Te dni minevata dve leti, odkar mojega brata ni več. Nedolžno plavanje in tauhanje z dihalko je bilo usodno zanj, odraslega in izkušenega plavalca. Čeprav smo se domači nekako pobrali, je nekaj v nas umrlo. Vsaj v meni. Odkar sem morala staršema povedati, kaj se je zgodilo, ne znam več jokati, novice o smrti me ne prizadenejo več tako – kot da bi bila znotraj prazna. Po drugi strani pa sem ob vsakem odhodu katerega od bližnjih kam na pot ali potovanje v krču, v glavi mi gloda črviček, ki pravi: kaj pa če…. Odrivam črne misli, a se vedno znova vračajo in glodajo…. Najraje bi videla, da so vsi ves čas nekje blizu, da nikamor ne gredo…. Pa vem, da je to trapasto, saj te tudi pred hišo lahko povozi avto ali kaj podobnega, a vseeno, črviček je notri. Verjetno bo tako do konca življenja. Ne pokažem ga drugim in ne delam panike zaradi tega, saj ni prav, da jih obremenjujem s tem, le ko se vrnejo domov me preplavi olajšanje.