Še malo in ura bo deset zvečer, čas ko je pred dvema letoma moja mami predala boj z rakom. Bolečina in praznina sta zame zelo neznosni, nisem imela možnosti da poizkusim dati bolečino iz sebe, žalovanje je bilo takrat zame nekaj kar si nisem mogla privoščiti, sedaj pa mi čas vse vrača: Želim si bližine njene, rada bi ji povedala kaj se mi dogaja, rada bi delila lepe in slabe trenutke a je ni. Še vedo čakam njen glas na drugi strani teefona, vsi prazniki so brez pomena, spet prihaja december, jaz pa se ne bom znašla, ni več čara decembra brez nje.
Vse kar rabim so pogovori in topla roka, ki razume kako mi je. S temi 28 letimi se brez nje težko znajdem, ostala sem sama in tako se tudi počutim, samo in osamljeno.
Če se katera najde v podobni zgodbi naveži stik z menoj, morda nama uspe skupaj lažje preboleti.

mami pogrešam te, pazi name, daj bedeti nad menoj kakor angel
Krista

Draga Krista,

najprej moje iskreno sožalje, zelo mi je hudo zate. Sama hvala Bogu nisem v takšni situaciji, te pa čisto razumem. Naj ti povem svojo zgodbo: ko sem bila stara dobrih 17 let, je moja mami hudo zbolela (rak), ampak se je hvala Bogu pozdravila in zdaj je od tega že več kot 16 let in samo upam in prosim, da bi tako ostalo, samo, da je ne bi izgubila. Takrat sem zelo veliko prejokala, ker nisem vedela kako bo, ali se bo pozdravila ali ne, sama negotovost, ko ne veš kaj bi, najraje bi takrat sama umrla. Bil je ravno december, ko je bila v bolnišnici, to je bil zame najhujši in najbolj moreč december do sedaj. Nič ni imelo smisla, vse doma smo okrasili na silo, samo toliko, da smo, vsi pa smo mislili, da je to njen zadnji december, ampak na srečo je premagala bolezen. Sem starejša od tebe, pa si vseeno ne znam predstavljati življenja brez nje, zato te razumem kako hudo ti je. Upam, da imaš vsaj še koga, ki ti stoji ob strani (morda imaš sestro, brata, fanta?). Vedi pa draga Krista, enkrat bo tudi zate zopet posijal sonček in spet bo prišel na tvoj obraz nasmeh, samo čas potrebuješ. Bolečina bo sčasoma izginila, in ostali ti bodo lepi spomini na čase, ko sta jih preživeli z tvojo ljubljeno mami.

Krista bodi močna.

draga Krista,

besede spodbude … težko jih najdem, ker je tvoja zgodba tako zelo podobna moji :/
ne vem ali mi je bilo v prvih mesecih lažje ali ne? nekako zablurani so. sedaj me vedno bolj pritiska … želja, da bi spet slišala njen glas, videla njen nasmeh in iskrice v očeh, da bi jo poklicala in ji povedala. vse. ali, da bi šla k njej na kavo in poklepetala z njo … vsak dan mi je huje in ne znam se skopati ven. vedno težja se mi zdi misel, da je več ni. histerični napadi, občutki tesnobe, zaprtost pred okolico. najraje sem sama z računalnikom ali knjigo. včasih sem imela usta do ušes in videla samo pozitivno plat življenja, sedaj pa kot, da tega ne znam več. ne znam se sprostiti, venomer bežim in odrivam ljudi, ki me imajo radi stran od sebe. vem kaj delam, pa si ne znam pomagati. začaran krog.

lahko me potipkaš na [email protected]