dvojčici
zadnji dan v marcu sem rodila dve punčici, ki bi morali zdržati še sedem tednov, da bi bili z nami. rodili sta se mrtvi, eno so mi pokazali in je bila tako lepa – kot bi spala. najbolj sem se bala tega, da bom kdaj v življenju morala roditi mrtvo dete in ravno to se mi je zgodilo. grozno je, da vsi vedo, pa nihče nič ne reče, ne vpraša. pa saj veste, kako je. jaz pa bi vsem rada povedala kako smo jima dali ime, kako veliki sta bili…sem pišem tudi zato, ker bi rada povedala,kako strašno sem bila razočarana nad skupnim otroškim grobom v kranju. tja sva se odločila pokopati pikici zato, ker sem bila prepričana, da je urejeno tako lepo kot v ljubljani. žal pa tja še psa ne bi pokopala. vse je zapleveljeno, robnik podrt, polno je kamenja. tako smo ju pokopali v domač grob in veliko lažje mi je zdaj, ko grem tja, ko mi je hudo. ali naj grem v porodnišnico in jim povem naj za božjo voljo staršem, ki se jim pripeti taka tragedija, vsaj svetujejo, naj si gredo skupni grob prej ogledat?!
vse mamice, ki ste tukaj(prav tako očete, mojega moža je grozno prizadelo) lapo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vse prijazne besede, ki so mi že do sedaj mnogo mnogo pomagale
Draga moja,
tu poznamo občutke, ko ne moreš nikomur povedati o svoji bolečini. Povej nam, razumele te bomo. Poslušale te bomo…, povej vsak dan, povej 3 x na dan… olajšaj si dušo. Vedno bomo tu.
Objemam te in ti pošiljam vso pozitivno energijo ki jo premorem. Vem da ti ne morem odvzeti bolečine, a malo pomaga. Govorim iz lastnih izkušenj. Tudi moj fantek bi se moral roditi 13.maja. S>strahom čakam datum. Ampak skupaj z vami bom preživela tudi to.
Brina
draga tanja,
ko sem prebrala tvoj mail so se mi odprle stare rane, ki bodo kmalu stare 4 leta… prav tako sem rodila v kranju, dva fantka, 22. teden… mogoče se ti sedaj ne zdi tako, vendar s časoma začneš živeti s tem…
najbolj me je prizadelo, ko pišeš o skupnem grobu, kamor sem tudi sama pokopala svoja dva miška… to sem storila zato, ker si nisem hotela ustvariti kraja kamor bi se vedno znova zatekala… sem verna in zato pravim, da lahko svečko prižgem ali zmolim molitev kjerkoli in kadarkoli… nikoli nisem šla povprašati kjer je grobek mojih dveh miškov, ker ne da ne bi hotela, ampak nisem imela moči… danes vidim da je to dobro, čeprav sedaj jočem ko vidim besede “še psa ne bi pokopala tam, polno plevela, robnik podrt “… ne pravzaprav sem jokala celo noč, saj sem post prebrala okrog polnoči…
draga tanja, če ti bo hudo pridi sem in zlij svojo bolečino, kot je že rekla draga Brina, tu smo vse, ki te razumemo in ti bomo stale ob strani…
lep pozdrav
*žalostna*mucica
To,kar se je zgodilo tvoji družini in vsem nam,je nekaj najhujšega,kar morajo doživljati starši.Otrok mi je umrl……..Jaz se še sedaj ne morem sprijazniti po tolikih mescih,da ga nikoli več ne bom držala v naročju.Res pa je,se strinjam s tabo.Takrat,ko pride do takšne situacije,ti redkokdo pomaga,razen če poznaš koga,da ti svetuje.V lj porodnišnici naj bi bila ena psohologinja,jaz po pravici povedano je sploh nisem videla tiste dni,prvič sem jo videla na TV,ko so govorili o prezgodaj umrlih otrocih.Žalostno,takšna oseba bi morala biti vsaj v tistem trenutku na razpolago.Saj vem,da so sestre v veliko pomoč,ampak jaz mislim,da so določeni ljudje,ki so za to plačani,da pomagajo staršem v stiski.
Kaj naj ti rečem:edino pravilno si naredila,da si jih pokopala v družinski grob,tako jih boš imela vsaj bližje in zmeraj bodo v mislih s tabo.Iskreno sožalje in vedi,da smo tukaj s tabo,če boš rabila pomoč.
lp D.
Tudi iz moje strani iskreno sožalje. Ko sem jaz rodila v jeseniški porodnišnici, mi nihče ni svetoval pokop v Kranju, ampak vsi v Ljubljani. To mi je bilo takoj zanimivo, pri tem postu. Pa vendar, mi smo se odločili in našo zvezdico pokopali v domačem grobu, tukaj na štajerskem, kjer sedaj živiva približno sedem mesecev. Pa sem vesela, da je tako. Vem, nekatere so bojijo, da se bodo oprijele gomile in ne mogle zaživeti naprej. Tudi sama sem se tega bala in resnično, sem se prejela gomile, saj je tam notri vendar nekaj mojega, nekaj, kar je mojemu srcu najdragocenejše in ne bo nikoli nehalo boleti.
Bi pa to mogoče bilo v razmislek nam in staršem, ki se to dogaja v okolici Kranja. Vse povsod se urejajo taki skupni prostori za pokop naših angelčkov. Čas bi bil, da se tudi tam nekaj naredi, samo nekdo mora začeti s tem
Vsekakor, želim vam, da bi bili dnevi čim lažji, čeprav se prihodnost sedaj zdi zamegljena. vem in verjamem, da vam bo uspelo, kajti vsem tukaj je uspelo in to s tolažbami druga drugi. Kadar koli si dobrodošla, tukaj te bomo poslušala in jokale s teboj.
Vsaki punci ponudim tudi komuniciranje preko maila, če nekateri ne odgovarja tukaj na forumu. Tudi ti se mi lahko javiš, če želiš, vesela bom posta, vesela bom zgodbe, ki jih hraniš v srcu.
Prijazno te pozdravljam in ti pošiljam veliko moči, tebi in partnerju, za vse nemogoče dni vnaprej
Mojca
…15.maja bi se rodila naša pikica, a nam ni bilo usojeno…če vama bo mogoče kaj lažje po dobrih dveh mesecih je nekoliko lažje in ne skrivajta čustev, jokajta ko tako čutita, bodita si drug drugemu v oporo…”okolica” bo včasih s svojimi izjavami izgledala čudna, a verjetno tako “slišimo” in čutimo samo mi, ki smo doživeli tako izgubo…
…skratka bodita močna, objemita se, zaupajta se drug drugemu in to vama bo v največjo oporo
…žal je res tako, da le čas zaceili rane…
tudi za vaju s partnerjem bo posijalo sonce sreče!!
Moje iskreno sožalje.
Izgubiti otroka je strašansko hudo; kako neznosno mora šele boleti, ko izgubiš dva.
Tukaj vemo, kaj prestajaš in želim ti čimveč moči, da prebrodiš prve tedne in mesece.
Povej nam, da ti je zelo hudo. Povej nam, kako je deklicama ime, povej čisto vse, kar si želiš povedati. Nič ne zveni čudno. Tu znamo poslušati in razumeti tudi težke besede.
Pošiljam ti objem, angelčicama pa najlepše misli.
A.M.
Moje sožalje ob izgubi. Tvoji punčici sta zdaj med angelčki kot moj Nik. Nista nekje v zemlji. Tudi moj Nik ni v skupnem grobu na mrzlem in temnem. Tam jočem in mu postavljam vprašanja, kričim, mu prižigam svečke, ker imam občutek da so to le neka vrata v drug svet – lep in topel, varen. Skozi ta vrata zaenkrat še ne morem in včasih imam občutek kot da razbijam po teh vratih, hočem k njemu, hočem ga nazaj. Ne gre. Bolečina ob izgubi je neizmerljiva, tako zate ki si izgubila dva sončka kot zame ki sem izgubila enega, tako za tiste, ki so izgubile prej ali pozneje. Nekatere so čutile prisotnost naših otrok samo nekaj tednov, druge mesecev, ali so bile še po rojstvu srečne z njimi. Nekatere imajo doma še otroke, druge jih nimamo. A za vse je najbolj hudo. Globoko v srcu sem nevoščljiva tistim ki so jih imele kakšen dan ali mesec…. več, tistim ki še imajo kakšnega. Saj veš kaj govorijo, boljše da ga izgubiš prej kot potem ko se navadiš nanj. NI RES – in nihče naj ne reče da je bolečina pri izgubi enega manjša kot pri izgubi dveh angelčkov. Vse se na forumu oglašamo zato ker si ne znamo pomagati, ker nas boli, ker si želimo povedati vse o naših angelčkih. Zato kar – kot je napisano s strani A.M. Piši – piši o čem razmišljaš, karkoli si želiš povedati o svojih punčkah, o svoji jezi, pa čeprav stokrat na dan. Saj kdor noče, mu ni treba prebirati. Osebno lahko le tu izrazim svojo bolečino, svoje misli pa čeprav niso največkrat najbolj prijazne. Ne razmišljal preveč o pokopališču in o tem ali bi opozorila druge starše … kot sem napisala naši ljubčki niso tam…in tudi neki občinarji ki bi morali to urediti, najbrž nimajo tam nikogar, in če bi že to uredili to ne naredijo za nas ampak za svoj lepši imidž in za kakšen glas… Oprosti da sem bila malo groba, a to je moje mišljenje.
Z mislimi vedno z vami – nami nesrečne mame in pri naših angelčkih.