dvom
Kratko vprašanje, če partnerju ne greš na živce (pač ga ne motiš, ga ne motijo tvoje slabe razvade..) ali te ima še rad (oz. mogoče ljubi)? Mogoče izkušnje tistih, ki ste vedeli, da partnerja ne ljubite več (ali nimate niti radi več). Ali je eden prvih znakov, da osebo ne ljubiš več, da ti gre na živce, vse te moti na njem…
Dolgoletna zveza, brez otrok. Kaj bolj natančno ti gre na živce 1. npr. ne samo določena karakterna lastnost, ki ti je šla vedno na živce, ker pač ni simpatična..pa jo ne boš toleriral več
2. ali je znak, da ti gre na živce on kot pojava, njegov način hoje, govorenja, njegove obleke, ko jih vidiš, njegove slabe navade …
Če ti gre samo prva zadeva na živce in si jezen zaradi tega, ostalo pa ne ali je to še ljubezen? In obratno, če ti gresta obe točki na živce 1.in 2.? Malo komplicirano…
Če ti nekaj dobesedno para živce, pa je lahko res trapasta razvada, je težko iti prek tega. Včasih je to tudi težko skomunicirati, užaljenost, prizadetost pa to. Ampak treba je vsaj poskusit. In potem nekako iti čez to. Je pa to hkrati tudi dobra vaja za poznejše morebitne hujše zadeve.
Meni bivši mož niti ni šel na živce, čeprav sem se pogosto jezila nanj, pa je ljubezen vseeno potihnila. Pa saj moraš nekako vedeti po drugih stvareh – ali mahaš z repkom, ko pride domov, ali se ti ne ljubi niti riti vzdignit, da bi ga pozdravila?
Se strinjam s tem sestavkom;
še dvoje;
nekako vsak se z leti spremeni. Će je partner fer/iskren tudi pove kaj ga moti. Način je zelo pomemben. Moti v tem primeru je res boleče, če postane kot zbadanje ali prcanje, drugo pa je, če je partner aktiven… ti kupi, predlaga, morda tudi sam spremeni, kar si si ti želela, … tako da => bistvo je kaj si ti želiš in poveš. Teh stvari se kar nabere v skupni zvezi – samo vprašanje, če jih rešujemo al na konc “poč”.
In še, sam sem zavračal nekaj predlogov, stvari od oblačil do hrane, danes pa to veselo nosim-všeč so mi, uporabljam… sam to zadevo drugače vidiš/slišiš, če ti kdo drug reče in ne partner ! Nikakor mi ni šla na živce zaradi stvari samih ampak ker ni hotela nič spreminjati – vse predvidljivo, nič poskusov iti s časom, nekako probat kaj novega, drugega…
Vem, vem, spremeniti železno srajco… samo kako veš kaj je bolje, če nič ne probaš?
Imaš pa slabe živce. 🙂 Nohtov nikoli, kožico oziroma tiste trde “vejice”, ki včasih rastejo ob nohtu, pa odgriznem, če ni ščipalca pri roki. 🙂
Cmokanje oz. glasno grizenje hrane in hrkanje, pokašljevanje. Vedno.
Jaz osebno imam eno neugodno lastnost, da najprej zasurlim in gladko rečem ne. V resnici rabim samo par sekund za razmislek. Se poskušam kontrolirat, ker gre ta razvada tudi meni na živce, in mi zelo pomaga, če me druga oseba ne napade z vsemi topovi, ampak mi samo da čas, da še enkrat zajamem sapo.
Take stvari je včasih dobro vedeti. Oziroma ubesediti enkrat, ko na fronti vlada zatišje, ne med najhujšim navzkrižnim ognjem in kot očitanje.
Se mi pa zdi, da rabiš kilometrino tako za umirjanje lastnega ega kot za to, da včasih priznaš, da se motiš. Zaradi takih stvari na primer ne bi hotela biti še enkrat stara 20, ma niti 30!
To je po mojem možno. Problem, ki ga vidim je v tem, da depresija lahko traja zelo dolgo časa ali pa sploh ne mine, če je ne zdravimo. V kolikor je res prisotna. Torej, za oba sila neprijetna/težka izkušnja.
Torej treba se je vprašati, kako dolgo si lahko privoščimo svojega partnerja držati v tej neodločnosti, nevednosti kaj do njega sploh čutimo. Kakšen smisel ima to zanj oziroma za oba?