Enostranska želja po drugem otroku
Pozdravljeni, na vas se obračam v upanju za kak nasvet, kako bi partnerja prepričala, da imava še enega otroka saj je to moja velika zelja.
Prvi otrok je star tri leta (imela sva ga dokaj pozno) in si ne predstavljam, da bi moral ostati edinček. Parter ve kako močna je moja želja, vendar si kljub vsemu sam še enega otroka ne želi in išče raznorazne izgovore. Vse to je vzrok za vedno večje konflikte med nama, jezo in obtoževanja. Bojim se, da mu tega, v kolikor še enega otroka ne bova imela, ne bom mogla nikoli odpustiti in se bo jeza in zamera v meni le še dodatno stopnjevala. Naj povem se, da tudi porocena nisva, ker si on poroke ne zeli pa tudi kaj veliko si nisva ustvarila v teh 12 letih, ceprav imava oba sluzbe in sva dobro situirana…vse je v glavnem tako kot on zeli in rece in sprasujem se, ce me ima sploh rad, glede na to, da je vse po njegovem, mojih zelja pa sploh ne uposteva.
Kaj narediti in kako ga prepričati, da je tudi za otroka bolje, če ima sorojenca in ne odrašča sam?
Hvala.
mislim, če si on otroka ne želi, ne moreš človeka prisilit. Seveda lahko poskusiš in na koncu izsiliš to iz njega, ampak ne bo on tebi odpustil. Zameril ti bo in zamera bo tiha in globoka. Ti si želiš otroka zaradi družbenih zahtev, zaradi prepričanja, da obvezno morata biti min 2 in zaradi bioloških potreb. Ampak, če partner iz takšnih in drugačnih razlogov ne želi, ne moreš prisiliti nikogar in vse, kar sem zasledila tukaj je to, da ti njega in njegove želje in potrebe ne spoštuješ. Pišeš o tem, kako mu ti ne boš odpustila. Kaj pa on tebi?
Otroci so čudoviti in krasni, ampak so tudi obveznost. Če on tega ne more ali ne želi sprejeti, iz prisile ne bo zraslo nič lepega. Namesto, da pišeš sem, se usedi s partnerjem in ga vprašaj, mirno, spoštljivo, kulturno in racionalno, kakšni so razlogi, da si ga ne želi. In poslušaj ga, ne začet na njega zijat, mu prigovarjat, odgovarjat in argumentirat.
Zveza je zveza dveh in v obeh morata biti oba. Moj partner tudi ni želel, še sedaj ne želi in ga po svoje razumem. Ne da se mu in finančno ne bi šlo, da ne govorimo o varstvu. prvi otrok je že najstnik in tudi tu je povsem nekaj drugega kot majhen otrok.
in pustimo stat pogovore o sorojencih. So nekateri, ki imajo ali so imeli srečo, in so bili ti odnosi urejeni, družine povezane, razlike majhne ali minimalne, in tam kjer so bile večje razlike, so nekatere tudi tu imeli srečo, da imajo odnos s sorojencem. Se pač znajdeš in otrok lahko pride res bolj razvjane ampak tudi bolj odprt do drugih. Pač, pogovori se s partnerjem in 1x za spremembo poslušaj ti njega.
Sem v podobni situaciji, z razliko, da imava otroka starega 5 let. tudi sama ne vem kako bom partnerju odpustila, da je hčerka edinka, sploh zato, ker je vedno govoril, da si želi še enega otroka, hkrati pa iskal izgovore, da sva se vedno tam kjer sva… Tako kot vi, tudi jaz želim, da bi hčerka imela družbo…
Otrok ni igrača, in ni ravno nek kompromis. Če se prilagodite vi, boste imeli razlog za zamero, če pa se prilagodi on ima pa on razlog za zamero. Če dosežete svoje boste pa srečna – ampak samo na videz. Dajte dojet da otrok ni igrača. To je skrb za celo življenje. Ni hujšega od tega, da se rodi nezaželjen otrok, a lahko razumete to? Poglejte s strani otroka.
V tem trenutku se morate odločit, ali je odnos dovolj dober, ali ga ljubite dovolj močno da kljub temu vztrajate v tem odnosu ,
ali
Je ta želja po otroku tako močna, da ni pomembno s kom ste. Potem enostavno se razidita in si najdite moškega, ki si bo otroka (še) želel. In mu tako dajte možnost da je z nekom, ki spoštuje njegove želje.
Pač to je življenje in pristopit je treba do problema odraslo ter zrelo. Jokanje na forumu kako bi vi imeli otroka ker se spodobi, ker je fajn itd., nima smisla. Narediti in imeti otroka ni enako kot da greste v trgovino in kupite igračo, ker je pač čas in se spodobi.
