Dve leti…
Danes minevata dve leti odkar je nepričakovano (samomor) in mnogo prezgodaj umrla moja mami.
Jaz pa sem iz dneva v dan bolj izgubljena. Vsi in vse mi gre na živce, v ničemer ne vidim veselja in sreče. Zdi se mi, da poklic, ki sem si ga izbrala ni zame. Sovražim svojo službo. Tavam iz dneva v dan, čas teče, leta minevajo, jaz pa sanjam…. Še sama nevem o čem. Žalostna.
Draga princeska!
Že smrt, ki jo nekako “pričakuješ” te totalno potolče, kaj šele nenadna izguba ljubljene osebe, ki jo nikakor ne moreš in tudi nočeš razumet ter sprejet.
Tvoja nemoč in izgubljenost je lahko posledica nerešenih in neodgovorjenih vprašanj med tabo in mamo…zato si vzami čas…napiši mami pismo, izpovej ji svojo žalost, nemoč, jezo in bes,….boš videla , da bodo nekatera vprašanja kar sama od sebe takoj dobila odgovor…
spoznala boš, da se ti nekje za oblaki svetlika sonce in njen nasmeh
Lažje boš sprejela tudi določene spremembe oz. se odločila zanje, ko boš spoznala vzrok zakaj te nekaj neosrečuje…
PREDVSEM pa zaupaj vase in svoja čustva, kakršna pač so !!
Topel in iskren objem v tem žalostnem dnevu!! Daal
Te razumem, princeska. Tudi moja mama je storila isto 5 let nazaj. Me je čisto vrglo na tla in sem rabila tudi ene dve leti, da sem se spravila k sebi. Nič ne pomaga pomilovanje, enostavno moraš stvari predelati v sebi. Jaz sem hodila na Hospic, kjer so bila srečanja Žalovanje za starši. To mi je še od vsega najbolj pomagalo. Zjutraj, ko sem se peljala v službo, sem čas v mislih posvetila mami. Pogovarjala sem se z njo, ji povedala, kaj se dogaja. Velikokrat sem imela občutek, da je ob meni. Spopadala sem se tudi z občutki krivde, ker je tisti dan nisem poklicala, pa sem jo mislila, ker nismo opazili… Veliko sem brala. Uteho sem našla v cerkvi. Večkrat sem šla na srečanja in tam našla oporo. Mogoče bo kaj od tela pomagalo tudi tebi. Predvsem pa stvari ne smeš potiskati vase ampak jih dati iz sebe. Boš prej prebolela. Želim ti velim moči in osebnega miru.
Draga Jasenka!
Zelo me je pretreslo to, kar si napisala. Predvidevam, da imaš težave s partnerjem.(morda se tudi motim)
Verjemi mi… vse se lahko uredi. Zaupaj svoje težave nekomu, ki mu verjameš: hčerki, prijateljici ali nam tukaj na forumu… Ni vse tako črno kot zgleda. Na samomor ne pomisli nikoli več! Imaš hčerko, ki te, čeprav je odrasla in samostojna še kako potrebuje – VEDNO TE BO!
Topel objem in pozdrav ti pošiljam draga Jasenka.
Hudo je, ko kdo od svojcev naredi samomor. Po moževi strani se kar vrstijo. Nekoč mi je tudi mož, je še živ, butnil nekaj o samomoru….
Takrat sem mu rekla:da mi nikoli več ne omeniš samomora. Zavedaj se, da samo enkrat živiš. Si telesno zdrav, delaj, beri, misli kako bo v naprej lepo, samo te besede mi ne omenjaj več. Res ne omenja več, vendar me je v globini duše strah , da bo enkrat dosegel točko, ko me ne bo poslušal.
Opazujem ga, skušam mu stati ob strani in se izogibava pogovorih o samomorih…..Mislim, da jih v to žene neka sila, ki je ne moreš ustaviti, zdi se mi, da si tudi svojci ne bi smeli preveč očitati, da bi lahko preprečili….najdejo trenutek in jih ni več.
Vedno pa pravim, da so taki ljudje zelo pogumni, da zmorejo položiti roko nase. Mene osebno je grozno strah, da bi se kdaj odločila za ta korak. Res me je strah!!
Ko prebiram kako trpite tisti, katerih bližnji so naredili samomor, me pretrese in mi da misliti, da tega ne smem narediti. Nisem vedela, da je lahko žalost tako dolga in tako močna. Predstavljala sem si, da bi hčerka žalovala pol leta in potem zaživela normalno življenje in se poboljšala v vseh pogledih, ker bi jo jaz prosila v poslovilnem pismu, da je moja zadnja želja da postane odgovorna in srečna oseba. To je razmišljanje človeka, ki večkrat pomisli na samomor in si predstavlja, da bo njegova žrtev za nekaj dobra in smiselna. Ko ne najdemo smisla življenja v življenju ga ičemo v smrti.
Hvala za vse prispevke in vzpodbudne besede.
Rada bi vam povedala, da je v mojem primeru to žalovanje oziroma trpljenje oziroma kakorkoli to imenujemo vsak dan hujše. Na začetku sploh nisem toliko trpela in sem mislila, da bom šla lažje čez to. Zdaj pa vsak dan vedno bolj razmišljam o tem dnevu (smrti). Zakaj me ni bilo doma, zakaj je to naredila, bi se lahko stvari razpletle drugače, zakaj se ni poslovila, zakaj je vse pustila in šla, zakaj se ni zaupala, zakaj si ni dovolila pomagati,…. in še in še je teh vprašanj. Predvsem pa se vsak dan znova sprašujem ZAKAJ? In odgovora ne najdem, ne morem ga najti. Če bi umrla zaradi bolezni, bi vsaj vedela zakaj, zdaj pa ostajajo vprašanja brez pravih odgovorov.
In najbolj srečna sem, ko sem sama doma. Ko imam mir, ko me nihče ne moti, ko se z nobenim ne rabim ukvarjat. Kot sem že napisla, vsi mi gredo na živce. V službi komaj zdržim. Tudi do fanta sem vedno bolj nestrpna in neprijazna, večkrat si kaj izmislim, da se na rabiva srečat. In na razumski ravni vem, da vse to ni OK, ampak ne morem pa si pomagati.
@ Draga, Jasenka, sicer vas ne poznam in nič ne vem o vas, tudi nimam pravice se vtikati v vaše življenje, razmišljanje in odločitve, bi bila pa kljub vsemu vesela, če bi mi lahko zapisali kaj o tem zakaj premišljujete o samomoru, kako dolgo že to traja? Hvaležna bi bila za vsakršno informacijo, ker bi si potem morda lažje odgovorila navprašanja, ki se mi zastavljajo v zvezi z mamo. Hvala.
jAZ SEM tudi izgubila mamico dve leti nazaj…ko sem bila stara 21 let..grozno je bilo in je še..zamotila sem se s šolo in diplomo in pišem o svojcih po samomoru in verjemite, tega naj nihče več prenaša…ker je tako močno hudo in grozno, da človek ne ve in ne najde tolažbe pri človeku, če pa že pa ima srečo, veliko srečo, da te kdo tisti ČAS razume…ker še sam sebe težko razumeš in svoja čustva in vedenje, ki je pri meni bilo zelo samouničevalno…
Nekako gre…ampak težko…ampak mora iti, ker življenje se ne ustavi, če kdo umre, prav tako ne, če se kdo rodi.
Lep dan.
Anya
Žalostna princeska, ne vem, kako naj opišem svoje občutke ko razmišljam o samomoru in vzroke za take misli. Kmalu bom stara pol stoletja in to se mi dogaja že od 23 leta. To vem, ker sem pisala dnevnik, pa tudi stiske,ki sem jo doživljala takrat ne bom nikoli pozabila. Imela sem zelo grobega moža, ki me je tepel, grozil, sramotil pred drugimi in bil tiran tudi do najine hčerke. Zapustiti sem se ga bala, ker mi je grozil, da me bo ubil. Takrat sem bila zelo blizu samomoru. Naslednjič, ko sem zvedela, da hčerka jemlje drogo, je bilo še bliže. To sta samo dva večja dogodka. Mislim, da je v veliki meri odvisno od genov. Nekateri ljudje smo nekako nesposobni boriti se zase in za svoje najdražje, zelo hitro obupamo. Zdaj sem se spomnila na dr.Andreja Marušiča. Ste mogoče prebrali kakšno njegovo delo? Jaz nisem, bom pa malo pobrskala po internetu. Boleham tudi za depresijo, jemljem zdravila. To mi delno pomaga preživeti dan. Pa občutek, da bom neizmerno prizadela dva človeka, ki me imata zelo rada in jaz njiju (moja mama in hčerka), mi preprečuje, da storim to zadnje dejanje. Ne morem pa prenehati misliti na to, je neozdravljivo. V spotu gospe Riste je napisano, da je možu rekla, da ne sme nikoli več omenjati samomora. To ni tako enostavno. S takim človekom se je treba pogovoriti in ga vsaj poslušati, če ne moremo pomagati. Naj še povem, da sem zelo občutljiva, črnogleda in hitro obupam. To me pa dela nesrečno. Morda mi kateri od znancev celo zavida, saj navzven delujem veselo in brezskrbno. Ker me tako pretvarjanje zelo obremenjuje, sem se začela teh ljudi izogibati. Raje se pogovarjam z neznanci ali z osebami, za katere vem, da mi jih čez mesec dni ne bo potrebno več srečevati.
Draga Jesenka,
glede na vašo situacijo, vidim, da res niste v zavidljivem položaju (grob mož, potem pa še grenka izkušnja z hčerko), ampak prosim vas draga Jesenka, da odvrnete misel na samomor. Prosim zavedajte se, kako hudo bi bilo vaši hčerki, ki bi morala preostanek življenja preživeti brez vas. Glede na vašo starost, imate verjetno še mlajšo hčerko, ki vas še zelo potrebuje (saj vsi potrebujemo svoje mamice, ne glede na starost, in ko umre mama, je vedno prekmalu, pa če tudi si star 70 let), potrebuje vaše nasvete, vaš nasmeh, vaš objem … Samo zamislite si, kako bi bila vi prikrajšana, da ne bi videla prvega vnučka ali vnukinje, kako žalostna bi bila vaša hčerka, če vas takrat ne bi imela ob sebi … Nenazadnje morate misliti tudi na vašo mamo, kako bi jo to prizadelo, kako bi ji bilo hudo. Kar sami se postavite v njeno kožo, kako vam bi bilo, če bi izgubili hčerko. Če mislite, da bi s tem dejanjem, ki ga imate v mislih, prizadela moža, verjemite, da ga ne boste, ker če sedaj nima do vas pravega odnosa, se tudi ob vašem dejanju ne bi zamislil in ne bi bil prizadet.
Draga Jesenka, upam, da bo tudi za vas posijalo tisto pravo sonce in vam bo življenje postalo lepše ali pa vsaj znosnejše, verjemite, včasih se stvari kar same od sebe razpletjo, in to ponavadi takrat, ko najmanj pričakujemo.
Zato draga Jesenka, ne obupajte, uživajte v vsakem trentuku, ki vam je dan in odvrnite črne misli.
Držim pesti za vas.