Fantova bivša
Pozdravljeni!
stara sem 25 let, 3 mesece hodim s fantom, isto starim.
Imam problem, ki se “pojavi” vsake par dni, vmes pa kot da potihne.
Fant, enako star, je pred mano imel punco, s katero sta po parih mesecih zveze začela živeti skupaj in kako leto živela pri njegovih starših, pri njem doma. Potem se je končalo (on ji je spakiral kufre). Ker pač to ni bila taka pravljica, kot sta si predstavljala. Saj veste, verjeti v namišljen svet, kjer bo vse lepo in prav..
Problem je, da me to grozno moti. Njegova preteklost.
Sama sem imela le enega fanta, bila sva par 1 leto, do avantur mi nikoli ni bilo. On pa je imel 5 resnih zvez. Saj nimam nič proti tistim najstniškim, otroškim.. Moti me ta, zadnja.
Velikokrat se zgodi, da je nekje že bil, počel stvari, se ukvarjal z nečim,.., ampak vedno z njo. Vem, logično je, ane.
Pri njem ima ona še nekaj stvari, celo psa, in ga fant, kljub temu, da s težavo, namerava vrniti (kupila ga je ona, ko sta še živela skupaj, imata pa dogovor, da dobi ali psa ali mladiča), pa ga ona očitno ne gnjavi, ker živi v bloku, a vendar.. (jaz bi stvar rešila čimprej)
Vedno, ko prideva na temo o njej ali kakem kraju, kjer je bil ali ko je nekaj počel (seveda z njo), me zamori in postanem tako žalostna. V očeh se mi naberejo solze.
In vem, da ga lahko samo sprejmem s svojo preteklostjo ali ne.
Do nje ne goji nobenih čustev več, z njo nima več stikov. Je pa res, da je od konca njune zveze do začetka najine minilo (le?) pol leta, a mislim, da to ni nek problem.
Problem je v meni, ker postanem slabe volje, na trenutke se kar razjokam, ko se spomnim, da je pri njemu že živela, čeprav mi on zatrjuje, da je bila napaka, da sta prehitro šla v to, se nista še dovolj poznala, da bi (bi!) spremenil preteklost, a seveda se tega ne da. Pravi tudi, da je od vedno iskal ljubezen, a je z njo ni spoznal. Češ, da mu odpiram čisto nov svet, nove občutke, ki niti ni vedel, da obstajajo, da je v vseh zvezah iskal mene in včasih preklinja usodo, da naju ni združila prej..
Res me ima rad, čutim to. In zelo je potrpežljiv!
Na trenutke imam občutek, da tega ne bom zmogla, saj me te misli popolnoma vržejo s tira; spet pa, ko to mine, sem najsrečnejši človek, da ga lahko imam ob sebi.
Zakaj taka nihanja? Je moje čustvovanje tako neuravnovešeno?
Je mogoče, da imam slabo samozavest, da se ne cenim dovolj? Da me je strah primerjave, torej sem ljubosumna na bivšo, čeprav najbrž res nimam razloga za to (po njegovih besedah)?
Od kje torej vsa ta čustva? Mori me.. in bojim se, da bo to počasi lahko razjed(a)lo vse to, kar imava…
Kako naj si pomagam? Imate zame kak nasvet?
Pozdrav!
Od kje torej vsa ta čustva, se sprašujete in nadalje pišete, da vas mori, ste slabe volje, jokate zaradi ženske, ki z vami nima nobene veze, razjeda vas, postanete žalostni, v očeh se vam naberejo solze. Gospa, če sva čisto do konca iskrene, ali ni to morda njegova bolečina. Kot pravite, ji je on spakiral kufre, torej je odšel iz odnosa besen in jezen, odrezal pa je vso svojo žalost, pogrešanje, bolečino. Z nekom živeti, ustvarjati nek odnos, imeti skupne spomine, potem pa zaključiti; spokaj kufre in pojdi, ne verjamem, da je tako preprosto. In pes je tam, ker on še vedno ohranja z njo stik. Najverjetneje sta tega psa sprehajala skupaj, se veselila, ko je rastel… Toliko bolečine začutim, ko pišem te stavke in tudi vi jih najverjetneje ob branju. Ta bolečina je njegova, vendar je ni prečutil. Ker je čutenja odrezal in si ni dal dovolj časa in prostora, da bi izžaloval odnos, je vse to prenesel v nov odnos. In če sva iskrene, od prekinitve stika med njima in vajinega začetka ni ravno dolgo. Verjamem, da vas ima fant rad in da ste mu odprli nov svet. Zakaj pa niste besni na vse njegove punce. Saj morda ste, skoraj zagotovo pa si upam trditi, da najmočneje čutite zadnjo. Ker se tudi on še ni poslovil.
Verjamem, da je težko živeti s temi čutenji, ki neobvladljivo rušijo vajino vezo. In vajina veza je še zelo mlada, kako to, da se zaljubljenca po treh mesecih odnosa ukvarjata s toliko žalosti in bolečine, ko bi morala “lebdeti v višavah”?
Razmislite o tem, kar sem vam napisala. Ta čutenja niso vaša, niti ni razloga, da bi bila, vprašanje pa je, kako bosta vidva sedaj to rešila, ali vaju bo ta stiska povezala ali razdvojila, ker vi preprosto tega več ne boste zmogli. Vse jemljete nase in se sprašujete, ali ste preveč ljubusumni? Pogovorite se s fantom, bolj kot bo rezal čutenja, dlje bodo vztrajala v odnosu in takšen začetek je lahko zelo težek za vaju oba.
Verjamem, da zmoreta rešiti stisko, ki je nastala in vama obema želim vse najboljše.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]
Najprej hvala za Vaš odgovor.
Ne, ta čustva so izključno samo moja, on jo je prebolel, že veliko prej je bila njuna zveza končana, obstajala le iz neke “navade”, a tega je konec.
On ne čuti do nje nič več, že pol leta nimata stikov (poklicala ga je le enkrat zaradi neke knjige), on mi je popolnoma predan, pripravljen na nov list, novo poglavje..
Ne vem le, zakaj sem tako ljubosumna. In ne, ne na vse ostale, le na to zadnjo. Veliko dam na to, da sta se preselila k njemu (oba študenta), ker jaz kaj takega še ne bi zmogla, sploh ne v takem odnosu, kot sta ga imela onadva (po njegovem pripovedovanju).
Mislim, da mi manjka nekaj “dela na sebi” (karkoli naj že to pomeni..?!), šepa mi samozavest, mogoče se ne cenim dovolj..
Nikakor pa ne krivim njega za moja občutja.
Zakaj pa tipično žensko?
Kot, da je tu pri tem kaj on kriv? Kot primer, tudi sama imam sliko bivšega, ker je slikar, ki mi visi na steni (tihožitje), moj pa niti pomisli ne, da bi ugovarjal, še všeč mu je, ker je tudi meni..
Jaz kaj takega ne vem, če bi prenesla, da bi njegovi sobi okraševalo nekaj njenega..
In resnično me razume, je potrpežljiv, ljubeč, pripravljen narediti marsikaj in še več, da bi nama bilo lepo.. Tudi s psom gre stvar naprej, klical jo je.
Ne razumem le sebe, ko se užalostim, ko pomislim na njiju, čeprav je to bilo, je mimo, je preteklost..