Dve mali brezi…
15. oktobra bi se morala roditi. Moja zlata fantiča… Najini sreči, najina prihodnost.
Namesto da bi ju zdaj nežno pogledovala, ju božala in se smehljala, zalivam dve mali brezi, ki smo ju posadili v sredo. Na omari v kotu se stiskata dva mala slončka, ki sta jima bila namenjena. Na podstrešju se praši voziček. Sedim za računalnikom, namesto da bi ju stiskala k sebi, da bi zaspala ob tej uri. Ta vikend bom počivala od napornega službenega tedna, namesto da bi bila do neskončnosti utrujena zaradi neprespanih noči.
Vse noči bi dala in ves spanec, le da bi bila tu. Ob meni.
Vse dvome in strah pred neznanim bi rada nosila, le da bi bila pri meni.
Vso udobje in položne stopnice, da bi bila tu.
Pa ju ni…
Je le bolečina, globoka praznina in tiho upanje, da mine.
Naj mine bolečina in ostane spomin.
MOje izkreno sožalje!
Bolečina ne bo izginila, postala bo le milejša, vsake toliko pa udari z vso svojo močjo, vsaj pri meni je tako in danes je udarila.Najin Bine ima danes rojstni dan, a namesto na tortici, bo svečka gorela v hladan dan.
Spomin pa bo ostal za večno in prav je tako, prav je da se spominjamo naših malih sončkov, ki so postali zvezdice na nebu, zvezdice ki nam kažejo pot do miru v srcu!
lp
škratek
