Pozdravljeni,
pred kratkim sem doživel šok,ko sem izvedel da izmišljeno življenje moje parterke.
Torej,z dekletom sva že skupaj dve leti,stara sva 30 let,živiva skupaj stanovanju.Ona je sedaj v bolnici,ker je dobila infekcijo in jo zdravijo.V tem času so se odkrile resnične stvari okoli nje.Naj bi bila v petem mesecu nosečnost,vsem je zaterjevala da je,meni mojim staršem,njenim staršem,torej vsem in še ko je bila na itenzivni negi ko jo je porodničar pregledal je prekla da je imela pred kratkim spontani splav in da jo je bilo sram to povedati.Vsakič ko sem hotel iti z njo na kakšen pregled h ginekologinji je vedno imela v tistem času,ko jaz nisem utegnil,celo slikice ultrazvoka si je nekje zihtala.Dejansko so bile na njej spremembe fizično in psihično v tej namišljeni nosečnosti.Dosti sem prebral okrog namišljene nosečnosti in nekaj okoli tega mi je jasno.
Ampak to še ni vse,lagala je to da hodi v službo,zjutraj se je lepo oblekla,odšla na posel in se nato vrnila ko naj bi bilo službe konec.To je trajalo kakšne tri mesece,potem se je začela pretvarjati da je na bolniški,da je v službi padla v nezavest in da ji je zdravnica rekla,da bo doma do konca nosečnosti.Sedaj se je pokazalo tudi,da so bili vsi njeni klici okoli službe,pogovori s prijateljicami izmišljotina.Celo tako daleč je šlo,da si je izmislila,da bo od svojega očeta dobila denar,zaarala sva hišo,nakar se je ugotovilo,da tega denarja ne bo od nikoder.Torej,vse kar se je dogajalo v zadnje pol leta,ne morem verjeti v nič,razno tisto kar sva počela skupaj.
Naj povem da sva v dobrih odnosih,sedaj in tudi prej,imava skupne interese,dosti in skupaj počneva raznorazne stvari,oba sva se zelo veselila prihoda otrok,ki ji seveda ni,kupovala sva že stvari za otroka.ko sva kupovala to hišo,sva imela arhitekta,in ona je govorila kako naj bo postavljeno,lega sten,kakšna okna..torej čisto je verjela v to svojo namišljeno zgodbo,glede hiše,glede otrok,glede službe.
Stisnjen sem v kot in dejansko ne vem kaj naj naredim,ozioma na koga se naj obrnem.
Hvala za vsak odgovor.

Spoštovani roju,

verjamem, da ste doživeli strahovit šok, ko ste ugotovili, da vaša partnerka živi dvojno življenje. Opisujete odnos, poln bolestnih laži in vse kaže, da gre za resno motnjo, verjetno kar bolezensko stanje. Otrok, ki ga ni, zaarana hiša in namišljena sredstva … To niso enostavne stvari. Najbrž je zelo težko sprejeti, da se vam dogaja kaj takega, ne da bi podvomili tudi vase in, ali je vse v redu z vašo presojo partnerke in kam ste gledali vse te mesece, ne da bi opazili, kaj se dogaja z njo. Samo predstavljam si lahko, kako vas mora biti strah, kaj bo iz tega odnosa, kaj se dogaja s partnerko in kam vse to vodi. Opisujete, da se počutite stisnjenega v kot in ne veste, na koga naj se obrnete. Ob tej podobi se vas da nekoliko začutiti, a verjamem, da niste tako nemočni in da boste naredili nekaj korakov, ki vam bodo pomagali sprejeti prave odločitve.

Najprej se mi zastavlja vprašanje, zakaj vi kar ne smete prevzeti kontrole nad svojim življenjem. Kot da bi potreboval to vlogo nemočne žrtve, ki ga nekdo prevara, mu prikriva, igra z njim neko igro, vi pa to kar stoično prenašate. V čustvenem smislu ste kot nekakšna boksarska vreča, ki je tam za sprejemanje udarcev. Nobenega ogorčenja, besa, odločenosti, da se kaj takega prekine in konča v tem trenutku. Kaj se je zgodilo z vašo kontrolo nad lastnim življenjem, kdo jo je tako strahovito pohodil, vas razlastil? Ob vsem spoštovanju do stiske oz. bolezni vaše partnerke, lahko rečem, da nam opisujete najbolj perverzne laži, ki jih nekdo lahko natvezi v partnerskem odnosu, nato pa v isti sapi dodate, da “sta v dobrih odnosih, sedaj in prej, ter se dobro razumeta …”. Potrebno se bo vprašati, zakaj ste vi v odnosu na način, da osnovnih stvari ne morete začutiti in se kar slepite in slepite. Občutek je, kot da vas je tako strah odnosa in dejanskega stanja v odnosu, da je veliko lažje kupiti utvare kot pa začutiti, da je vse skupaj brez vsakršnega stika z realnostjo.

Nič ne poveste o tem, kako ste se s partnerko pogovorili o teh vaših šokantnih odkritjih. Kako pa se je ona odzvala? Se je bila pripravljena pogovarjati? Je tajila? Ali čuti, da je v težavah? Je pripravljena kar koli narediti, da prekine ta začarani krog laži in bega pred seboj in odnosom? Ste vi pripravljeni vzeti resno, kar se vam dogaja in prevzeti kontrolo nazaj. Ugotoviti, kaj se dogaja z vašo partnerko in kakšna je njena pripravljenost, da se ta stiska ustrezno razreši. Brez strokovne podpore v tem primeru najbrž ne bo šlo, vsaj kolikor lahko sodim po vašem opisu. Najbrž ne bo treba iti še globlje v brezno zaslepljenosti, da boste začutili strah v tem odnosu in se odločili zavarovati s tem, da začnete odločno prevzemati kontrolo nad svojim življenjem. Ali boste pripravljeni iti skozi zdravljenje in predelovanje tega, kar se vam je v tem odnosu zgodilo, je vaša odločitev. Vsekakor pa se ne slepite več, stari ste trideset let in želite nekatere stvari v življenju postaviti na svoje mesto, da se vam kaj podobnega v prihodnje ne bo več dogajalo. Spoznavanje svoje vloge pri tem, kar se vam je zgodilo, pa bo vodilo spremembe.

V upanju, da se postavite na noge in stopite iz kota, vas lepo pozdravljam!

Hvala lepa za vaš odgovor,
partnerka je že dober teden doma iz bolnice,dobro je okrevala in seveda razgljabljava ter pogovarjava se dosti o tem kaj se je dogajalo z njo.
Ona pravi,da še nikdar ljubila človeka tako močno kot mene in posledično od tu izhajajo vse te svari.Kot sama pravi je hotela me vedno impresionirati,narediti vse stvari tako da je prav.Začelo se je z majhno lažjo,ki je prerastla v njeno resnično življenje tako daleč,da je sama verjela da je vse res.Z mojimi občutki sreče in dejstva,da se bo nekaj zgodilo,čeprav je vse izmišljeno,je tudi sama ob tem občutila srečo ter ter tenutno zadovoljstvo.
Seveda sem jaz ves ta čas,od začetka sicer ne,priti koncu pa že zelo dvomil v vse te njene stvari,vendar se je vedno nekako mojstrsko izmuznila dogodkom,ki bi lahko pokazali ta njen namišljen svet.Vse se je v njej zlomilo mislim da na točki,ko je videla,da ni,oziroma,da ne more več prekrivati te njene namišljne nosečnosti.Dobila je septični šok,bila na intenzivni negi in potem so začele prihajati na plano vse podrobnosti.
Seveda jaz ob vsem tem čutim neizmeren bes,jezo,nezaupanje,to ji tudi jasno povem.
Oba samo še čakava,da začne s psihoterapijami,dobila je napotnico,potem, bomo pa videli kako naprej.Sam verjamem da gre za resno motnjo in da je potrebno zdravljenje.Tudi ona se zaveda vsega,vseh posledic,ki so nastale okoli tega,ter si želi strokovno razlago od kje vse to.Sama mogoče misliva,da je to psihična posledica iz otrošva,saj so njeni starši ločeni in mogoče od tu izvira strah pred ponovno izgubo ljubljene osebe in da je od tu nekako izvor vseh stveri,ki jih je naredila.Še enkrat hvala za vaš odgovor.
Lep pozdrav

Roju pozdravljen!

Ko sem 2x prebrala napisano sem se odločila, da ti napišem par besed. Tudi laiku je jasno, da tvoja partnerica potrebuje psihiatrično pomoč in da so njene laži daleč od “sprejemljivih”. Je pa lahko izredno vesela, da ima takšnega partnerja kot si ti, ker marsikdo bi ji z veliko jezo obrnil hrbet in za vedno odšel.

Želim pohvaliti tebe in tvoje pisanje- koliko objektivnosti in podpore v parih stavkih! Prav je, da ji zaupaš vse svoje občutke, tudi negativne in da ji jasno poveš kaj so njene laži povzročile. Za tvoje zaupanje se bo morala pošteno potruditi in kar naj se, saj si TI to zaslužiš. Stoj ji ob strani, pogovarjaj se z njo, spremljaj jo k psihologu, naj se zjoče na tvoji rami … vendar postavi jasne meje, bodi previden in ji ne dovoli da se laži ponavljajo ali da te ovija okoli prsta.

Obema želim srečo!
Jana

lep pozdrav. vaša partnerka potrebuje psihiatrično pomoč.to kar vam govori ona tudi verjame.moja prijateljica je doživljala enako.njene razlage so bile tako doživete,da smo ji vsi verjeli.na koncu je pristala na psihiatriji.še danes je na tabletah.veliko moči vam želim.

Spoštovani terapevt,
v drugem odstavku, ki ste ga podali g.roju se mi je zdelo kot da bi to lahko bilo namenjeno tudi meni, vendar v zvezi z izvorno družino in preteklostjo. Zanima me, kako lahko človek prevzame kontrolo, na kakšne načine ter kako naj vemo, komu zaupati in komu ne, tudi ko se znajdemo ob drugih ljudeh?

Spoštovana gospa,

hvala za to izjemno zanimivo, a tudi precej zahtevno vprašanje.
Na podlagi osebne izkušnje in terapevtskega dela z ljudmi v različnih medosebnih stiskah sem vse bolj prepričan, da je ključ do prevzemanja kontrole nad svojim življenjem v stiku s seboj, se pravi v pogumnem spoznavanju sebe, svojih čutenj, svojega telesa in njegovih odzivov, svoje zgodovine, vloge, ki jo pogosto nehote prevzamemo v medosebnih odnosih. Spoznavanje sebe vključuje radovednost do tega, kaj se mi dogaja, kaj čutim, kdo mi prihaja nasproti, zakaj, kako jaz k temu prispevam, katere odnose, kateri model odnosov nehote ponavljam, kaj drugi čutijo ob meni, kaj drugi pričakujejo od mene, kako se jaz odzivam na ta pričakovanja, česa me je strah, katerih ljudi se najrajši izognem, zakaj itd … Ali lahko čutim jezo in kdaj? Koliko bolečine je v moji zgodbi in zgodbah mojih najbližjih? Kako to vpliva na moje življenje in moje odnose? Od česa se ne smem posloviti, kaj me zavezuje, da bi lahko sam bolj svobodno izbiral svoje korake in odločitve?

Pri prepoznavanju tega, komu lahko zaupamo in komu ne, se lahko opiramo predvsem na naša čutenja. Čutenja so kompas, ki – če ga ne “pokvari” zlorabljajoč odnos! – se običajno ne zmoti. Umetnost pa je, da si damo oz. si prigaramo notranje dovoljenje za pozorno poslušanje in zaupanje svojim čutenjem. Če se vam, dogaja, da je vaše zaupanje pogosto zlorabljeno, je možno, da drugim pripisujete lastnosti, ki jih nimajo in se tako ujamete v past, ki si jo nehote nastavite sami. Pomembno postane vprašanje, zakaj se mi mora to vedno znova zgoditi? Zakaj je to bolj poznano in domače, kot zavarovati sebe in začutiti nevarnost?

Seveda so to le vpršanja, ki so se mi porodila ob vaših mislih in ne vem, koliko ustrezajo vaši situaciji. Upam, da vas kljub temu spodbudijo k poglabljanju stika s seboj, na pot k prepoznavanju in sprejemanju še neodkritih delov vaše notranjosti.

Vse dobro!

Damijan Ganc

Hvala vam za odgovor. A ne razumem prav dobro… Drugim pripišem lastnosti, ki jih nimajo in kot posledico res doživim zlorabo ali izdano zaupanje?… Saj zaupanje lahko zlorabi kdorkoli, ne glede na to, kaj mu jaz pripišem, saj to je odvisno od druge osebe in ne od mene, ali ni tako?
Odkod ali kako pa pride do tega, da človek drugemu pripiše “lastnosti, ki jih nima”?
In kako se lahko to prekine?
Lep pozdrav in hvala še enkrat, če mi boste lahko pomagali še malo dlje…

Pozdravljeni Sumničeva!

Verjamem, da govoriva precej abstraktno in da ostaja veliko nedorečenega, a bom vseeno poskusil z odgovorom. Res je, da se vedno drugi odloči zlorabiti zaupanje, vendar ste vedno vi tisti, ki izbirate komu boste zaupali. In če se vam pogosto zgodi, da se vaše zaupanje zlorabi, potem je edini način, da se vam to neha dogajati, ta, da se vprašate, kako pri tem sodelujete vi oz. kaj se dogaja z vašo presojo, komu zaupati. Svet se ne bo spremenil, vi pa se lahko iz izkušenj učite, če zmorete ta pogum. Seveda ni rešitev v tem, da razočarani nad ljudmi obupate nad stiki, temveč, da razočaranja predelate, začnete dobivati uvid, kaj se v vaših odnosih dogaja (npr. kaj pripišete temu človeku, česa ne čutite in vas nato vedno znova preseneti ali razočara …) in odkrijete še druge ljudi, ki jih morda sedaj niti ne zaznate, saj vam (podzavestno) ne obetajo podobnega razočaranja in morda prav zato niso tako zanimivi, da bi jih povabili v svoj svet.

V odnosih namreč vedno iščemo poznano, tisto, kar je poznano in smo doživljali v naših pomembnih odnosih ter je ostalo nepredelano, neozaveščeno … Zakaj npr. vi vedno znova pridete v odnos, kjer je zlorabljeno zaupanje, zakaj neka ženska vedno znova pride v odnos s (čustveno ali fizično) nasilnim moškim, zakaj pride do tega, da nekega moškega po vrsti zapuščajo partnerice? Kje je original teh bolečin, kdo je zlorabljal zaupanje, kdo je bil nasilen, kdo je zapustil, ko smo bili bolj odvisni od drugih kot sedaj, v odraslih odnosih? Kako smo se ob tem počutili, koliko obnavljamo te znane odnose? Koliko ostajamo ti majhni fantki in deklice, ki se jim stvari kar dogajajo, ne da bi prišli zares do svobode, ko lahko prepoznamo vzorec in izberemo drugače, drug tip odnosa. Tudi mi se spremenimo, ko enkrat v nas dozorijo odločitve, da nekega razočaranja pa res ne bi več ponavljali, ker nam ni treba.

Upam, da se bo dalo iti nekoliko globlje, vse dobro!