epi.

Na tej strani sem prebral: http://www.nebojse.si/portal.php?subaction=showfull&id=1116493116&archive=&start_from=&ucat=10&do=anksioznemotnje
Vprašal bi zakaj pri epileptiku takoj ko dobi prvi napad in diagnozo epilepsija osebni zdravnik takoj pošlje dopis na upravno enoto da je pacient nesposoben za vožnjo oz. da mora na ponoven pregled na medicino dela, prometa in športa kjer je izvid negativen.Po drugi strani pa imamo bolezen kot so panični napad in še kakšna bi se našla in do te intervencije sploh ne pride in lahko mirno vozijo!Vem, da bi vsak zdravnik na to vprašanje odgovoril ja mi se držimo pravilnikov in tudi sami ocenimo če je sposoben in če so panični napadi hudi mu odvzamemo vozniško.V praksi pa je popolnoma drugače!Epileptik še po dveh letih brez napadov z normalnim EEG s težavo dobi vozniško za določen čas, pri paničnih napadih pa te težave sploh ne poznajo!Kje je poštenje, kje je prisega zdravnik bom delal v korist ljudi?Nekateri še po dvajsetih letih brez napadov ob terapiji morajo podaljševat vozniško in to samo na drugi stopnji, ker so mu dali plombo na potrdilo, da lahko samo oni izdajo spričevalo in ne prva stopnja, kar predstavlja tudi velik strošek.Bolezni kot so shizofrenija, manija in podobne ki so zdravljene z zdravili ki imajo močan učinek na psihofizične sposobnosti se tudi nihče ne obesi nanje.Ta zdravila so tudi v navodilih označena z prepovedjo upravljanja strojev in sem spada tudi avtomobil.Hud primer shizofrenije poznam in primer paničnega napada.Ne vem ali so to še brazgotine iz zgodovine ko so epileptike označevali kot obsedene s hudičem in se še malo držijo zdravstva.Bistvo je to, da v praksi nismo enako tretirani in to ni pošteno!
Hvala za odgovor in lep dan želim

Spoštovani gospod Lemut!
Na Vaše vprašanje Vam jaz ne morem zadovoljivo odgovoriti.
Izvajanje predpisov, ki se nanašajo na obravnavo bolnikov z epilepsijo sodi v domeno zdravnikov. V primeru motenj, ki ste jih opisali, se vsekakor odloča zdravnik, ki mu je s tem naložena velika odgovornost tako do svojega bolnika, kot tudi do drugih udeležencev v cestnem prometu. Tu nimam kaj dodati.
Strinjam pa se z Vami, da je z vidika prometne varnosti področje duševnih bolezni, jemanje zdravil, ki vplivajo na psihofizične sposobnosti in tudi zloraba teh zdravil pomankljivo nadzirana in morda tudi v katerem od predpisov še nedorečena.
Vsaka omejitev ima vedno svoj namen in v Vašem primeru je to vsekakor Vaša varnost. Vaše težave ne bi bile nič manjše, če bi bile omejitve strožje tudi za druge prizadete. Imeli bi samo občutek pravičnosti, kar pa tudi nekaj pomeni.
Ne vem če Vas bo kaj pomirilo, če Vam pojasnim, da zdravniki tudi opozarjajo svoje bolnike na nevarnost vožnje ob jemanju tovrstnih zdravil, da so opozorila napisana v navodilih za uporabo zdravila in, da vsakega bolnika na to opozorijo tudi farmacevti v lekarnah. Ker gre pri večini zdravljenj za omejen čas, tudi predpisane omejitve veljajo le za ta čas.
Vem, da sedajle ne veste čisto nič več kot ste vedeli prej, vendar Vam jaz zadeve ne morem razčistiti, ker ni bila v pristojnosti inštitucije, ki sem jo vodila.
Lep pozdrav!