Edina težava v partnerstvu – glasbeni posluh
Pozdravljeni!
Stara sem 25 let, leto dni imam fanta, s katerim imava toliko skupnih stvari, da sva z njegove strani malo za hec malo zares, kar za oženit.. 🙂
Velikokrat mi omeni, kako posebna sem zanj, kako srečen je, ker sem prišla v njegovo življenje in hoče z mano biti za vedno, v dobrem, slabem.
Vse lepo in prav. Sva srečna.
Mene pa je pred nekaj meseci grozno zmotila neka “posebnost” ali “neposebnost”.
Namreč, sama sem glasbenica, vpisujem magisterski študij glasbe, veliko se glasbeno udejstvujem in izobražujem, saj mi glasba resnično pomeni zelo veliko v življenju.
On pa je skoraj (ne ravno popolnoma) brez posluha.. Seveda, jaz sem perfekcionist, vsaka netočna linija me zmoti, je zame že fušanje..
Že ko mi poje enostavno pesmico, seveda ni točen, je meni tako žal, da nima vsaj malo več posluha..
Mogoče se nekaterim od vas zdi smešno, a meni to predstavlja edino (in, kot opažam, vedno večjo oviro) pomanjkljivost, ko z njim ne bom nikoli mogla peti, kar tako rada počnem, plesati, ker je v ritmu precej labilen in ima čudne, nepovezane gibe. Zdi se mi, da glasbe, vsaj po mojem mnenju ne čuti tako, kot jo jaz. Mogoče jo, ampak na nekem drugačnem nivoju, ni nujno slabšem, le na svoj način.
Mene ob klasičnih koncertih spreletava srh, dobim solzne oči, njega ne premakne, celo ne razume, kako je to mogoče.. 🙂
V vseh pogledih bi ga opredelila kot idealnega partnerja, a kakšen krat sem žalostna zaradi tega, sploh ker o tem vedno več razmišljam..
Mislite, da lahko grem čez to, imam takega partnerja, ki je na glasbo dokaj imun?
Kakšno mnenje, mogoče podobna izkušnja?
Tonaliteta
Ena od pomembnih stopnic našega zorenja je spoznanje, da takih ljudi, torej tudi partnerjev, kot si jih želimo – ni!! Izbiramo torej lahko samo med »približki« in se ob tem odločamo, ali je tisto kar dobimo dovolj v primerjavi s tem, kar pogrešamo. Odkrito povedano, se mi vaše vprašanje zdi kar malo neresno. Ampak tudi jaz sem brez posluha. Tako zelo, da pred vami ali z vami sploh ne bi pel. Vaš partner pa to kljub temu počne, morda celo zato, ker vam toliko pomeni. Čeprav ne zna, se trudi. Česa bi si lahko od partnerja želeli več? Morda bo tudi njega nekoč, ravno zaradi vas, prvič na koncertu spreletel srh, bo zaslišal in začutil, kar mu prej ni bilo dano. Zaradi njega pa boste morda vi spoznali, da tudi izven glasbe obstajajo stvari, ob katerih te spreletava srh in dobiš solzne oči. Verjamem, da je tudi v tem smisel in čar intimnih odnosov.
Čeprav se mi zdi vse skupaj malo neresno, poslušajte predvsem sebe. Morda je za vas in v vašem svetu res ključno, da se s partnerjem ujameta ravno v glasbi. Bi si pa upal napovedati, da bi šele ob partnerju s popolnim glasbenim posluhom začeli pogrešati in ceniti vse tisto, kar imate z zdajšnjim partnerjem in je precej bolj pomembno od glasbenega posluha – posluh za vas in vaša čutenja. Če mene vprašate, je to edini posluh, ki kaj šteje v odnosih.
Lep pozdrav
Bodite iskreni – vi njega nimate radi.
Če bi ga imeli, bi te pomanjkljivosti pri njem ljubili – še bolj bi vam bile všeč, prav lepo in simpatično bi bilo, ko bi fušal, ko bi ne ujel ritma, še toliko bolj bi ga želeli naučiti, mu pomagati, da se sprosti in ujame ritem… če bi ga imeli res radi.
A ne se obsojat – verjetno je še več drugih faktorjev zaradi katerih nista za skupaj in jih sedaj še ne znate razločiti, opazite pa to, kar je vam sedaj na prvem mestu.
Lahko pa se zgodi tudi tako, da boste spoznali človeka, ki bo imel vse to v nulo razvito, boste lahko z njim peli in plesali, še boljši bo od vas, a se lahko zgodi, da nikoli ne bo tako topel, preprost, kot partner s katerim ste. Morda takrat spoznate, da posluh res ni vse, je le ena sposobnost… ker morda pa ima sedanji vaš partner sposobnosti, ki jih vi nimate in jih nikoli ne boste imeli – bi želeli, da vas zaradi tega zapusti…
Vprašanja… vi pa imate odgovore – opazujte sebe, njega, prisluhnite si – dajte si čas… o kaj bi dale mnoge ženske za topel objem, pa če bi mož še tako ne znal peti – da jih bo le znal držati za roko, ko bodo rodile, ko bodo otroci prvič odhajali od doma, ko bosta stara in še vedno predana drug drugemu…
Nikakor ni za obsojat vaših vprašanj… prej bi rekla, morda pač ni pravi – če bi bil bi verjetno želeli ves svet prepričati, da vi z njim boste, pa če še deklamirati ne bi znal 🙂
No morda pa vas sedaj že celo manj moti ta njegova pomanjkljivost, ko ste nam jo zaupali. Bodite odkriti do njega – povejte mu to – morda vas preseneti njegov odziv – takrat boste najbolj vedeli, če ga imate radi – če se vas odziv dotakne veste, da tukaj prihodnost še je.
lepo bodite
Jaz pa mislim, da se lahko nekaterih stvari nauči. Ni potrebno, da je profesionalni plesalec, a vendar se lahko vpišeta v plesno šolo in lahko osvoji plesne korake. Menda ja ni tako “lesen”.
Po drugi strani se mi pa zdi, da je Tonaliteta perfekcionistka v svojem poklicu glasbenice, ki ni pripravljena sprejeti povprečnosti. Tukaj bo pa morala presoditi: ali ji več pomeni ljubezen partnerja, takega kot je, ali pa se bo posvetila karieri… lahko se odloči za to, da partnerja ne bo spreminjala. Zakaj bi pa morali biti vsi pevci z angelskim glasom in plesni učitelji??
Ko sem prebrala vaš zapis še enkrat vidim, da bo še najbolj držala to, na kak način vam je odgovoril g. Gašperlin.
Resnično deluje vse skupaj malce neresno… način na kakšnega sprašujete mi deluje, kot da se iz vašega partnerja po malem norčujete, se mu posmihate in nas sprašujete, če boste lahko šli preko tega – kje je res tukaj ljubezen.
Po eni strani vas lahko razumem, da vam vse te stvari veliko pomenijo, ker ste pač glasbenica in se vaš svet vrti okrog glasbe, vendar si vaš partner zasluži vsaj spoštovanje… delujete nekako tako, kot da ste vi zanj boginja, vi pa lahko njega preprosto zamenjate če bi želeli…
In na koncu sem še vedno mnenja – morda pa preprosto nista prava drug za drugega, razen če morda sprevidite, da vam glasbeni posluh le ni tisto ta glavno vodilo in glavna izpolnitev.
Iz lastnih izkušenj: Imela sem moža, ki je bil navdušen amaterski zborovski pevec, oboževalec klasične glasbe, človek z dobrim posluhom. Plesal pa ni posebno dobro.
Ker sem tudi jaz navdušena za glasbo,zelo rada plešem, poslušam vsemogoče zvrsti in sem zaradi družinskih in delovnih obveznosti sčasoma nehala igrati instrument, ki ga on ni posebno maral- sem se zaradi drugih njegovih neprijetnih lastnosti bila prisiljena ločiti. Njegova tankočutnost za glasbeni posluh namreč nikakor ni bila ekvivalentna senzibilnosti za druga področja življenja. Hotel je slišati predvsem samega sebe in svoje potrebe. in biti na račun tega v konfliktu z ženo in otroki. Pa sploh ni šlo samo za glasbene potrebe. Hotel je biti “bolje razumljen in čislan” drugje kot doma.
Po ločitvi sem srečala preprostega fanta brez posluha. Imel pa je druge vrste posluh -altruizem. In to se “sliši in čuti” ob njem še danes po nekaj letih.
Ne bi verjeli, ampak zaplesati zna mnogo bolje od ex moža, namesto petja pa mi nameni veliko več pogovorov, kot sem jih bila deležna prej!
Od 100% do 0% je več osebnostnih kategorij. Morda življenje in čas izbrusita pravi odgovor za vas. Srečno!
Lahko te je samo sram!
Tudu jaz sem glasbenica, z zelo dobrim posluhom in poročena- srečno!!!! z računalničarjem, neglasbenikom, neplesalcem, ( sama plesala pri folklori, na plesnih 3x….).
Mislim, da si še malo mlada, da te je to sploh zmotilo. Tudi sama sem bila prvič razočarana, ko sem opazila, da moj takrat idealni fant nima pojma o plesu. Pa sva šla na plesne. Ko poje, se pač smejim. Imava tri otroke, naj povem da prvi že hodi v glasbeno, pa pred njo ni nikoli lepo pel, čeprav sem mu največ pela ure in ure: tako da kar se morebitnih otrok tiče saj veš, da se posluh razvija do 12 leta. kar pa tvojega dragega- poslušaj ga s srcem in se mu nasmej. Vso srečo!!!
Jaz jo pa razumem, ker tudi mene moti da mož nima posluha, le da sem se jaz na to nekako navadila. Nevem zakaj jo tako obsojate, verjetno noben od vas nima posluha. Tonaliteta, saj sčasoma se boš navadila, so še druge kvalitete, ja verjetno si pa res perfekcionist. Na žalost je takšnim ljudem ponavadi najtežje v življenju, ker vidijo vse napake drugih.
Pri nama je tako – za mano je 11 let GŠ in še nekaj let sodelovanja v orkestru – petje in instrument. Zase lahko rečem, da imam zelo dober posluh, med tem ko ima moj malo slabši posluh. Pa me to ne moti – jaz pa nasprotno nimam gradbenega in monterskega občutka, pa ga ima moj, čeprav je po poklicu čisto nekaj drugega kot gradbenik ipd. Pa se odločno dopolnjujeva – eden ima eno, drugi pač drugo in oba cenima drug drugega. Po domače (oprostite izrazu), jebeš vse skupaj – uživaj v tem, da je nekdo s teboj v dobrem in slabem ter da se na nekoga lahko zaneseš v kočljivih situacijah.
ma ja, jaz te pa na nek način razumem! Tudi meni je to, da imam zelo dober posluh, predvsem pa to, da sem res muzikalna, pomenil velik dar v življenju. Skozi glasbo (predvsem klasično) sem lahko prečutila vse svoje svetove, tu sem se lahko uveljavila, predvsem pa sem bila in sem še v glasbi… srečna. kaj je lepšega kot muzicirati skupaj z enako mislečimi?? Verjetno tisti, ki tega niso doživeli, težko razumejo. In tiso kar je lepo bi rad vnesel tudi v svoje partnerstvo, predal svojim otrokom…to je nakaj najlepšega – dati svoje veselje do življenja. Pa se je tudi meni zgodilo, da sem dobila partnerja takorekoč popolnoma brez posluha. iz tega sem se veliko naučila (pa verjetno še iz česa drugega)… Rada ga imam. In komaj čakam, da bodo najini otroci toliko zrasli, da si bom lahko privoščila čim več kvalitetnih koncertov.. to imam že rezervirano za starost.
Hvala za vse odzive, predvsem pa tistim, ki me znate razumet, torej ste v tesnejšem stiku z Njo, glasbo.
Resnično verjamem, da je nekomu, ki mu je glasba stalna spremljevalka, a nič kaj več, kot prek radia, ki je slučajno odprt cel dan, težko v globljem bistvu razumeti moj pogled.
Srečna sem, da lahko skozi glasbo začutim tisto “nekaj”, da me osrečuje, pomirja, širi obzorja in izpolnjuje.
Iskrena hvala vsem, ki to razumete.