Imam težavo, za katero ne vem, kako naj jo rešim. Potrebujem vaš nasvet. Vem, da ni čudežne palice, vendar kot strokovnjak in iz prakse na tem področju pa prav gotovo veste, na kakšen način naj rešujem težavo.
Zmožem živiva skupaj že 11 let. Imava 2otroka. Pred kakšnim letom sva zapadla v krizo, saj sem odkrila, da me je varal in to s sodelavko. Zame je bil to šok najhujše vrste. Huda izdaja, kako je možno, da mi je to naredil ravno on, ki sem ga imela najraje. Komunikacije nisva imela prave, jaz mogoče nisem znala prisluhnit, se ukvarjala pretežno z otoki, bila živčna. To so nekje razlogi, do katerih sva z neko muko prišla. Niso opravičljivi, to vem. Bila je velika kriza med nama, v celotni družini. Vse ne gre čez noč. Če se zdaj ozrem nazaj, ne vem, zakaj sem ostala oz. sva ostala skupaj. Pred leti bi sigurno rekla, da ni šans, da bi ga vrgla ven. Ampak tak šok, sploh nisem vedela, kako naj reagiram in sem kakor pač sem najbolj znala. Mož mi je dejal, da mu je žal, kaj mu je bilo tega treba, da z njo nima nič več, bil moment, doma mu ni nič manjkalo, in o tem ne bi več rad govoril. Da me ima rad. Oba se mi zdi, da sva se začela več pogovarjati, si posvečava več časa, se stisneva, ni mu vseeno, če sem zamišljena, skrbiva za otročka, in vzameva si čedalje večkrat čas samo za naju dva, da greva sama ven, v hribe, na sprehod, kar se v prejšnjih letih sploh ni nioli zgodilo. Samo pehala sva se, da bova prišla do svojega stanovanja, služba…. Ne vem, mož tudi noče preveč razglabljati o tem, kaj je imel z njo, mislim da je to tudi brez veze. S tem odpiram rano, ki ne bo nič rešila. Tudi nima smisla, da bi vedela podrobnosti, ki so se dogajale. Moram pa reči, da sem se zelo spremenila. Veliko sem prečitala, predelovala v sebi, z nama. Včasih je še zelo hudo, ker pridejo momenti in v vsaki stvari najdem dvom. Bruhne ven, mož pa me posluša, saj ve, da je on zakuhal. Mu je pa zoprno, ker mu ne zaupam. On je dejal, da se je odločil, da ostane z družino, da mu je žal, da nas ima rad, da je zamočil, več za nazaj pa ne more narediti. Ni se metal na kolena in jokal, realno mi je dejal, kako je. Problem je zdaj v meni in to velik, pa ne znam se izvleči iz tega. Nekako ga poskušam razumeti, čeprav ni opravičila, mu poskušam odpustiti, pozabiti pa ne morem, tudi ne vem, če bom kdaj. Tudi bi bilo nerealno pričakovati to. Vsak dan se spomnim na to, resnično vsak. Pa to niti ni tako grozno, kot je NEZAUPANJE, tisti črv, da se pretvarja, da mogoče igra. Ker me je prevaral s sodelavko, je to še huje. Verjeti in zaupati. To sem mu tudi povedala, pa mi pravi, da naj mu zaupam, da je tudi njemu težko, ko ve, da mu ne verjamem, da kdaj mu bom končno verjela.
V vseh pogledih se ujameva. V postelji, pri domačih opravilih, z otroki, v pogovoru. Ukvarja se z otrokoma, kar mu je bilo v krizi španska vas. Veliko premlevam, kako bi bilo, če bi odšla samo zaradi dvomov. Ker nama je tako lepo, da mogoče igra, čeprav, se tako velikokrat stisne k meni. Če bi si našla drugega, mu tudi verjetno več ne bi zaupala….
Vem, da sem se razpisala, da je mogoče veliko takih podobnih primerov, vendar moj primer je moj, je zame najpomembnejši in bi bila zelo vesela za vaše strokovno mnenje in nasvet.

lep dan vam želim in hvala lepa.

Rana

O prevarah in njihovih posledicah je bilo na forumu že veliko napisanega in ne bi ponavljal. Če še niste, vam svetujem, da si preberete odgovore, saj jih je na to temo bilo kar nekaj. Konkretno v vašem vprašanju pa so mi najbolj ostali stavki, da »mož ne bi več rad o tem govoril«, da se tudi vam zdi »brez veze«, da bi s tem odpirali »rano, ki ne bi nič rešila«. Očitno o prevari med vama še ni bilo vse povedano, zato tudi ne moreta naprej. Veliko sta naredila, vendar sta nekaj preskočila. Težko rečem kaj, ampak nekaj, kar sta pometla pod preprogo, bo treba potegniti ven. Če povem drugače, se bo treba skupaj prebiti skozi smrad, ki se bo ob tem razširil. Res ni treba, da se ukvarjate s podrobnostmi, ki so se dogajale med možem in ljubico. To bi bilo res samo odpiranje in brskanje po ranah. Morala pa se bosta pogovarjati o tem, kako ste se vi počutili takrat, kako vam je bilo, ko ste izvedeli, kako vam je bilo že prej in tudi po tem. Dokler mož ne bo ne samo razumel, ampak tudi začutil, kaj je povzročil s to svojo prevaro, do takrat bo zagotovo v vas glodal črv nezaupanja. Kako boste vedeli, da vas je začutil? Enostavno boste začutili, da je »ujel« vaša čutenja in da je z njimi ZDRŽAL. Torej ne bo pobegnil, niti se ne bo krivil, opravičeval,… – z ničemer vas torej ne bo poskusil ustaviti, samo z vami bo, še najbolje brez besed. To skupaj z moževim brezpogojnim sprejem odgovornosti za prevaro, iskreno kesanje in opravičilo je najboljša popotnica in podlaga, da mu počasi spet začnete zaupati. Zaupanje po prevari se ne vrne kar tako, črv bo še dolgo glodal, morda sploh ne bo nikoli nehal. Morda pa potrebujete, da ostane malo tega črva, ki vam bo preprečeval, da spet zaspite. Seveda pa si ne smete dovoliti, da vaše nezaupanje postane sredstvo, s katerim se bodisi maščujete možu ali pa ga držite na varni razdalji. Kot ste opisali vajin zakon po prevari, je v njem prišlo do marsičesa pozitivnega. Koliko ste se tega ustrašili? Koliko se bojite iti naprej, ker vas je strah, da vas bo še bolj prizadelo, če boste vse to izgubili? Nezaupanje je v vas, že dolgo časa in nima prav zelo neposredne povezave s prevaro, ta ga je samo razkrila in razmahnila. Zaradi tega nezaupanja vajin odnos že pred prevaro ni bil tak, kot bi si ga želeli. S tem res čisto v ničemer ne želim opravičevati vašega moža, ampak za to plat svojega nezaupanja ste odgovorni sami. Kaj torej storiti? Pogovarjajte se z možem o vsem, tudi in predvsem o nezaupanju. Kako bi mu želeli zaupati in mu ne morete. Kako ste občutili njegovo prevaro, kako se vam je podrl svet. Ne obtožujte, obsojajte, krivite… Samo govorite o sebi, kako vam je bilo. Ob tem bodite pozorni, kdaj, v katerih okoliščinah se vam zbudi nezaupanje. Kaj ga sproži? Če ga strah, odkod prihaja, česa vas je v resnici strah, zakaj vas je. Tudi o tem se pogovarjajte s partnerjem. Ne morem vam napisati, da bo to dovolj. Vas pa bo oziroma vaju bo premaknilo naprej. Ko bosta ugotovila kam, pa se bosta odločala naprej.

Lepo vas pozdravljam

Ni se metal na kolena in jokal, realno mi je dejal, kako je.

Meni pa je ostal tale stavek…

je morda zato še vedno prisoten ta dvom v vas, ker morda ni nikoli prav začutil kaj je storil… in zato z gotovostjo ne morete vedeti, da tega ne bo več… ko bo res v globino začutil vas in sebe, vajin odnos in kaj je s tem storil, bo jokal in vas prosil odpuščanja na način, ki bo pozdravil vaš dvom – koliko si morda ne upate zahtevati tolike njegove iskrenosti, ker vas je strah, da bi s tem preveč drezali, da bi se kaj ponovilo…

Glede podrobnosti… ne vem zagotovo, ampak se mi zdi – najbolje boste vedeli prav vi: vas res ne zanima kaj je bilo – včasih resnica najbolj boli, ampak nas tudi osvobodi, ker vemo s čim se moramo spopasti, kaj je bilo in kaj bo treba predelati. Poznam primer, kjer je prišlo do prevare, a v tej prevari ni bilo spolnosti, pa mož tega ženi ni želel povedati… preprosto ni želel o tem več govoriti, pa bi ta žena to še kako rabila slišati. In obratno, če je bilo nekaj dosti preveč, morda tudi na način, ki ni sprejemljiv niti iz njegovih notranjih stališč, pa ga je takrat zaneslo… resnica vaju bi znala zelo zaboleti, na koncu pa očistiti in več kot globje povezati – vsaj občutek imam tak, ker kot kaže je vajin odnos v osnovi zdrav in ljubeč.

Vse dobro,

Sončnica

Po odkriti prevari so vsi sladki in ljubeči!
Zanese te lahko en objem ali poljub, a za nekajmesečno razmerje ne moreš reči, da te je zaneslo!
Ampak vsak izgovor prav pride( pri pravi osebi)

Rana,enako se mi dogaja kot tebi.Zgodilo se je pred 1 letom,boli šezdaj,enako kot takrat.Moj je tajil,jaz pa nisem odnehala,tako dolgo sem vztrajala,pa govorila s tisto deklico,da je na koncu moral priznati.Najhuje je bilo,da je bila stara komaj 17 let,hčerka od moževega sodelavca.Tudi ona je vedela zame,za najine otroke,…Ne moram ti opisati kak šok!Dala bi roko v ogenj zanj,da ni sposoben kaj takega storiti.Pa veš kako me je imel rad,pa pred drugimi…Še danes ne dojamem da se mi je to zdgodilo.Potem sem zvedela,da ji je pisal take verze lepe,ki sem mislila da jih bo samo meni.Pa sem dobra žena,mama,simpatična,vse ok.Ampak nekaj mu očitno ni bilo dobro pri meni.O tem sva se malo pogovarjala,jaz sem drezala,on je trdil da sta si samo pisala.Hodil ni nikamor,razen v službo,in na nogomet s prijatelji.Je pa ta deklica delala v njegovi firmi,3 tedne je nadomeščala neko delavko.
Skratka,obiskovati sem začela psihologinjo.Prišli sva do točke,kjer sva ugotovili da sem odvisna od odnosov.Takoj sem začela brati tudi knjige na to temo,in sem se res našla v teh zgodbah.Zadnje leto sem bila in sem še čisto na tleh.So dnevi,ko se poberem,je vse lepo,potem pa sem ponovno na tleh.
V bistvu jaz sem živela po načelu”vse za njega”,ob tem sem pozabila nase.

Ja tudi jaz sem že to dala čez. Od tega je cca.7 let. Je bilo zelo hudo in sem mislila, da nikoli ne bom prebolela a se sedaj samo nasmejem in si mislim po eni strani še dobro, da je bilo tako. Zna vsaj ceniti kaj ima doma in tudi odnosi so se med nama izboljšali. Seveda pa ve, da ob najmanjši napaki leti iz hiše. Sem pa rabila kar nekaj let in na koncu mi je pomagal obisk pri bioenergetiku in regresija. Jaz se tolažim z rekom, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra.
Najprej pa poskrbi zase in za stvari ob katerih se boš ti bolje počutila šele potem pride ostalo. Poskrbi zase.