Pozdravljeni,

pogosto na med-over berem raznovrstne zgodbe o nasilju, trpljenju, zlorabi, a zelo poredkoma pa zasledim kakšne prigode o pogumnih naključnih ljudeh, ali pa morda o starših, sošolcih in prijateljih, torej o tistih szi “norim in neumnim” pogumom, ki pomagajo v dotični hipni sekundi.

Tako, zanima me, če imate sami kakšno zgodbo: ne vem, kako ste pobrali čisto eno “random” osebo, ki je ležala po tleh, ali pa kakšna pogumna mama, ki je z vilami pregnala pedofila, ali pa kaj takega? Ali pa tašča, ki je širokogrudno podojila (metaforično) snaho.

Mislim, da je na tem forumu največ ljudi, ki nakladajo, v prevodu obvladajo teorijo in nimajo nobenih življenjskih izkušenj.
Tisti ki lahko govorijo iz osebnih izkušenj se ne želijo izpostaviti.
Ali te zanima še kaj?
Ali imaš ti kakšno življenjsko zgodbo na zalogi?

No pa da zavrtim spomin v mladostniška leta, torej v srednješolsko obdobje in tam obudim kako sem se enkrat precej vinjena ponoči vračala vzdolž kolodvorske ceste od ene dotične zabave v dom. Mislim, da se mi je vrtelo sto na uro, pijano sem blodila naokrog, dokler se nisem zakljukala v eno jekleno kolesarsko parkirišče in se seveda prekucnila kolikor sem bila dolga in široka. Sredi Ljubljane. In sem samo obležala tam zraven pa opazovala kako so ljudje posmehljivo in z opazkami ali pa kot da me ne vidijo mimohodno hiteli naprej. Mislim, da mi je bilo vseeno, pogled pri tleh je bil pravzaprav prav zabaven, pijanost je naredila svoje, kaj vem ali pa morda mladostniška brezbrižnost.

Spomnim se, da je mimo prišla ena naključna skupina študentk, mislim, da je ena še rekla “lej jo pijanduro”, ok, prav, saj ne da ni imela prav. In so šle, pa saj ne da sem se kaj posebno zavedala ali brigala, vse dokler se ena ne obrne in vrne ter mi pomaga priti k sebi. Oh, prav z rdečico pomislim, da sem takrat tam po vstajenju skoraj zagotovo še 20 minut meditirala ob pločniku. Mislim, da sem celo zatrjevala, da je z menoj vse ok, ampak, študentka je ostala, preostala skupinica pa se je bila primorana vrniti. Navkljub pijanosti mislim, da sem zmogla toliko dostojnosti, da sem ves čas imela v pogovoru zahvalo in hvaležnost. In iskreno sem jo imela. Zanimivo mi je bilo to, da ko sem vprašala zakaj se je ustavila je dotična rekla, da zato ker upa, da bo kdaj tudi njej kdo pomagal v sorodni situaciji.

Streznitev je delala svoje, padec tudi, nenapovedane modrice še bolj, želodca ne omenjam, vendar sem se s skupinico nekako prikobacala do trole. Ha, skoraj prepričana sem, da je tista, ki je poprej rekla “pijandura” potem bila najbolj zgovorna in vesela v spremljajočem pogovoru.

Zdelo se mi je zanimivo, ker takrat sama v tisti situaciji ne bi ustavila, pobrala in pospremila, kvečjemu si bi mislila “baba neumna” in šla naprej. No, tista situacija mi je dala misliti in ko naletim na kakšen “zamašek” se potrudim ustaviti in pomagati.

Kakšno leto nazaj sem na poti domov videla žensko, ki je sedela na robu pločnika. Od daleč se je videlo, da je krvava po obrazu. Naslonjena je bila na kandelaber, kazala hrbet cestišču, zraven nje na pločniku pa je ležala vrečka z živili, raztrgana z nekaj živili raztrosenih po vrečki, razbitih, politih….Med hojo po cesti sem opazovala ljudi, ki so hodili mimo nje in jo samo pogledali, nekateri ogovorili pa vseeno šli naprej. Na tistem delu ceste se nahaja frizerski salon, pa se očitno nobenemu ni zdelo potrebno da bi preverili kaj se dogaja s to žensko, ki je sedela takorekoč pred njihovimi vrati. Ko sem se ji približala sem takoj zagledala njene žalostne in objokane oči ki jih je komaj odpirala, od maskare umazan obraz, razkuštrane lase, in zaduhala tudi vonj po alkoholu.
V tistem trenutku sem pomislila, da jo moram spraviti stran iz ceste. Sedela je čisto na robu, hrbet kazala na cestišče in ker ni bila sposobna normalno sedeti sem se zbala da bi padla na cesto in bi se v hipu zanšla pod kakšnim avtomobilskim kolesom. Počasi sem začela govoriti z njo. Vprašala sem jo če jo lahko pomagam, seveda se je otepala na vse pretege. Vprašala sem če lahko koga pokličem, ali ima moža, pa je odgovorila da nima moža. Potem sem vprašala če ima družino da bi njih poklicala, pa je odgovorila da nima nobenega. Potem sem jo vprašala če lahko pokličem kakšno sodelavko, pa je odvrnila da nima sodelavcev, da je na zavodu. Začela je jokati, vmes pa povedala da je 20 let delovne dobe šlo v nič, da je zdaj na cesti, sama, brez vsega, da nič nima pomena. Nekako sem jo uspela pobrati in spraviti stran od ceste, vmes sem ji povedala da sem tudi sama na zavodu in da le ni tako hudo, da se bo tudi za njo našla rešitev. Pogledala me je, objela in poljubila na lica. Po cesti sva se gugali, komaj sem jo nosila ker sama ni bila sposobna hoditi. Na semaforju sem nekako uspela najti še koga da mi jo je pomagal nositi, končno pa se je našel en moški ki je bil pripravljen pomagati in jo odpeljal do bloka.

Z veseljem sem ji pomagala. Iz zgodbe pa sem se naučila le eno stvar: v tistem trenutku bi morala poklicati rešilce, glede na njeno stanje in sledi krvi. Ženska je očitno padla in se poškodovala, jaz pa v tistem trenutku nisem pomislila na prisotnost poškodb in njihovo resnost. Na srečo hujših posledic ni bilo, pa vseeno. Ni pomembno samo ali pomagamo, temveč tudi kako pomagamo.

Nikoli ne obsojaj nekoga, ki leži na cesti ker ne veš kaj se mu je zgodilo. Tudi, če gre za alkoholiziranost, ne obsojaj ker ne veš zakaj je nekdo pijan. Ni nujno, da je alkoholik.

Pred desetimi leti sem letovala v Medulinu. Odpravila sem se na plažo z mestnim avtobusom, zelo lep dan je bil, še voznik avtobusa je bil izjemno prijazen in mi podaril brezplačno vožnjo + vsaj deset vozovnic. Izstopila sem na postajališču, ki je bilo najbližje plaži, zahvalila se vozniku in veselo odskakljala naprej. Po dveh urah sončenja sem se odpravila v bližnjo restavracijo na kosilo, po kosilu nazaj na plažo. Popoldan, okoli šeste ure sem šla do avtobusnega postajališča, da bi se z zadnjim avtobusom odpeljala nazaj v apartma. Prišla sem na postajališče, ker ni bilo klopi sem stala ob zidani dvometrski ograji (nekaj vmes med betonsko ograjo in škarpo). Bil je zelo vroč poletni dan, ob šesti uri je sonce še vedno zelo grelo.
Po nekaj minutah čakanja sem v določenem trenutku začutila slabost, kot bi me sililo na bruhanje, začutila sem vrtoglavico in se mi je zdelo da me nekaj začenja boleti v trebuhu. To je tudi zadnja stvar, ki se jo spomnim. Kaj se je zgodilo ne vem. Po posledicah sodeč, sem omedlela, padla na beton in z glavo udarila ob tla (vem zaradi buške ki sem jo kasneje čutila na glavi, pa odrgnine na desni roki). Vse se je zgodilo v nekaj sekundah, meni je trajalo celo večnost. Spomnim se, da me je klicala neznana ženska, me nekaj spraševala in poskusila z mano govoriti. Nazaj ji nisem nič rekla, sem bila precej zmedena, nisem vedela ne kaj se je zgodilo in ne kje sem. Odpeljala me je v bližnji lokal, v stranišče da se umijem, natakarju naročila da me posede za mizo in prinese kozarec vode. Ona je šla nazaj na postajališče, mene je potem prevzel natakar. Umila sem se, spila malo vode, se zahvalila natakarju in šla nazaj na postajališče da ne bi zamudila avtobusa. Gospe sem se ravno tako zahvalila ker sva se potem del poti peljali z istim avtobusom.
Še enkrat se obema, moji rešiteljici in natakarju iz srca zahvaljujem. Pomagala sta mi, ko nobeden drug ni hotel. Drugi ljudje so samo stali zraven in gledali.