotel biti v zakonu z eno živo žensko in njenim še nepokopanim – mrtvim partnerjem. Zato zaključi zadevo.

Lep pozdrav.

Marinec.si v tvojem svetu ne obstaja(jo) moški, ki bi ženski v težavah nesebično stal ob strani brez da bi za to pričakoval neko zelo specifično plačilo od nje? :/

Pozdravljeni.

Težko odgovorim karkoli bolj konkretnega, kot prvi zapis, ki sem vam ga dala. Ljubezni do živega človeka, poleg umrlega fanta, že dolgo nisem čutila in sedaj ne želim govoriti, da gre za ljubezen, ker ne vem, če je to res. Ne vem in pravico si želim dati, da to občutim postopoma in brez občutka sramu, da nekoga izdajam.

Fantove smrti ne bom nikoli prebolela, ta je del mene in imam opcijo, da iz nje potegnem največ in zgradim močen karakter, ali pa se pustim nemoči in postanem senca sebe. Prebolela je ne bom, lahko pa jo nekega dne sprejmem.

Ta moški, ki se je pojavil v mojem življenju, je seznanjen z mojimi mislimi; vsaj v tolikšni meri, ki jo zmorem priznati. Reči mu, da od njega želim brezpogojno ljubezen bi bilo od mene krivično. V tem trenutku potrebujem zaveznika, ki bo sprejel moje solze in človeka, ki me ne bo gledal z obsojanjem, ko se bom z nasmehom spominjala umrlega fanta. Večkrat se srečava, ko grem na sprehod in on pelje mimo mene, kasneje me v SMSih sprašuje kako sem in ali mi lahko kako pomaga. Navadno napišem, da sem OK, pa čeprav bi rada, da me samo povabi na čaj in se magari 1 uro samo gledava.

Zavedam se, da je del mene sebičen, ker v njem išče oporo, vendar v iskanju razmerij (ne zgolj ljubezenskih) vedno delujemo nekoliko tudi po sebični plati, ali ne? S tem moškim mi je prijetno, občasno uspem tudi pozabiti na bolečino in umrlo zvezo, ter se sprašujem o morebitni prihodnosti z njim … Zaupa mi mnogo bolj, kot je prej komurkoli. To vem, ker sem mu zaupnica za težave, ki jih nosi tudi njegova psiha, vendar je kakor veter. Včasih navdušen sogovornik in mu ne zmanjka ne energije ne časa zame, spet drugič me nahitro odpika. Všeč mi je, o tem ne bom lagala, vendar mu kaj več od tega ne morem in ne smem povedati, ker se lahko zgodi, da bom za ljubezen potrebovala še veliko časa. In, ker vem, da se njemu z ljubeznijo nikamor ne mudi, mi je hudo, ko ne zna najti načina za močno prijateljstvo z menoj.

Kar pa se tiče moje zgovornosti in količine energije, govorim o obnašanju izven svojih zidov. Vedno sem bila takšna in, ko je prišel tisti tragični dan, mi je te moje lastnosti zameglilo le za nekaj tednov, potem pa sem se zavoljo sorodnikov in prijateljev prisilno postavila nazaj v svoje okove, komuniciranja in energičnosti. Preveč ljudi sem spoznala, ki jih je bolečina pogubila in tega sebi ne pustim. Vem, da bi bil pokojni fant razočaran, če bi mi bolečina pogubila življenje.

Tu, ko pišem vam, pa enostavno ne vidim smila v živahnosti in energičnosti, saj srca ne odipram pogosto, sploh pa ne vsakomur. Zahvalila bi se rada vsem, ki ste namenili prijazne besede. Bolečine sicer niso odpravile, vendar sem po dolgem času zmogla odpreti srce, pa čeprav popolnim tujcem.

Lep pozdrav, K.

Vprašanje je rahlo zbadljivo provokativno in se ne dotika mojega pisanja.

Ali kdo pravi, da ne obstaja(jo)? Seveda obstaja(jo) tak(i) moški v mojem svetu. Poznam jih osebno. Pomagajo ženskam, moškim in otrokom v težavah in od nikogar ne pričakujejo nobenega plačila. Eden je P. Opeka, pravkar tu na obisku, par dni nazaj govoril z njim, ko mu dal dar za pet ton riža, brez, da bi pričakoval kakšno plačilo, recimo. Riž je po 25 centov v dolarjih za kilo na borzi, mimogrede, lahko nesebično sodeluješ, On, vmes so tudi ženske. Obstajajo taki, vendar jih je malo in še tisti so bolj redki…-)

Zaradi tega dvomim v hiter uspeh njenega iskanja močnega ogrodja, ki ga potrebuje ta ženska ta hip ali v tej fazi žalovanja, to obdobje. Žalovanje je naporna reč, utrudljiva je tudi za okolico, starše, prijatelje, znance… Moški prijatelj, ki je trenutno ob žalujoči vdovi, se je utrudil od vloge močnega orodja. Ni mu za zameriti. Preden bo našla ustreznejšega, bo čas verjetno zacelil večino rane. Zapiranje med štiri stene, za televizor in računalnik bi bila huda napaka avtorice, ob tem, da ima eno prijateljico, ki ima dovolj svojih skrbi in prijatelja, ki ni več tako zelo zagret za poslušanje žalujoče. Vendar, ona živi na vasi, pri starših, torej ni povsem izolirana, kar je za proces žalovanja dobro. Zato ne razumem vprašanja, zakaj bi moral biti ravno neki nesebični moški tisti, ki bi nesebično sodeloval v procesu žalovanja te vdove. Ta tega ni pripravljen početi. Vendar, lahko je to kdorkoli, tudi njeni starši, kdor jo je pripravljen poslušati.

Žalovanje je individualen proces, človek proces žalovanja zaključiti sam pri sebi, pri čemer vsakdo žaluje po svoje, kljub podobnim štirim fazam žalovanja; od prvih dni do enega tedna traja faza, ki ji pravimo faza šoka, ko se človek nekako ne zaveda, kaj se pravzaprav dogaja. Zdi se kot omrtvičen, marsikaj počne samodejno, toda čustvenega odziva takrat še ni. Nato nastopi faza najhujšega čustvenega odgovora; to je faza protesta, ko človek govori, da to, kar se je zgodilo, ni pravično, sprašuje se, zakaj se je zgodilo prav njemu; ne more se sprijazniti, da je svojec resnično umrl in da ga ne bo več. Ta faza traja do treh mesecev. Od treh mesecev pa do približno enega leta po smrti nastopi tako imenovana faza dezorganizacije, ki prinese streznitev in ugotovitev, da je smrt nepovratna in da se je treba s tem počasi sprijazniti. Toda to ni tako preprosto, kot je slišati. To fazo običajno spremlja ogromno težav, ki jih ljudje premagujejo na različne načine. Toda za vse velja, da je to hudo obdobje, polno močnega čustvovanja, velikih padcev, predvsem ob dnevih, ko pokojnika najbolj pogrešajo (prazniki, obletnice …). Četrta faza nastopi po približno letu dni, ko mine ciklus enega leta in minejo obletnice vseh skupnih dogodkov. Naslednja leta so manj huda. Ni pa res, da se vse to pri vseh ljudeh po letu dni dejansko konča. Avtorica je po dveh letih še vedno obstala v tretji fazi žalovanja in se ne premakne dalje.

Nihče ne more drugemu odvzeti njegove žalosti in tega, da se prekoplje čez izgubo. Lahko samo pomaga.

 Pogovor še vedno eno od ključnih pomagal, ter poslušanje. Ni druge oblike pomoči. Pomaga tudi dejavno življenje, ne zapiranje vase in med štiri stene, kar tudi svetujem avtorici. Le tako bo proces žalovanja zaključila v doglednem času. V tega moškega pa naj sili le, če v tem še vedno vidi kakšen smisel, ker on ga v njemu namenjeni v vlogi očitno ne vidi več.

Lep pozdrav.

Nisem dobil občutka, da sili vanj, če ji je on res prijatelj in pozna situacijo ve kaj prestaja, se ne bo počutil “posiljenega” , če si ona res ne želi ljubezni z njim, kaj izgubi, če mu izpove kar čuti v sebi?
Če se bo obrnil stran in niti poslušal ne bo itak ni tak prijatelj kot si ona domišlja, če bo razumevajoč pa lahko samo pridobi. Nemara celo oba.
Ni nujno, da so starši in drugi sorodniki razumevajoči na tak način kot je lahko nekdo, ki ji je tudi drugače blizu, nekdo s komer se razume.

KlariB bi pa položil na srce, da si naj ne ustvarja tako 100% “pogodb” sama s sabo ;), ker nič na tem svetu ni tako gvišno kot to, da ni nič 100%, ker ti njeni sklepi jo samo držijo v tem začaranem krogu iz katerega (še) ne najde izhoda rano zaradi omejitev, ki si si jih je sama postavila.

Morda pa tvoja težava ni toliko moški, ki si ga spoznala, ampak ljudje, ki so v tvojem življenju. Nekaj tednov zatem, ko si utrpela izgubo, si se »zavoljo sorodnikov in prijateljev prisilno postavila nazaj v svoje okove, komuniciranja in energičnosti«. Sama pred sabo si to opravičila z dejstvom, da si nisi dovolila, da bi te bolečina pogubila.

Tukaj sta dve težavi: ena je, da si sama nisi dovolila žalovanja. Danes je instant prebolevanje sicer resda modno in se je treba takoj vreči v življenje, se družiti, teči, hoditi v naravo, si omisliti čim več hobijev in kdo ve, kaj še, ampak še ne dolgo nazaj je bilo žalovanje sestavni del življenja. Ti si tega časa za žalovanje in čutenje bolečine nisi dovolila, ker te je bilo strah, da se ne boš več izvlekla, ampak zaradi tega si danes, dve leti in pol pozneje, še vedno v njem.

Druga težava, povezana s tem, je tvoj odnos s starši, sorodniki in prijatelji. Zakaj si imela občutek, da moraš zavoljo njih že čez nekaj tednov postati »stara ti«, čeprav je bilo jasno vsem, razen morda tebi, da je to nemogoče? Jim ne zaupaš, čeprav si se nekaj mesecev pozneje preselila nazaj domov? Jih ščitiš, čeprav so prav oni tisti, ki bi ti morali stati ob strani in bi morali biti oni v oporo tebi, ne ti njim s tem, ko si jim lagala, kako dobro da ti gre? Res verjameš, da svojim staršem pomeniš tako malo, da ti ne bi zmogli in znali biti v oporo, če bi jim pokazala, na kakšen način jih potrebuješ? In enako tvoja prijateljica. Zaradi dojenčka je nočeš obremenjevati s sabo, čeprav je bistvo prijateljstva prav v tem, da v težkih časih potrpiš, čeprav težave prijatelja otežijo in spremenijo tudi tvoje življenje.

Tako se zdi, da prizanašaš in ščitiš ljudi, ki bi ti morali stati ob strani in te razumeti, od malodane tujega moškega pa pričakuješ, da bo vskočil namesto njih in opravil vse tiste »naloge«, pri katerih so oni zatajili. Njemu ne prizanašaš, ker do njega, kot kaže, vendarle nimaš osebnega odnosa in ni del »tvojih« ljudi, čeprav je edini v tvoji bližini, ki resnično ni dolžan prevzeti nase vloge tvojega zaveznika in močnega ogrodja. Spoznal je žensko in pravico ima do tega, da si želi z njo sproščen odnos, ne da bi postal njen zdravilec, rešitelj in človek, na katerem bo ona razreševala svoje težave z dojemanjem krivde.

Pišeš, da v njem iščeš zaveznika, ki te »ne bo gledal z obsojanjem, ko se bom z nasmehm spominjala umrlega fanta«. Ampak obenem pišeš tudi, da si želiš pravico do tega, da ljubezen občutiš »postopoma in brez občutka sramu, da nekoga izdajam«. Si prepričana, da te z obsojanjem gledajo drugi ali pa morda vendarle obsojaš samo sebe in to projiciraš na druge? In zakaj se ti zdi normalno pričakovati od tega moškega, da bo sodeloval v razreševanju tvojega odnos do pokojnega fanta in doživljanja krivde? O tem govoriš v kontekstu potencialne ljubezenske zveze in tako od njega v resnici pričakuješ, da bo v tebi videl žensko, s katero bi lahko ustvaril razmerje, istočasno pa bo »skrbel« za tvojega pokojnega fanta in s tabo urejal tvoj odnos do njega. Od človeka z zdravim odnosom do življenja in ženske/moškega tega ne moreš pričakovati, lahko pa to pričakuješ od nekoga, ki si želi ob sebi šibko, podrejeno in vodljivo bitje.

Prav tako praviš, da ti ta moški zaupa, ampak se mu z ljubeznijo ne mudi, zato ti je hudo, ker ne zna najti načina za močno prijateljevanje s tabo. Ampak to je tvoje dojemanje vajinega odnosa. To, da ne sili vate, ne pomeni, da si ne želi ljubezni, lahko da mu je jasno le, da ti nanjo nisi pripravljena, in se v svojem življenju počuti dovolj dobro, da mu ljubezni ni treba iskati za vsako ceno in jo izsiljevati. Enako pa to, da ne sili vate, tudi ne pomeni, da si želi močnega prijateljstva. Ves čas ti kaže, da bi rad odnos ohranil na bolj površni ravni, nekaj medsebojnega zaupanja v pogovoru, a ne predanosti. Kajti to, kar pričakuješ od njega ti, je že predanost sočloveku (to bi, v resnici, morala terjati od staršev in starih prijateljev). Ampak on ima pravico do tega, da živi življenje, kakršnega si želi, ti pa se moraš sama odločiti, ali boš v njem sodelovala ali ne. V njegovi družbi ti je prijetno, torej se lahko ob njem zabavaš, če pa ti do takšne zabave ni in v takšnem odnosu ali ne dobiš dovolj ali pa ti postaja mučen, odnos prekineš.

Prav tako govoriš o nasmejanost, zgovornost, energičnost …, pri tem pa pozabljaš, da ljudje zlahka začutimo, kdaj vse to izhaja iz človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem, in kdaj je to igra ali načrtni trud, s katerim nekdo poskuša prikriti bolečino, zmedenost, osamljenost, frustracije …, ki jih ne more izraziti. Ti, kot kaže, še vedno nihaš med ekstremoma, depresijo, ko si sama, in pretirano živahnostjo, ko si družbi, ne iščeš pa resnične umirjenosti, v kateri bi lahko spoznala, kdo danes sploh si.

Ali drugače, zdi se, da poskušaš s tem moškim na hitro in zlahka rešiti celo vrsto težav, ki jih imaš v svojem osebnem življenju, v odnosu s starši in prijatelji, v odnosu do pokojnega fanta, v odnosu do življenja, v doživljanju krivde … Mogoče bi bil zdaj pravi trenutek, da se posvetiš tudi temu, namesto da poskušaš vse to prevaliti na moškega, ki si, kot kaže, želi enakovreden obojestranski odnos z žensko, ki ne le jemlje, ampak tudi daje.

Selma, hvala.

Hvala za direktnost in hvala za nenapadalen odnos. Moje prve besede so bile dokaj skope in zato vsakič znova, ko jih berem, izpadejo precej hladno in sebično. In zadnjo uro razmišljam, kako vam odgovoriti, kako pojasniti kaj in kako me muči, a bolj kot iščem prave besede, manj jih najdem. Sem že mislila reči, da nima smisla a sem v istem hipu ugotovila, da ga ima. Saj dokler nisem pisala sem, teh stvari nisem nikoli glasno razjasnila. Pristavila bom nekaj pojasnil, ki se mi prej morda niso zdela potrebna, vendar to niso opravičila ali izgovori za moje obnašanje do tega moškega. Tako se namreč soočam z bolečino in … no, se k temu vrnem še kasneje.

Kot rečeno, s fantom sva živela v skupnem stanovanju. Njegovi starši so precej premožni, zato so nama ga kupili in oni mi še sedaj pravijo, da se lahko kadarkoli vselim tja. Ne razumite narobe, vendar tega ne zmorem. Prve mesece sem ostala v tem stanovanju, skupaj s štirimi leti spominov in mačjim mladičem, ki sem ga rešila s ceste. Mucek je postal moj sogovornik, je postal blazina za jok in kričanje in jezo in napade smeha … V njem sem si vsakič znova predstavljala pokojnega fanta in on je bil moja vreča za bolečino. Vse od smrti (pomladi 2011) pa do konca poletja sem imela pri sebi pomirjevala in na dnevni bazi so me obiskovali skupni prijatelji, vsi poparčkani in sicer iskreno prizadeti zaradi tega kar se je zgodilo, a vendar me je njihova prisotnost dušila. Zato sem se vrnila domov, kar pa ni bilo nič kaj boljše, saj sem edinka in se je sekiranje okoli mojega počutja le stopnjevalo. Starša sta krasna in moja bolečina ju je prizadela do takšne mere, da smo vsi obstali ujeti v nekakšen krog, kjer smo drug drugega spravljali ob pamet. Jaz najprej njiju z izgubo apetita, potem s prenažiranjem, spet drugič s histeričnostjo … onadva pa mene s svojo prezenco. Zato sem se vedno znova zatekla k staršem pokojnega fanta in njegovi mlajši sestrici, ki ga tudi neizmerno pogreša. Cele dneve sem preživela v njegovi spalnici, oblečena v njegove puloverje, ki jih za nič na svetu nisem želela oprati, da ne bi izgubili vonja po njem. Fantovo smrt so njegovi vzeli kot tragično nesrečo, vendar so po kakšnem letu in pol začeli znova živeti. Njihova hčerka je konec koncev naredila maturo, se vpisala naprej na fakulteto, dobila prvega fanta in občutek imam, da so se zavoljo nje skupaj nekako pobrali. Jaz pa sem obstala še na prvi točki, saj nikoli nisem bila na pogrebu in tistega končnega akta, ki bi me prepričal, da je njegovo življenje zaključeno, nisem doživela. Najboljša prijateljica se je v tem času poročila in rodila otroka, bila sem ji poročna priča in krstna botra otroku. Ob meni je, ko je bolečina prehuda za enega, ko želim bolečino utopiti v alkoholu in, ko so na sporedu obletnice … ona je tu. A njen otroček raste in sebično od mene je, da jo odtrgam stran od tega kar je zanjo najpomembnejše. Popoln človek je in prijateljica, kot je nima vsakdo, a bolečina je moja in tragetija takisto.

Še vedno grem nekajkrat na mesec k fantovi družini, že samo biti tam me pomirja. Vem, da ko bo prišel trenutek, da bo bolečina popustila in bo življenje postopoma šlo v nek nov tir, bodo morebitnega partnerja podprli in da bom večno del njih, kot bo njihov umrli sin večno del mene.

Ta moški pa … Morda sem se narobe izrazila, ali pa je to očitno le meni, ampak on je rad v moji bližini. Moja tragedija ga ne odvrača in sam mi je že priznal, da se ob meni dobro počuti. Kolikor sva lahko, sva o svojih občutkih iskrena en z drugim, ampak vidim in čutim, da se občasno ustraši, da je prezgodaj, da bi se vpletel v moje življenje. Ljubezni kot sem je nekdaj čutila, v tem trenutku ne čutim, ali pa morda tudi in jo prekriva bolečina in žalovanje. Dejstvo je, da tega moškega ne želim izgubiti iz življenja, pa četudi pod pritiskom moje bolečine kdaj popusti in se umakne. Letošnje poletje se je zgodilo, da sva se naključno srečala, ko sem šla na svoj večerni tek in vem, da je začutil vso nemoč, ki jo je v sebi nosilo moje srce. In jo zdržal, z močnim objemom, ki je sprejel veliko mojih solz. Vem, da zmore biti opora in vidim, da to želi biti in četudi to ni lik iz preteklosti, v tem ne vidim problema. Umaknila bi se, če bi videla, da ga moja kompleksnost duši, a stvar tiči drugje. Že dolgo je, kar je nazadnje ljubil in bojim se, da se mi ne upa približati, ker se boji, da bi on mene ali jaz njega nekoč zlomila. Čeprav ni to ne moj in ne njegov interes, pa ga razumem. Moj kovček s prtljago je ogromen in še sama ga komaj nosim, kako naj potem pričakujem, da ga bo zdržal on?

Kar pa se tiče mojega obnašanja, karakterja … Tudi to niha, a ni posledica igranja in pretvarjanja, pač pa od nekdaj želim, da se ljudje v moji okolici dobro počutijo in rada širim pozitivno energijo. V življenje spuščam nove ljudi, ki ne rabijo iz prve videti moje etikete “vodva”. Človek v žalovanju ne potrebuje pomilovanja, ampak čas, da se s svojo usodo sprijazni. Jaz vem, da je moj fant mrtev, vendar srce tega še ni sprejelo. Priganjati pa se ne želim, ker nočem da to pride za menoj nekoč še v večji količini, ko bom mislila, da ‘sem sestavljena’.

Tvoj čas za to, da bi začela znova, še ni prišel. To veš sama in to čuti ta moški. V zadnjem postu pišeš, da pod pritiskom tvoje bolečine kdaj popusti in se umakne, v prvem, da se umakne takrat, ko si mlada, zgovorna, neukrotljiva in polna energije, čeprav dodajaš, da si s tem omiliš bolečino. Veš, da te ima rad. In veš, da si ne želi trpeti. Si pomislila, da se on morda ne umika zato, ker ne bi mogel prenesti tvoje bolečine, ampak zato, ker v takšnih trenutkih od tebe pričakuje več, kot si mu sposobna dati? Dekle, ki je mlado, zgovorno, neukrotljivo in polno energije, a z njim, zaradi njega, danes in jutri? Da je takrat, ko ga potrebuješ, ob tebi, ker takrat ne čuti obeta nečesa lepega in možnosti za zvezo, ko pa si razigrana in sproščena, vidi pred sabo to, kar bi lahko imela in kar ima navidezno na dosegu roke, vendar je zanj nedosegljivo, ker si ti še preveč vezana na preteklost? Ker kakor koli obračaš, je v tvojem življenju vendarle drugi moški, zato je povsem normalno, da ta moški zaščiti tudi sebe, na primer tako, da se takrat, ko si želi preveč in je vajin odnos zanj prenaporen (preboleč), umakne. Ampak ostaja pa kljub temu in bo najbrž tudi ostal, če boš poskušala videti in razumeti tudi njega. Seveda ga nočeš zlomiti, vendar je vprašanje, koliko ga v resnici lomiš že zdaj, ko se ima še pod nadzorom in si ne dovoli, da bi posegel pregloboko v tvoje življenje in svojega prepletel s tvojim, ker ve, kako močno si vpeta v preteklost in čustveno vezana na drugega moškega, zato mu tega, kar si, kot kaže, želi, ne moreš dati. Zato ne pritiskaj nanj s pričakovanji, v zameno za katera za zdaj še ne moreš ponuditi nič, lahko pa medtem razmisliš, kako bi si želela živeti v prihodnosti.

Ko si izgubila fanta, si bila stara nekje 22 let in pol. Po eni strani si živela samostojno življenje z njim, načrtovala prihodnost in z izgubo čez noč odrasla, po drugi strani pa si še vedno zelo mlada in si se z izgubo soočala na način, ki je bil za tvoje starše nesprejemljiv. Tako si na eni strani zase ženska in na drugi za svoje starše otrok, na katerega morajo paziti, ker sam ni sposoben skrbeti zase, zato jim je tudi tako zelo težko gledati, ko ti ne morejo pomagati. Mogoče bi se s starši vendarle pogovorila, da ti je žal, ker težko prenašajo tvojo bolečino, a da si za svoje življenje odgovorna sama in boš že prišla na zeleno vejo, ko bo čas za to. Ali drugače, morda bi s starši poskušala vzpostaviti odnos odraslih ljudi in ne otrok-starš.

Povsem normalno je, da želiš biti med ljudmi, za katere si običajna in se ob njih sprostiš, pa da je zate pomilovanje breme in ne opora. In je lepo, da želiš, da se ljudje v tvoji okolici počutijo dobro in širiš pozitivno energijo, vendar le takrat, ko jo v resnici imaš. Če pa je v sebi ne nosiš, je to, da zabavaš ljudi okoli sebe, ne le naporno, ampak zate tudi negativno, ker sama ostajaš prazna. Tako se lahko bolečina v tebi razrašča, ker kljub vsemu razvedrilu vate ne vstopajo lepi, pomembni novi vtisi, ki bi v tebi počasi, eden za drugim zavzemali svoje trdno mesto in ti dali občutek, da je življenje lepo, bolečina pa bi se počasi razkrajala in bi se spomini prestavili v tisti kotiček srca, kamor sodijo. Morda bi vendarle kdaj pričakovala tudi od drugih, da poskrbijo zate, ne le od sebe, da poskrbiš ti zanje.

Glede smiselnosti pisanj pa – če ne drugega, je smisel tega lahko že v tem, da vidiš, kako različno lahko ljudje razumemo isto stvar, tako v resničnem življenju kot virtualnem. Meni se, na primer, tvoja prva posta nista zdela hladna, le racionalna, kar sploh ni nujno slabo, zmotilo pa me je, da v njiju nisi navedla zornega kota tega moškega, kolikor ga pač lahko zaznaš, zaradi česar se je zdelo, kakor da v tvojih očeh ostaja neviden.

Začeti znova ne želim. Preteklosti pozabiti ne želim. Fanta sem ljubila in namenila sem mu prostor v srcu, iz katerega ga ne mislim vreči. Lahko prostor zaprem in ohranim poln ljubezni, hkrati pa sem prepričana, da mi bo dano znova ljubiti. Ne, ker ne bi verjela v eno, večno ljubezen, ampak ker se je tisti ljubezni iztekel stvarni čas in nekoč bo prišel trenutek za novo ljubezen.

Na vse to o njegovih čustvih sem že pomislila, ampak trenutnega stanja pri sebi pač ne morem spremeniti čez noč. Lahko se trudim, da ostane del mojega življenja, da bom sčasoma sposobna dati vse, kar potrebuje, ampak a ni prijateljstvo tisto nesebično, ki daje, ki ne zahteva nič v zameno? Vem, da sem mu všeč in vem, da si me želi zaščititi in vem, da si želim jaz njega. Ne morem pa se pretvarjati, da mu lahko dam celoto, ki je ni. Ne še. A ostati bo moral tu, če želi, da bom nekoč to sposobna dati njemu. Vem, da sem sebična, a njegova opora je tisto, kar me drži nad gladino.

S starši pa … Z mami si nisva bili nikoli ‘bliže’ kot sva si sedaj. Pride in me boža, da zaspim. Pusti, da ji govorim o vseh stvareh, ki bi jih sicer poslušal pokojni fant. Je moja zaupnica, a vendar ji ne morem pokazati, da je njena edinka, njena ‘majhna punčka’ doživela nekaj, česar ona ni in pri čimer mi kot starš ne more na prav način svetovati. Meni že to, da me pusti samo objokano na tleh v dnevni sobi pomeni vse. Ker bolečine ne želim širiti, ker vem, da je tudi njima kot bi izgubila sina in nato še velik del hčere. In vedno sem bila očkova deklica, zdaj pa vsakič, ko sva kje sama več kot 5 minut, v njegovih očeh opazim solze, kar me zvije in česar ne morem trpeti. Zato se umaknem, zato umaknem svojo bolečino.

Moški, ki se je pojavil v mojem življenju zame ni neviden. Če bi bil, se ne bi ukvarjala z vprašanji in razmišljanjem, ki ga delim z vami. Res pa je, da sem zakrnela v človeških stikih in ne bi rada česa naredila narobe, a to ves čas počnem. Napoditi ga ne želim, da pobegne stran, ne želim. Ob njemu edinemu še kdaj začutim pristno srečo. In, ko jo, je ta občutek močen in ogreje srce. To bi rada nekoč dala tudi jaz njemu.

“Lahko se trudim, da ostane del mojega življenja, da bom sčasoma sposobna dati vse, kar potrebuje, ampak a ni prijateljstvo tisto nesebično, ki daje, ki ne zahteva nič v zameno?” To vprašanje lahko zastaviš tudi sebi: zakaj te moti, da se odmika in ti ni v oporo vedno, ko bi ga potrebovala, če je prijateljstvo nesebično in bi mu torej morala tudi ti nesebično dovoliti, da si vzame čase zase in se okrepi ali celo odide? In naprej: zakaj pravico do sebičnosti podeljuješ le sebi, njemu pa jo odrekaš? Zakaj “prijateljstvo” pričakuješ le od njega in od sebe ne? Kakšna je razlika med doživljanjem prijatelja in ženske/moškega? Te nekdo, ki v tebi vidi prijateljico, doživlja enako kakor nekdo, ki v tebi vidi žensko? Ga prizadenejo iste stvari? Si za tega moškega res le prijateljica in ne bi smel trpeti zaradi tebe kot ženske, ali pa je vendarle moški, ki ima pravico do tega, da je zaradi tebe tudi prizadet? Ko sem napisala, da je zate neviden, nisem mislila na to, da vidiš to, kaj pomeni on tebi in kaj ti daje on, ampak da vidiš tudi to, kaj pomeniš ti njemu, kaj od tebe pričakuje on in kaj mu daješ ti. Da se zavedaš, da obstaja bolečina tudi v njem, ne le v tebi, in da moraš tudi ti spoštovati njegovo bolečino, kakor spoštuje on tvojo, dasiravno se ti zdi, da do nje ni upravičen in bi moral brez čustvene vpletenosti sprejeti tvoj pogled na tvojo preminulo ljubezen in njeno prebolevanje.

Ampak za zdaj ostaja in od tebe ne terja nič. Zase poskrbi sam tako, da se občasno odmakne. Od tebe ne pričakuje, da se boš pretvarjala, ampak tudi ti ne pričakuj od njega, da se bo pretvarjal on. Daj enako razumevanje, kakor ga pričakuješ, in pusti času čas, da se stvari same postavijo na svoje mesto.

Selma ti zelo lepo piše, in zelo realno.

Klara, mislim, da še ni pravi čas. Nisi še predelala izgube, kaj šele prebolela. Imaš dobrega prijatelja, dobro osebo ob sebi, bodi zadovoljna s tem. Pusti načrte za prihodnost, ker ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo ne tebi, ne njemu. Včasih si premiki hitri in nenadni.

Dve bližnji osebi sta doživljali podobno kot ti. Mnogo prezgodnja smrt partnerja. Ja, zelo težko je, ti ne bom sploh lagala. Težko je tudi za nove partnerje, ker morajo biti dovolj samozavestni, ker najhujši tekmec je mrtev tekmec. Je idealiziran in ne more narediti nobene napake več. Vsaka njegova omemba je lahko razumljena narobe. Težko je zasesti takšno mesto. In nemogoče, če oseba izgube še ni niti predelala. Ti si še globoko v žalovanju in tudi od sebe morda zahtevaš preveč.
Pogovarjaj se s prijateljem o tem. Lahko mu tudi napišeš, če se ti zdi, da ne bi zmogla koncizno povedati, kako ti je pri duši. Pogovori se tudi s starši. Daj jim vedeti, da sicer žaluješ, ampak si še vedno ob njih in da ne boš vedno tako žalostna. Naj jih tvoja žalost ne stre, tvoja žalost je namreč popolnoma normalna in razumljiva. Je pa predvsem tvoja in ne morejo je prevzeti na svoja ramena, pa če si še tako želijo. Naj bodo tukaj malo sebični – tudi zato, da bodo lažje tebi v oporo.
Upam tudi, da pokojni fant ni tabu tema in se lahko pogovarjaš o njem. Obujaj tudi prijetne spomine z njim, ne samo spomine na njegovo smrt. Imela si lepo zvezo in bila si deležna iskrene ljubezni. Na žalost le omejen čas, ampak to ne zmanjšuje vrednosti tega, kar si imela. Pusti, da je fant v tvojih spominih, naj bo prisoten tudi v pogovorih, ampak naj počasi na dan pridejo tudi prijetni spomini. Kar je spet dvorezen meč, ker vsi ne znajo tega sprejeti tako, kot je – pač navaden, običajen pogovor. Vsaj moja prijateljica, ki je izgubila moža, ima takšne izkušnje. Nekateri ljudje se nočejo pogovarjati o njenem možu in kar obmolknejo, če ga omeni. Pa je od njegove smrti minilo že skoraj deset let.

Vdova? Pri 21 si bila porocena? Nekako dvomim (ce se motim, oprosti).

Povej mu kar mislis. Kaj imas za izgubit? 29 letnik? Mislim da je presneto zrel, da ne bo odreagiral negativno.
Pa se moje mnenje (zenske lazje dobijo moskega kot obratno) torej … go in

Škoda te je, mlada si še. Izgubil sem ženo pred več kot letom dni. Ona mi je vedno govorila, če umrem živi naprej in ne misli da bom jezna nate. Tudi sam imam podoben pogled na to. Sem starejši od tebe pa se še vedno zjokam, jok je najboljše zdravilo za to. Jokam in si predstavljam skupne trenutke z njo. Teh trenutkov je čedalje manj, vendar so še vedno. Počasi se pobiram, ampak vem da se. Sam pri sebi si rečeš da si imel to srečo da živiš in ne smeš to zapraviti s takim obnašanjem. Tvojo žalovanja poteka predolgo in preveč je silovito. Mogoče nisi dala vsega ven. Zavedaj se da bi bil tvoj fant najbolj vesel na svetu, če bi videl da živiš naprej, da si si ustvarila življenje in da si ponovno srečna. On pa ostane samo tvoj spomin v mislih. Zaradi sebe se moraš pobrati. V vezo pa nikar ne rini če nisi prepričana, ker novo razočaranje ne dene dobro. Govorim iz lastnih izkušenj.