Dvomi
Dober dan!
Sem mamica, 8 letne hčerke in bi vas prosila, če bi mi lahko podali svoja mnenja, kajti sem na poti, ki ne vem, kako naprej, oziroma, če ta pot dejansko spolšno obstaja.
Za seboj imam razpadli zakon, vendar sva s partnerjem ostala v dobrih odnosih, zaradi hčere, kajti otroci niso krivi, da starša ne zmoreva ostati skupaj.
Po dveh letih ločitve, ko sem si dala čas, da prebolim svoj zakon, sem spoznala prijatelja, katerega sem poznala že od prej in je prav tako ločen, že kakšno let več kot jaz in ima hči stareo 17 let in sina, starega 5. Hči sicer živi pri njem, sin pa pri mami, katera si je že uredila življenje z novim partnerjem in živi lepo življenje, za kar sem vesela, saj razumem, da če si ločen, ne pomeni ostati sam in se “smiliti” samemu sebi.
Težava je nastala sedaj, ko se s tem novim prijateljem srečujeva že 2 leti in pol, pa sem v tem času ugotovila, da je izjemno nezaupljiv do mene, skeptičen, sploh me ne uvršča “na seznam” njegovega življenja, kajti s svojimi otroci gre sam na dopust, čeprav moram reči, da je mojo hči sprejel z odprtimi rokami, pa vendar je tako, da se še vedno le srečujemo in ne živimo skupaj. Jaz v svoji hiši, on pa v svoji. Naporno mi je, ko vem, da doma potrebuje pomoč, da mu včasih kaj počistim, skuham, vglavnem skoraj vsak vikend smo pri njem, ampak me to, da delam na dveh delih, izčrpava in mi jemlje moč, sploh pa takrat, ko gre moja hči k očetu, ko mu moram povedati kam jaz grem, kako dolgo bom tam, kdaj pridem, če pridem k njemu spat (če ne grem, se imela “obisk”), pa verjemite, da nisem, kajti tistih par uric, rada izkoristim čist zase, da si oddahnem od vsakodnevnega hitrega tempa…..
Moram povedati, da je lani večkrat pobrskal po mojem telefonu in ni našel nič Kaneje sem spoznala prijatelja, ki mi je “pihal na dušo”, ker se je vame zaljubil in mi poslal sms, z vsebino, ki ni dajala vtisa varanja, saj tega nebi mogla storiti, kajti nisem ženska ki bi varala, verjemite. Ni mi namen, kajti želim se ustaliti in si živeti eno polno življenje, kjer prevladuje iskrenost, spoštovanje in ljubezen. Takrat, ko je videl sms, sem mu povedala, da je to fant, ki je vame zaljubljen, vendar naj mi zaupa, ker z njim nisem in nebom imela nič. POvedala sem mu, da je on zame edini, kajti ljubim ga in imam ga rada. Od takrat dalje še bolj dvomi vame, ker ne zaupa. Ne zaupa, ker mu je spodletel zakon, ko ga je prevarala bivša in ji je takrat pregledal vse izpiske.
Od takrat, ko je pregledal moj telefon, nisem vedela, kaj storiti, ta fant mi več ni pisal, nikoli, res pa je,da sem prikrila njegovo št. z drugim imenom, kajti ta fant je moj sodelavec in če bi se slučajno še kdaj slišala, me je skrbelo, da bi mi moj sedanji prijatelj kaj očital. Za ljubi mir sem želela to storiti, ne za to, da bi prikrivala karkoli. Pa mi je naslednjič, ko je spet brskal po telefonu, ponovno našel to napako, ki sem jo nardila.
Verjamem, da tega ne bi smela storiti, amapk mislila sem, da bo tako večji mir. Pa ni. Od takrat naprej, je zahteval, da mu za te mesece nazaj prinesem izpiske. Izpiske sem mu nosila že nekaj mesecev nazaj, ko je želel nekaj preverit in takrt sem se zaklela, da se nebom več tako ponižala, pa vseeno jih sedaj spet zahteva. Pravi, da če jih nebom prinesla, ker ve da nekaj prikrivam (pa NE!!!), nebova skupaj. Ko bom prinesla izpiske se lahko pogovarjava naprej, do takrat pa nič.
Vbistvu je nezaupljiv, tud če grem v trgovino, zakaj sem šla, kdaj pridem,….sem v zelo težkem položaju.
Moram povedat tudi, da je zelo čustveno zaprt, saj mi še nikoli ni rekle, da me ljubi, mi sam od sebe dejal, da me ima rad, da je vesel da me ima, čeprav pravi, da me ima, pa sploh razmišljat ne smem, da bi me pred otroci (sploh pred njegovimi) objel in mi dal poljubček,….ker pač prejšnje žene tudi ni, potem tudi mene ne bo. Tud otroci me niso sprejeli, tako kot bi me morali, čeprav jim nisem storila nič hudega in ju imam rada.
Moram povedati, da ga imam rada in mislila sem, da je to to, kar sem si želela, sedaj pa opažam, da tako ne bom mogla živet. Počutim se, kot da ne živim. Kot da v tej “zvezi” ne rastem, ampak le padam in tonem ter izgubljam na še tistem malo, kar imam samozavesti in odločnosti.
Nevem, to je na kratko. A mi lahko katera pove, ali je to OK zveza ali pa sem sama slepa…..Parvi mi, da imam nekaj zaslug za nezaupanje sama, nekaj ba prejšnja žena.
Najhuje mi je, ker se prijatelj zaveda, da je večji del krivde na njegovi strani, kar se tiče naju, ko mu predlagam posvetovalnico, noče, tako da ne vem, kako naj se več potrudim, da obstaneva…..
Hvlala vam za pojasnila.
Spoštovana gospa Eva,
imam občutek, da vam je že precej stvari jasnih (tu vam podajam roko), tudi kar se tiče vašega odnosa s partnerjem. Morda vam bo dovolj le nekaj besed, ki bi pomirile vaše dvome, strahove in negotovost, ki so že načeli vajin odnos.
“Počutim se, kot da ne živim.” Že sami ste navedli, da vas zveza bremeni, da ne morete rasti v njej. Nezaupanje je tisto, ki razkol v vajinem odnosu še povečuje. Od kod to nezaupanje? Obema najverjetne ostaja grenak priokus zaradi izkušenj iz preteklih zvez, ki so bile prekinjene, vendar to ni tisti razlog, ki bi vaju oddaljeval, namesto povezoval in vzbujal hrepenenje po bližini in pripadnosti.
Osnova vsakega odnosa je zaupanje, medsebojno spoštovanje in iskrenost. To je v vajinem odnosu odrinjeno v ozadje. Vaš partner je sumničav, nezaupljiv, v ženske nima zaupanja. Z njegove strani ni moč čutiti naklonjenosti do vas, temveč občutke nepomembnosti, prezrtosti, odvečnosti in nespoštovanja. Nespoštovanje do žensk. Čeprav zatrjuje, da ga je prejšnja zveza ranila, kjer je izgubil zaupanje, si niti ne dovoli in ne da priložnosti, da bi vam poskusil zaupati. Vajin odnos je že od začetka osnovan na nezaupanju in neiskrenosti. Za partnerja bi naredili vse, mu ustregli, kjer rabi pomoč, mu sledili, ga spremljali, obiskovali, se mu v celoti prilagodili,.. samo da bi vas sprejel, se zanimal za vas in vas imel rad. Vse naredite zanj, da bi vas opazil; vse potrpite (nošenje izpiskov je res ponižujoče!) in mnogo stvari prenesete (“to delam za ljubi mir, da mi ne bi kaj očital”). Koliko ste dejansko jezni na takšne situacije, v katerih enostavno ni prostora za vas? Ampak čutite, da ste sprejemljivi le v okvirjih, kolikor lahko prispevate, ne pa, da vas partner sprejema zaradi vas, zaradi tega, kar vi ste? Koliko ste v resnici jezni nanj, pa si tega še ne dovolite priznati (“ljubim ga in imam ga rada”). Ker vas je strah odhoda, razhoda, ponovne ločitve, osamljenosti…? Koliko časa ste še pripravljeni vztrajati v takšnem odnosu?
Ne glede na vse, boste sebe morali postaviti na prvo mesto. Po dolgem času. In sprejeti odgovornost za to, kaj doživljate, kako se počutite in v kakšni situaciji ste. Kar pomeni, da boste pripravljeni nekaj narediti zase, tvegati in spremeniti ustaljene vzorce odnosa. Zdaj ste odrasli in imate možnosti, v katerih lahko izbirate, kaj boste naredili, da se boste počutili lepše, sproščeno in zadovoljno. Ko boste uvideli, da je tak odnos nespoštovan, necenjen (do obeh) in nima možnosti razcveta, boste lahko šli naprej. Skrajno resno vzemite svoje občutke in doživljanje, ko pravite, da “ne živite”. Životarjenje, življenje iz dneva v dan, navidezen občutek, da ste z nekom, da ste nekomu pomembni, zanikanje strahov in slepitev v nedogled, je tisto, kar vam jemlje čustveno moč, kar vas utruja in bremeni v odnosu (“niti si ne upate pomisliti, da bi dobili spontan poljub od prijatelja”). Sami si boste morali postaviti čustvene kriterije, kakšen odnos s partnerjem je za vas sprejemljiv, kaj v resnici želite in pričakujete od moškega. Občutek, da se premalo cenite in spoštujete kot ženska vam verjetno niti ne omogoči, da bi od moškega zase zahtevali več; npr. da si moški niti pod razno ne bi upal zahtevati od vas izpiskov, ker bi vas spoštoval in vam zaupal; da si zaradi sebe in njega zaslužita sproščen odnos, kjer bo objemanje, izkazovanje naklonjenosti čisto nekaj naravnega, nekaj vajinega in prijetnega. Pokazati nekomu, da ga imaš rad ni sramotno, ampak častno, nekaj čisto naravnega in nujnega, da odnos živi in raste. Rane vašega prijatelja iz prejšnje zveze vidim bolj kot iskanje praznih izgovorov, ker se še ni odločil za vajin odnos, ker se še ni pripravljen prepustiti, ker se še ni pripravljen soočiti s preteklostjo in sedanjostjo. Tudi vaš prijatelj se bo moral odločiti, kaj želi in za to sprejeti odgovornost.
Rekla bi vam, da če je možno, vztrajajte pri iskrenem pogovoru: o tem, kako se počutite ob njem in on ob vas, kaj doživljata zadnje čase, česa vas je strah, kar se tiče odnosa in življenja nasploh… Ker gre v vajinem primeru za sestavljeno družino, je pogovor še toliko bolj na mestu in neizogibno potreben. Tudi z otroki, kako je njim, kaj si želijo, kako se počutijo…Če so pretekle izkušnje še preveč boleče, ne zanemarite možnosti strokovne pomoči, ki vama bo marsikatero stvar olajšala. Odločitev, da res oba želita nekaj narediti za vajin odnos, bo prineslo močno sporočilo. Zlasti pa, koliko se cenita, spoštujeta in koliko sta res pripravljena narediti, da bo drugače, lepše in boljše. Vzemite to za iztočnico. Zaupam vam, da boste začutili, ali ste v zvezi, v kateri želite vztrajati ali ne.
Želim vam čimveč samospoštovanja, zrelih odločitev, vztrajnosti in sledite temu, kar čutite, saj vas bodo občutja peljala tja, kamor želite in kar vam je naklonjeno. Srečno!
Eva, če dovoliš še moško mnenje, ozirima razmišljanje…
Začniva z zgodovino: ti in sedanji partner sta ločena, vsak iz svojih razlogov. Vsako izmed vaju ima otroke, katere sta sprejela in bila sprejeta. Do tukaj vse kristalno OK in lepo. Naprej: ti s svojim bivšim možem v zvezi otroka funkcioniraš normalno, tvoj partner verjetno ne. Njegov razlog ločitve je bila očitna prevara žene, tega ni prebolel. In tukaj se pojavlja zaplet.
Tudi jaz bom rekel: na prvem mestu tukaj si TI, pa bom morda najprej napisal nekaj o njem. Čeprav je doživel prevaro, nima nikakršne pravice izvajati niti najmanjšega nadzora nad teboj, kakor si vse skupaj opisala – nima niti razloga, kaj šele da te omejuje. Enkrat je treba stvari preživeti, počistiti v glavi z zgodovino in iti naprej, drugače je najbolje biti sam in ne delati gorje drugemu ! Naprej: ti si si po razvezi dala nekaj časa, kako je z njim ne vemo; predvidevam vsaj da on za “novo” zvezo niti še ni pripravljen. Meni zelo moteče pa je v tvojem pisanju da na dopust hodi le s svojim otrokom, se pravi brez tebe. V primeru da njegov otrok tebe ne bi sprejel, bi to razumel, pa vseeno bi lahko potem šla na dopust ločeno kasneje sama. In kako naj bi po tem sploh živela skupaj ? Do tam (pogojnik) je še zelo dolga pot !!! Vsaj jaz bi zelo premislil o tem.
Moram reči da bi vsaj zdajle rad od vaju obeh slišal odgovor na vprašanje: Zakaj sta vidva skupaj ?, morda bi lažje pisal naprej 🙂
1. TI: tvoja merila in želje so mi kristalno jasna. Žal pa ljubiš čustveno prazno osebnost…
2. ON: res in morda nimajo vsi sposobnost retoričnega izražanja, pa če bi se lagali je še toliko bolje da je temu tako, toda ljubi ***, da pa prav z ničemer ne znaš ali nočeš izraziti ženski nekega občutka…
Njega (reveža) smo sicirali v nulo…
In sedaj na vrsto prideš še ti. Glej, verjemi da prav vsak zna, se priuči, vpraša za mnenje – o stvareh, opravilih. Tako mislim da čisto brez potrebe igraš neko vlogo hišne pomočnice !!! Oprosti, samo pisanje mi preostaja, ne morem te stresti drugače 🙂 Kaj si ti njemu, si sama lahko to odgovoriš ?! Ja, kot zgleda da si vse, samo partnerka ne. Žal drugega ne vidim. Samo to je premalo za žensko ki hoče ljubiti in biti ljubljena, ti imaš do tega vso pravico, samo da nič od tega ne doživiš. Ti sedaj le vegetiraš, premišljuješ kaj delaš narobe – ti prav nič, on (!), kako naj ravnaš da ga s čim ne užališ, da bo “mir pri hiši”. In ti to tako nujno potrebuješ da je to lahko samo on ? Ne verjmem. Verjamem pa da ON, samo pod drugačnimi “pogoji”…
On ni pokazal nobene pripravljenosti da bi probleme rešila (strokovna pomoč), on ima voljo le da vohlja za teboj, preverja mobilnik in da nerga..
In kaj bo storila odrasla deklica ?….
Hvala vam za vse ogovore, kateri pomirijo moje dvome in negotovost, ki jo nosim v sebi.
Nebom dejala, da sem brez napak, še daleč od tega, vendar glede na to, da sem po svoji ločitvi, delala ogromno na sebi, spoznavala samo sebe, kdo sem, kaj sem, kaj si želim, koliko sem močna, …., verjamem, da sem vredna veliko večjega spoštovanja, kot sem ga deležna s strani svojega “partnerja”.
Želim si, da bi me sprejel takšno kot sem, s vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, saj jih imamo vsi, nenazadnje sem tudi jaz sprejela njega, takšnega kot je, npr. da me vpričo njegovih otrok nikoli ne objame, me poljubi za doberdan, mi nikoli ne pomaga pri hišnih opravilih, ko delam pri njem (ker pač nikoli ni….), mi nikli ne da občutka sprejetosti, mi nikoli ne skuha kavice (ker je pač on ne pije), mi nikoli ne pove, da me ima rad in ker je pri hrani ZELO izbirčen, kuham vedno le tisto, kar je on in njegovi otroci, se pač jaz in hči, tisti vikend prilagodima njihovemu kuharskemu meniju, kateri ne zajema nič sadja in ne zelenjave.
Kot sem že omenila, sem se ponovno potrudila, da bi poiskala kakšno posvetovalnico, da urediva odnos, pa ne želi. Sama pa “lojtrnega voza”, ne morem vleči.
Vidim, da mu služba, hobiji in njegova “prejšnja” družina (nerazrešene težave iz preteklosti), veliko več pomenijo, kot jaz.
Opažam tudi, da da prideva do spora ob najmanji stvari. Opažam tudi, da zelo veliko popušča pri vzgoji, nenazadnje je njegova hči stara toliko, da ko pridem, kaj postorim, da mi pomaga (pa daleč od tega, ker je jaz ne bi marala – Bog ne daj, ker jo imam rada in jo cenim), ampak zato, da bi se kaj naučila, da ji bi bilo v življenju lažje, da bi v življenje uvedla nekaj delovnih navad, ker je to zelo velikega pomena, pa vidim, da noče, oziroma pri teh letih ne počne nič, ne pomaga ničesar, ne počisti, vse kar postori, je to, da mogoče enkat na mesec posesa. Ko pridem na “obisk”, me čaka kar veliko dela. Uvidela sem, da njega ne bom spremenila Spremenim lahko le samo sebe. Na način, da se še enakrat pogovorim (kajti sem se že deloma sigurno 10 krat, pa vedno reče, da mu ni do pogovora in o tem z menoj ne želi govorit), in preneham biti “sužnja” nekomu, ki do mene goji le “navidezno” ljubezen oziroma pričela sem se spraševat ali ta človek sploh ve, kaj je to ljubezen?!?
Kar se tiče dela, da bi mi njegovi otroci pomagali, ne sprejmite, kot da jih nimam rada, ker nisem njihova mama. Skozi to, sem želea le povedat, da otroci potrebujejo red, kajti pri svojem otroku sem uveidela, da otroci imajo radi red, le starši jim ga moram privzgojit. Mnenja sem, da na svetu ni otrka, ki bi staršu rekel, postavi mi meje,…. MOj partner in njegova bivša žena (kar se mene ne tiče, to je dogovr in stvar med njima), pa tega otrokom ne znata privzgojit in potem posledično nastane to, kar je nastalo.
Sama sem mnenja, da je v zakon, zvezo, potrebno vložiti oziroma vlagati veliko truda, da je lahko uspešen(a), ampak to, da nekomu dajem sebe, svoje nespoštovanje in ponižanje, je še daleč, da bi se trudila. Trudim se le zanj, da mu v vsem ustrežen, kaj pa ima jaz od tega??? Imam le sindrom kronične utrujenosti in “izropano” dušo.
Smama sem mnenja, da to zvezo prekinem, kajti to je še daleč od zveze in glede na njegovo nesodelovanje, ne najdem več energije in ne poti, kako jo rešiti.
Hvala vam za mnenja.
Lep pozdrav.
Strinjam se s predhodniki in seveda z vami ga. Eva.
Pa vendar ne razumem, kaj vas je pa pritegnilo pri tem moškem in zakaj se vi toliko trudite okoli njega, njegovega doma, njegovih otrok? On pa vam ničesar ne vrača?
Ne lepe besede, ne dotika, ne poljuba, nič? Kaj vas je na njega vezalo, da ste dovolila, da vam je celo “grozil” -da ne bo več z vami, vi pa bi vse naredila zato, da ga ne bi vznemirjala (telefon, sodelavec)???
Pravilno ste se odločila, da prekinete, mene pa vendar zanima-zakaj ves ta trud do sedaj? (nekaj je pa že moralo biti-je- na njem, pri njem, da vas je tako vleklo k njemu in ste bila pripravljena se tako zelo prilagajati, žrtvovati, se čisto razvrednotiti)
Zelo pametno sicer razmišljate in verjamem, da boste spoznala boljšega partnerja, zaslužite si ga!
“Smama sem mnenja, da to zvezo prekinem, kajti to je še daleč od zveze in glede na njegovo nesodelovanje, ne najdem več energije in ne poti, kako jo rešiti. “
Jaz bom rekel le: še (pre)dolgo si s tem čakala. Še so ljudje ki bodo znali ceniti kar drugi spregledujejo in zato le: odločno in hrabro !
LP
Cec
Eva P.,
ti bom stvari povedal še z aspekta prevaranega moškega.
Moja izkušnja je naslednja: če bi jaz kdaj preveril telefon partnerice preden sva se poročila, bi bilo danes drugače. Tako pa sem sedaj ločen in trpi moja lepa hčerka, ki je stara dve leti in pol.
Ne vem, zakaj je ljudem tako težko pokazati telefon in izpiske partnerju. Do mojih telefonov so imele partnerice vedno dostop. Nikoli ničesar nisem skrival. Tudi sem imel dve partnerici, ki sta me preverjali. Ko sta ugotovili, da ne lažem, sta s tem prenehali.
V prejšnji zvezi je zvečer k meni priletel čuden sms od ženske, ki sem ji bil očitno všeč. Prestregla ga je partnerica in z njim prinorela v kopalnico, kjer sem se tuširal. Štiri ure me je zasliševala. Potem sem jo vprašal, kaj želi, da storim, da mi bo verjela, da z njo nimam nič. Predlagal sem ji tudi, da se ob polnoči zapeljeva k ženski, ki mi je poslala sms. To bi bil pripravljen storiti. Če je bila ona toliko nesramna, da mi je poslala sporočilo, ko je vedela, da imam resen partnerski odnos, potem jo lahko zbudim tudi sredi noči. No, partnerica se je samo odločila, da ji sam povem in naslednji dan v službi sem s tem razčistil.
Praviš, da si prikrila številko. To se mi ne zdi dobro dejanje. Sam nikoli ne prikrivam nobenih dejanj pred partnerjem, tudi takih ne, zaradi katerih bo posledica kreganje. S tem se ne izogneš trenutnim konfliktom (ki so lahko zelo težki), vendar pa ustvariš ustrezne temelje za dolgoročen zaupen partnerski odnos. Partnerica s katero sva se včasih skregala, mi je rekla, da bi bilo bolje, da katerih stvari ne bi povedal, ker sva se brez veze kregala. Po nekaj letih zveze pa mi je povedala, da je bolje tako, ker sedaj ve, da sem iskren in ji ni potrebno živeti v strahu, da ji kaj prikrivam.
Odkritosrčnost in zaupnost ima za daljnoročen partnerski odnos samo pozitivne strani:
z leti pridobivaš na zaupanju v partnerja, kar je temelj za zdrav partnerski odnos
ni ti potrebno lagati brez potrebe, saj v primeru, če prikrivaš določene stvari, se moraš lagati tudi takrat, ko ti ni potrebno, da prikriješ stare laži
v odnosu s partnerjem si miren, ker ničesar ne skrivaš pred njim
v vsakdanjem življenju se trudiš, da ne narediš kaj kar bi prizadelo partnerja, ker veš, da mu boš odkrito povedal in boš imel brezpotreben konflikt
Glede na moje izkušnje ti povem samo nekaj. Če bom v naslednjem partnerskem odnosu samo enkrat odkril, da mi je partnerica prikrila številko v mobitelu. Se sploh ne bom več pogovarjal, ampak se samo zahvalil za vse lepo in odšel. No, to sem naredil že v zvezi, ki sem jo imel po razpadu zakona. Partnerica je odšla na večerjo s prijateljem in mi tega ni povedala. Povedali so mi drugi (videli so jo v restavraciji cca 100 km od mesta, kjer sva živela). Ko je videla, da vem, je priznala tudi ona. Takrat se je začela izgovarjati, da mi ni povedala zato, ker bi bil brezpotrebe ljubosumen, in da mi ona ne bo polagala računov, kje hodi. Kot sem rekel, je že bivša. No, pred kratkim je klicala in mi rekla, da sem verjetno imel prav, in da bi ponovno poskusila zaživeti skupaj. Svoji ženi sem dal veliko možnosti in me je vedno na novo izneverila…
Če ti hočeš ostati s tem partnerjem, ti predlagam, da se mu opravičiš, da si skrila številko, mu poveš, da ga ljubiš in vprašaš, kaj on pričakuje od tebe, da storiš, da ti bo zaupal. Povej mu tudi, kaj si ti želiš v partnerskem odnosu. Če bodo pogoji zate in zanj sprejemljivi odidita naprej in se držita (OBA) dogovorov. Če bosta pa slučajno kdaj prekršila dogovor pa se takoj iskreno pogovorita, preden partner izve od drugih.
Vsem želim lep dan!
Evgi
Dragi Gospod Evgen!
Ob branju vašega posta, sem dobila občutek, da ste bili nekoč Vi tisti, ki ste v zvezi marsikaj prikrivali in ker ste bili že dvakrat razočarnai, ste se pa odločili, da boste pa vnedarle spremenili samega sebe in več ne delali napak. Ne razumeite tega kot kritiko, kajti na forumu si povemo vse, tako da si želimo le dobro, občasno pa tud kritiziramo.
Jaz vem, da sem s “prikrivanjem” storila napako in tudi priznala sem jo, ker pa VEM, da s tem fantom-dopiovalcem, NISEMi imela ničesar, ne razumem, zakaj bi sedaj, morala jaz opravičiti sedanjemu “partnerju” in s tem ogroziti svoj jaz ter si doprinesti ponovno ponižanje in se počutiti, da sem jaz storila krivdo, on pa nima pri tem ničesar?!?!? Tako se to ne počne. Vsaj jaz sem tega mnenja. Jaz bi se partnerju opravičila, ker ima on posledično “deformacijo”-nezaupanje, nerazrešeno težavo sam s seboj, zaradi prevare bivše žene?! Potem sem pa raje sama. Če se bom sedaj opravičila za to dejanje, zakaj se bom čez 5 let?? Zato, ker nisem pravilno dala krožnika na mizo?? Ne razumem, ali pa sem le jaz drugačna od ostalih.
Gospa Mirella, tega moškega sem poznala že od prej in ko sem ga poznala le tako, kot prijatelja, sem vedela, da mu je družina vrednosta, da ima rad otroke, da zrel in odgovoren. Vsaj takšno je bilo moje mnenje o njem, ko je bil v zakonu in sem ga poznala le kot znanca. Ko se je ločil, mi dejansko ni bilo jasno, zakaj, sicer me ni zanimalo, ampak če je imel takšne “navade” v zakonu, potem lahko rečem, da je zakon stal na zelo “majavih tleh” oziroma je bil bolj zakon z nuje, ker so otroci.
Sama sem človek, ki mi družina pomeni zelo veliko in sem pri njem, da mu družina pomeni vrednoto, uvrstila na seznam, da je to nekaj najlepšega in najtrdnejšega, da zveza obstane in sem mislila, da je to, to, za kar se splača potruditi. Zaljubila se sicer nisem, ker sem preveč poudarjala na temo družina in sem mislila, da bo tudi prava ljubezen prišla s časoma. Včasih sem se sama sebi zdela nezrela in sem sama sebe tolažila, da se ni potrebno zaljubiti ali ti biti partner privlačen, le da drug drugemu sprejemava sestavljeno družino (pa ne ker bi morala, ampak ker imava oba rada otroke), ampak sedaj vidim, da takšna zveza nima prihodnosti, kajti otroci, v zdravi zvezi, morajo biti deležni ljubezni. Otroci čutijo vse, tudi če ljubezni med dvema ni. To je tisto, kar me je “vleklo” k njemu.
Hvala vam!
Eva P.,
gotovo se bodo mnenja vseh sodelujočih na forumu razlikovala. Vem tudi, da ste dobili ob prebiranju mojih besed svoje mnenje o meni. Vesel sem, da ste mi to odkrito povedali.
Kaj boste storili v nadaljevanju, je odvisno od Vas samih in od vaših občutij, predvsem pa od tega, kaj vi mislite, da je prav.
Pred leti sem bil manager v drugi firmi. Imeli smo projekt in sodelavka v proizvodnji je morala sestaviti proizvod, ki smo ga vgradili v stavbi (to je počela že večkrat in letno so imeli ponavljajoče izobraževanje o pravilnem postopku). Zamešala je sestavne dele in lahko bi prišlo do katastrofe. Cel vikend smo reševali problem. Ko sem odkril napako, sem naslednji dan priletel v proizvodnjo in v neprimernem tonu oštel sodelavko. Imela je vsa potrebna navodila za sestavo in morala bi ustrezno testirati zadevo, preden je odšla iz njenih rok. Lahko bi prišlo do res velike katastrofe. Pridem nazaj v svojo pisarno in nekaj minut za menoj tehnolog iz proizvodnje. Povedal mi je, da ima ta sodelavka doma velike probleme in tudi povedal kakšne. Predlagal mi je, da se opravičim za svoj izpad. Takrat sem mu povedal, da bi se lahko zaradi nepravilnega delovanja zgodilo marsikaj, ogrožena so bila celo življenja in obstoj podjetja, izgovarjal sem se na to, da je imela vse potrebno za ustrezno izvedbo naloge. Ona se bo morala upravičiti. Zagotovil sem mu, da je bil moj izpad upravičen in poduk za druge. Ponoči sem razmišljal, medtem ko sem delal naprej na projektu. Vživel sem se v vlogo sodelavke. V misli so mi prišle besede, ki jih danes poudarja tudi ga. Sanja Rozman – Vsak človek naredi v določenem trenutku najbolje, kot lahko…
Naslednji dan sem poklical sodelavko v pisarno in se ji najprej opravičil. Ko bi vi vedeli, kako je začela ta reva jokati, se zahvaljevati za opravičilo in se hkrati začela opravičevati za svoja dejanja. Takrat sem se začel zavedati, da sem za veliko dejanj odgovoren sam, le obsojam druge… Zavedati sem se začel, kako veliko lahko naredi iskreno opravičilo in iskren pogled pri tem.
Moje mnenje je le moje mnenje in je relativno. Če lahko z njim komu pomagam, mi bo v veselje. Če se vam zdi, da ni primerno, ga ne upoštevajte.
Želim vam, da boste svoj problem lepo rešili! Lep vikend!
Evgen
Evgen, priznati napako, ki se ti zgodi med delom ni isto kot pokazati izpiske pogovorov na zahtevo nekega ljubosumneža! To sta dve popolnoma različni dejanji.
Zakaj različni? Priznati napako pomeni biti toliko odkrit in pošten, da zagledaš lastno preteklo dejanje v pravi luči in ga popraviš, kolkor se popraviti da.
Če kdo od mene zahteva izpisek telefonskih pogovorov, ne gre za mojo napako, temveč za njegovo nezaupanje. Ne zasledim nobene napake Eve P., ki bi jo naj z izpiski popravila, če jih pokaže patološko ljubosumnemu partnerju. Le kaj bi naj popravila? Partner se bo moral nezaupanja, ljubosumja in čudaštva znebiti na drugačne načine, ne z Evinim dokazovanjem nedolžnosti. Če ne bo enkrat začel delat na sebi, tudi tretji ženi ne bo zaupal, ampak bo tudi njo maltretiral kot prvi dve.
Da si je takšnega ljubosumneža nakopala na glavo, je bolj znak Evine slabe samopodobe. Ta situacija zahteva od nje, da se postavi zase!! To je to.
Tutjs,
mislim, da ne govoriva o isti stvari. Eva p. namreč navaja:
“Od takrat, ko je pregledal moj telefon, nisem vedela, kaj storiti, ta fant mi več ni pisal, nikoli, res pa je,da sem prikrila njegovo št. z drugim imenom, kajti ta fant je moj sodelavec in če bi se slučajno še kdaj slišala, me je skrbelo, da bi mi moj sedanji prijatelj kaj očital.”
Zame sporno je namreč to, da je njegovo ime prekrila zaradi ljubega miru. Jaz bi raje povedal, kot pa prikrival. Kot sem že omenil v prejšnjih postih, se taka odkritost splača na dolgi rok.
Sedaj razmišljam tako: če bom sam naredil kdaj takšno ali podobno »napako«, se bom poizkusil partnerici iz srca opravičiti in ji povedati, zakaj sem tako »napako« naredil in seveda jo tudi vprašal, kaj pričakuje, da bom vnaprej naredil, da bi mi lahko zaupala. Če njeni pogoji ne bodo sprejemljivi, bom odšel.
Reakcija Eve. P (prikrivanje številke) pa je bila v tistem trenutku le odziv na reakcije ljubosumnega partnerja, kot je bila moja reakcija v podjetju odziv na neustrezno ravnanje sodelavke. Ne vem, ampak mislim, da sem za svoje reakcije kriv sam. Velikokrat se zgodi, da hočemo narediti dobro, a v nasprotju s tem prizadenemo drugega.
Imel sem tudi ljubosumno partnerico, ki me je preverjala, ker jo je bivši varal. Enkrat je prevozila 300 km, ker ni verjela moji izjavi, da sem službeno zaseden. Kmalu je ugotovila, da ji ne lažem in mi je popolnoma zaupala. Potrebno je bilo samo malo empatije z moje strani.
V zadnji zvezi sem bil močno razočaran, glede na to, kaj je počela partnerica (čudni sms-si, tajna srečanja z drugimi moškimi…). Sam želim imeti tak odnos, kjer bo temelj zaupanje. Moji telefoni bodo vedno dostopni partnerici in tudi izpiski.
Sicer pa to je samo moje mnenje in moj pristop, ki je pa lahko tudi nepravilen!
Lep dan vam želim!
Evgi
Ja, Evgen, to se absolutno strinjam, naj živimo brez prikrivanj, skratka, da smo drug do drugega iskreni. Ker s tem se tudi izognemo kasnejšim zapletom, kaj je res in kaj ne.
Moje besede so se bolj dotikale različnih izhodišč tvoje službene situacije na eni strani in zahtev ljubosumnega Evinega partnerja na drugi. Medtem ko si v službi zadevo pravilno ocenil, gre pri Evini situaciji za nekaj drugega. Partnerjeva huda ljubosumnost in nezaupanje je obstajalo že prej, preden je Eva dobila neko sporočilce. Če bi partner postal šele po tem sporočilcu sumničav in ljubosumen, bi se lažje reklo, da ga je sprovocirala z neiskrenostjo. Ampak dejansko prikrita številka NI vzrok njegovega obnašanja, ker on se je do Eve že prej obnašal tako oblastno. Ker če človek ni sposoben toliko zaupati, da partnerju čisto nič ne verjame, potem tudi ni sposoben živeti normalnega življenja. Sčasoma bi jo začel kontrolirat na vsakem koraku, od tega, zakaj je šla v trgovino zdaj in ne potem, do tega, kaj jo imajo drugi ljudje za pozdravljat. Kakor koli se podrediš človeku, ki je poln nezaupanja, izigraš samega sebe! Prvič zato, ker je nenaravno živeti po normah nekega ljubosumneža. Nobene možnosti nimaš, da bi izrazil svojo kreativnost. Drugič zato, ker nasedeš njegovim fintam in počasi toneš v depresijo. Ne nazadnje zato, ker partnerju nič od tega ne pomaga, da bi zaživel bolj polno, z več zaupanja v življenje. Nasprotno, vsi njegovi ukrepi mu ojačajo že tako vprašljive lastnosti.
Skratka, povdariti želim, da sta s sodelavko morala rešiti vozel priznanja, ker je šlo za napako. Pri Evi pa ne vidim, da bi priznanje neke napakice kakor koli vplivalo na odnose s partnerjem in ozdravilo njegovo nezaupanje in ljubosumje.
Lep pozdrav!
Spoštovani G. Evgen!
V prvem postu ste najbrž zasledili, ko sem napisala, da priznam napako in vem, da sem storila narobe, dasem prikrila številko. To je bila moja napaka, ker sem v danem trenutku, ko sem storila dejanje, mislila, da delam prav in da je tako najboljše. To, da sem storila to napako, sem priznala tudi svojemu “partnerju” ter mu povedala, da nisem ravnala na pravilen način, mu povedala namen, zakaj sem to storila in se nazadnje opravičila za to dejanje, ki ni bilo prav.
Ta moja napaka, v najin odnos ni prinesla nezaupanja. Nezaupanje je v najinem odnosu “botrovalo” že mnogo prej, kajti to nezaupanje je težava, katero mora moj prijatelj rešit sam s seboj, kajti dejansko sem uvidela, da bo z vsako naslednjo parnerico ravnal na enak način.
Da bi se pa morala opravičit ter si dovolit, da se tako ponižam, da resničnost in iskernost tega opravićilo dokažem, z izpiski, katere naj bi prisnesla, je pa zame malo “bolano”. Vsaj meni se to ne zdi pošteno in če bi še mu morala povedati kako ga imam rada in ga ljubim, kot ste dejali v enem izmed prejšnjih postov, bi lahko rekla, da lažem sama sebi, ker takšnega človeka ne moreš ljubiti. Vsak človek si zasluži visoko ceno spoštovanja,kar pa ne pomeni, da ima tudi nizko vrednost, kot jo imam jaz v tem odnosu.
Če nekomu rečeš Ljubim Te in oprosti, še ne pomeni, da si s tem rešil vse težave, katere so nastale v odnosu. Lahko je izreči te besede, pa vendar jih moramo izreči na način, tako, da jih nasprotni partner tudi začuti.
Sem optimist, imam dovolj močan temperament in vem, da bom zmogla, kajti želim si enakopravne zveze, v kateri bova s partnerjem duhovno rastla, ne pa stala na “mrtvi točki” ter (ne)razvijala svojega odnosa in padala.
Lep pozdrav!
So ti že nekateri moji predhodniki lepo napisali, jaz bi te pa vprašala, kdo tebi pomaga pri gospodinjskih opravilih? Mar se pri tebi doma ne nabira prah in kopiči umazana posoda? Ali nima tvoj “dragi” prav tako dveh rok za pucanje kot ti? To, da si prostovoljna sužnja temu človeku, in da se mu prav popolnoma v vsem podrejaš, je zame očiten pokazatelj, da se ne ceniš prav veliko oz. da si za partnerski odnos pripravljena poteptati vse dostojanstvo, kar ga imaš. Mislim, da je tu iztočnica za gradnjo na sami sebi. Si je krvavo potrebna, če mene vprašaš.
Njega ne boš spremenila, saj veš da ne. Spremeni se lahko edino sam, vendar tega ne upaj preveč. Zato ti tudi nisem pisala o njemu, ampak o tebi. V tebi je problem, ker tak odnos dopuščaš. In ta odnos je katastrofa, kot že sama veš. Ko boš dvignila samozavest bo naletela na človeka, ki bo lepše delal s tabo, zato ker slabšega ne boš dopuščala.
In ja, Evgen narobe je, da ob partnerja zahtevaš telefonske izpiske. Partnerski odnos temelji na zaupanju in ne na lastnini in preverjanju in pika.
Eva P.,
mislim, da se ne razumemo. Poglejte, jaz nikjer ne pišem, da mu morate v opravičilo prinesti izpiske. Jaz samo pravim, da bi se sam za tako dejanje (prikrivanje številke) opravičil in povedal, zakaj sem ga naredil. Potem bi predlagal pogovor v katerem naj vsaka stran pove svoje zahteve. Če zahteve za katerega izmed partnerjev niso sprejemljive in se ne najde kompromisa, se enostavno poti razidejo.
Gotovo je, da njegova dejanja niso pravilna in bi se vam moral tudi on že predhodno opravičiti. Sam pri sebi pa se vedno vprašam, zakaj ne bi bil jaz prvi…
Če ste ugotovili, da je partner bolestno ljubosumen in mu ni pomoči, potem je edina rešitev, da odidete. Zaenkrat imam izkušnje, da se da ljubosumnost ozdraviti. V preteklosti sem imel dve ljubosumni partnerici. Kot sem že napisal me je ena preverjala, ker je imela prej partnerja, ki jo je varal. Kadar me je zasliševala, sem jo vprašal, kaj si želi, da spremenim, da mi bo zaupala. In povedala je (čeprav sem jo moral kdaj prisiliti v to). Njenih želja sem se skušal držati. Seveda pa se je tudi ona trudila realizirati moje želje. Enkrat je prevozila 300 km, da je ugotovila, da ji ne lažem. Smešno je izpadla ona, ko je vstopila v prostor našega sestanka. Ko sem ji z dejanji pokazal, da sem odkrit, nisva imela več problemov.
Prav tako druga partnerica. Bila je dobra ženska, a imela je slabo samopodobo (problem iz otroštva). Bilo je veliko zasliševanj in obtoževanj. Celo nastavila mi je mlado privlačno deklico in opazovala mojo reakcijo. Ko sem bil na službenem potovanju, je klicala hotel in spraševala receptorja, če sem v sobi… Ugotovila je, da ji ne lažem. In ona mi je na začetku zveze rekla, da sem preveč odkrit, in če ne bi določenih stvari povedal, se sploh ne bi kregala, ker je nato ugotovila, da so brez pomena. No, po nekaj letih je rekla, da je moj odnos pravilen.
V prejšnji zvezi sem pogledal v partneričin telefon šele nekaj mesecev po tistem, ko so že vsi vedeli, da mi laže in me vara. Vedel sem tudi sam, a sem si zatiskal oči. Potem pa pogledam v njen telefon in vidim sms z naslednjo vsebino: »Kje se dobiva? Lahko tudi jaz rezerviram sobo?« Ona je trdila, da nima s tem moškim nič. Ko pa sem jo prosil, da se s tistim tipom dobimo, me je zavrnila. Zavrnila je tudi to, da bi mi pokazala izpiske.
Večina Vas smatra, da je kazanje izpiskov telefona partnerju nesprejemljivo oz. celo žaljivo. Tudi, če bo moja partnerica rekla, da je to zanjo nesprejemljivo, bom to upošteval. Vendar, če jo bom našel na laži ali prikrivanju, se več z njo ne bom pogovarjal.
Spoštujem vaše mnenje, da je za Vas nesprejemljivo in žaljivo pokazati izpiske partnerju na njegovo zahtevo. Pravim le to, da bom sam partnerici pokazal izpiske, seveda če bo to zahtevala. Telefona pa tako ali tako nisem nikdar skrival.
Skratka, vsi imamo prav iz svojega aspekta, le take partnerje si moramo najti, ki bodo z nami kompatibilni.
Želim vam lep dan!
Evgen
Če bi mi samo predlagal, da ti pokažem svoje izpiske, bi pri meni odletel na celi črti. Kajti tvoje nezaupanje v ženske je tvoj problem, ki ga je sicer do neke mere mogoče razumeti glede na pretekle izkušnje, vendar to ne pomeni, da je taka zahteva/predlog/prošnja ok. Ni ok. Jaz tega ne bi sprejela in bi te expresno postavila pred vrata. Z nekom, ki ima potrebo po preverjanju mojih dejanj, pač ne bom. Sicer lahko živiš kot hočeš, ampak moje mnenje je, da ne razmišljaš prav, da si nezdravo nezaupljiv in da ne boš imel zdravega partnerskega odnosa, dokler tega v svoji glavi ne popucaš. Moje mnenje.