Pozdravljeni,

Pravzaprav se je že marsikaj razpletlo. Po dolgem in bolečem uvodu – že prej so bila krajša in daljša obdobja njegovih tavanj, 3 mesece po rojstvu tretjega otroka pa je bilo ze mukotrpno za vse nas in je trajalo 4 dolge mesece dokler se na silo ni odselil. Moj bivši partner namreč ni želel slišati za zdravnika, vsi pa smo bili po njegovem proti njemu in jaz sem bila na čelu vsega kar se mu je dogajalo. Videl me je kot njhujšo sovražnico. Z mano delal kot s sužnjo in me hkrati poniževal, grajal, zaničeval… O meni se je vse sorte zmislil in dodajal zgodbo. Slisala sem kako se v sosednjibsobi naglas krega z namišljeno mano. In se seveda na smrt skregal. Motil ga je jok in otroška vprašanja, sovražtvo je gomazdelo iz njegovih oči. Rekel je da ga zasledujem, da ga varam, da se ukvarjam s stvarmi za katere ima dokaze in se bom zagovarjala na sodišču…v glavnem popolnoma se mu je zmešalo. Nisem ga mogla odstraniti zato smo se imeli namen seliti mi. Bila sem tudi na socialni in policiji saj me je bilo že zelo strah. Nekajkrat me je spolno in fizično (z dušenjem) napadel ponoči. K sreči le za trenutek.
Potem pa se je hval bogu pojavil sum na nozbost samomora, zato so ga vzeli na krizno zdravljenje. Dali so mu tablete in če jih jemlje se z njim da pogovarjati, drugače te možnosti ni. Še vedno mene vidi kot zlo in to govori tudi otrokom. Ne sme vozit zaradi tablet in danes je želel vse tri nekam peljat. Seveda sem bila proti in je znorel. Spet sem dobila vso njegovo temo v glavo. Cel dan sem bila trepetajoča. Močna moram biti zaradi otrok, v sebi sem že popolnoma sesuta. Komaj še diham. Ne vem kaj mu je, vendar vem da je hudo bolan. Morda veste kako zaščititi otroke pred njim in kaj bi lahko naredila za otroke – da bi šli čim lažje skozi to. Ne znam jim razložiti, bojim se da bi se krivila oziroma se počurtila naljubljena. Vsak dan jim sicer povem, da se oci ne pocuti dobro in da ju ima najraje na svetu. Tudi zjokamo se skupaj in jima povem da bomo zmogli čez to (ker se ne drži dogovorov, sta prizadeta) ampak vseeno bi rada veliko več naredila, da bi manj trpela. Starejša sta stara 7 in10 let. Ne želim se večno bati. Psiholog iz socialne je ocenil da je hudo bolan. Kaj sploh lahko naredim. Kje dobim pomoč? S kom lahjo v postopku sodelujejo otroci, da ne bodo tega potlačili vase in zaradi tega manj kakovostno živeli?

Hvala za odgovore.

Pozdravljeni,

vaši otroci žal odraščajo v družini v kateri je en starš duševno bolan. Pomembno je, da imajo drugega starša in da se zavedajo, da to ni nekaj kar se samo njim dogaja, in da se jim ni treba sramovati. Bolezen se lahko zgodi vsakemu in je ne izbiramo. Tudi njihov oče ni izbral svoje bolezni. Društvo Ozara je izdalo krasne knjigice na to temo: “Mamina pošast” in “Najboljši očka na svetu”. Mislim, da bi bilo koristno da jih nabavite (pokličite društvo Ozara). Pomoči ne iščite za otroke, ampak rajše zase, da boste znala nadomestit primankljaje na očetovi strani in da boste kljub neugodnim okoliščinam ostala zdrava in stabilna. Srečno!