Pozdravljeni,
znašla sem se v situaciji, ki ji ne vidim pravega izhoda… še vedno sem ga, tokrat pa ne…
Pred desetimi leti sem se v zgodnjih 30-ih zaljubila v malo mlajšega fanta, s katerim sva kmalu začela lepo, trdno, iskreno ljubezensko zvezo. Zanj sem se odločila s srcem in glavo, saj je – poleg tega da me je privlačil kot moški – bil zelo predan, spoštljiv, deloven, zanesljiv…začela sva skratka skupno življenje, polno zaupanja, radosti, izletov itd… Bila sem torej v letih, ko sem si želela počasi ustvariti družino, po cca dveh letih se je izkazalo, da bi to s fantom bilo možno, zveza je bila trdna, vendar….!! Opazila sem, da se nekaj čudnega dogaja med spolnim odnosom… jaz sem v njem uživala, bila sproščena itd… njemu pa je po kratkem času bilo dovolj, erekcija je uplahnila, nikoli ni doživel orgazma… spodbujala in stimulirala sem ga na vse možne načine, mu povedala, da mi je lep, me privlači, izrazila dvom, če sem jaz njemu itd… naenkrat se mi je zdelo, da mi spolnost več ne predstavlja užitka, kar je, kot vemo, znak za hud alarm. Kmalu mi je priznal, da gleda pornografijo, da je od nje odvisen in da se najbrž zato ne more dovolj vzburit ob spolnem odnosu oz. da ima v v sebi nek strah, da ne bo dovolj dober…skratka, svet se mi je malo porušil, saj sem kmalu po raziskovanju te teme – odvisnost od pornografije, uvidela, za kak težek problem v bistvu gre…prosila sem ga, da gre na zdravljenje, da odmota ta klobčič, ki v bistvu izkazuje zelo nesamozavestno osebo, kmalu sem ga tudi začela občutit bolj kot dečka kot moškega in katastrofa je bila tu…nikoli ga nisem zaradi te težave hotela zapustiti, prosila sem ga el, naj se zave, da gre za stvar, ki uničuje najino spolnost, najin odnos. Da ne omenjam tega, da – ker ni doživel orgazma – je tudi on zelo trpel, jaz pa še bolj ,saj je to pomenilo, da v končni fazi ni mogoče narediti otroka. In – razšla sva se… in šla spet skupaj …in spet narazen itd. Vmes sem bila z drugim za eno noč, saj sva pred tem zaradi odtujenosti že leto dni ležala drug zraven drugega brez seksa…skratka, zelo boleče… pri čemer ga nikoli nisem nehala cenit kot človeka, enega redkih odgovornih in spoštljivih ljudi (razen najbrž do samega sebe)…torej, pomoči ni poiskal, saj je rekel, da je to preveč boleče…
No, in tako je vse to trajalo z meseci narazen… seveda sva se odtujila, jaz sem vmes imela še eno kratko zaljubljenost….dokler se pa pred dvema letoma nisem zaljubila v mnogo starejšega moškega…s katerim nisem želela razmerja, saj je let mojega očeta….nekako sem mislila, da se bova le kratek čas družila, bila intimna…vendar sva se resnično zaljubila, na nek način karakterno sodiva skupaj, jaz bi tudi bila z njim in začela novo življenje, če le ne bi imel toliko let več (jaz pa še vedno brez otroka:-( in da je mera polna, človek ne le, da nima niti povprečne plače, ampak je na meji revščine…tako da bi resnično težko vzrdževal tako pomembno celico, kot je družina. kar sem mu tudi povedala….vendar nisva mogla narazen, zaljubljenost sedaj po dveh letih že prehaja v ljubezen….jaz pa nikoli nisem pozabila mojega “fanta”, ki mi ga je žal, žal v smislu, da se tako zelo verjela v najino skupno prihodnost, pa naju je razdvojila ta njegova prekleta odvisnost, ki je seveda simptom njegove nesigurnosti v življenju, hudo stroge in psihično nasilne matere….ob tem, da živi s teto (ko sem jaz tam, se mi seveda posveti, vendar me njegova nesamostojnost na nek način tudi moti), skratka, začela sem iskati pot nazaj do tega fanta (jaz živim v svojem stanovanju in povsem skrbim zase, trenutno sicer v zelo nezavidljivem socialnem položaju), da bi poskusila znova, saj ljubezen nikoli ne obupa, po drugi strani pa seveda vztraja navezanost na drugega človeka, ki pa že skoraj v jeseni življenja in na socialnem dnu na nek način terja, da bi jaz nosila številne odgovornosti itd..
Dve v bistvu težki situaciji…ob tem pa naj povem, da mi sploh ni, da bi se pri teh letih odločala še za tretjo osebo, jo iskala itd….vse skupaj me je pahnilo v globoko stisko…jezo, nemoč…prvi partner me je pripravljen sprejeti nazaj, z njim je mogoča zveza…sva dobra prijatelja, ljubimkat z njim pa me je strah, čeprav si on želi, z mojim starejšim prijateljem pa si ne bi upala v tako resno stvar, kot je družina…on je takorekoč v penziji. Hvaležna bom za razumen vpogled v situacijo, predvsem v predelavo neke zamere do prvega, ki je sicer res dober in pošten človek (ne ve za moj drug odnos), vendar nimam moči, da bi šla še enkrat skozi vse trpljenje in muko ob prisotnosti njegove odvisnosti. Hvala.

Spoštovani,

rdeči alarm mi je zasvetil ob vaših besedah »prvi partner me je pripravljen sprejeti nazaj« in prav akutno lahko začutim vašo frustriranost in bes. Kot da ste po mnogih letih naporne (!) plovbe pripluli še med Scilo in Karibdo – le da ju tako vidite samo vi. Svojo realnost ustvarjamo s svojimi zavestnimi mislimi, marsikaj neljubega pa si »pričaramo« z nezavednimi vzorci, ki so kot neslišen, a izredno močan tok, ki nas vodi v svojo smer, pa če nam je to všeč ali ne. Pri vas se eden teh močnih vzorcev nakazuje prav v besedah »me je pripravljen sprejeti nazaj« – kot da ste grešnica, ki vam bo dal odvezo nekdo, s katerim a) ne morete imeti otroka, b) se bojite spolnosti in (najpomembnejše) c) se ne želi osvoboditi svoje zasvojenosti, ker je to »zanj preveč boleče« – ker bi se moral odpovedati edini ženski v svojem življenju, in to niste vi. Res, kako vas mora to jeziti in kako razvrednoteno bi se počutili, če bi si to dovolili, si lahko samo predstavljam.

Zanimivo je, da ste skušali iz tega odnosa »uiti« s partnerjem, s katerim pa ustvarjanje družine (za vas) ni mogoče iz drugih razlogov. Morda ste se že vprašali, ali si otroka zares želite, ali pa je to (bila) samo ena kljukica družbene sprejetosti ali nečesa, kar naj bi vas čustveno izpolnilo (in ne, otroci ne bi smeli biti sredstvo za dosego ne prvega ne drugega). Če se namreč nagibate proti misli, da si otroka ne želite tako zelo, da vas torej biološka ura nič ne priganja, se lahko sprostite in storite to, kar bo za vas morda najbolj blagodejno: čakate.

S tem čakanjem pa mislim na t. i. aktivno pasivnost. Popolnoma jasno je, da vam »sploh ni, da bi se pri teh letih odločala še za tretjo osebo, jo iskala itd.«. Preden se lotite česa takega, vas čaka še precej urejanja, pospravljanja in – počivanja, celjenja, zdravljenja. Čustveno ste močno zapleteni s prejšnjim partnerjem, pa tudi s sedanjim. Že to, da prejšnji za sedanjega ne ve, kaže, da doživljate sedanjo zvezo nekako kot afero, kot skok čez plot, ki ga »pravemu« partnerju ne želite razkriti. Kot bi si pri njem puščali rezervo. Ampak kakšno …!

Resnično vam želim, da bi svojo čustvenost in inteligentnost vpregli v odkrivanje same sebe. Psihoterapija bi vam pri tem veliko pomagala, tudi pri prihranku časa, slepih ulic in bolečin.

Srečno in lepo pozdravljeni,

A ti bi s tistim starejšim neki furala , ko ima po vsej verjetnosti familijo ? Napisala si , da bi ti lahko bil oče saj je očetovih let . A ti sploh veš kaj bi rada ?

Hvala za odgovor…
Da, se strinjam, kar pišete…naj povem, da si otroka resnično želim, ne zaradi družbenih pričakovanj…pač pa iz globoke želje biti mati. Kot zrela oseba se zavedam, da ni kar tako zapustiti nekoga le zato,ker ima težave…saj slej ko prej vdakdo sleče svojo kožo in vsakdo ima kakšnega okostnjaka v omari. Čustveno se zapletemo z mnogimi ljudmi, a pri nekom želimo preprosto ostati in pluti skozi življenje…
Jaz že dobro vem, kaj bi rada…sem pa opazila, da se očitno v mojih partnerjih skrivajo neke težke rane, večina jih je imela odsotnega ali šibkega očeta.
Napisali ste, da bi moral partner zapustiti edino osebo v življenju, in to nisem jaz…vem, mama…kolikokrat sem to že občutila, ga prosila, naj se ji upre…naj se poda na čiščenje teh spon, zato, da bo življenje lepše, boljše…
Skratka…vsi vemo, kako težko je danes najti nekoga, ne glede na leta…zato ne želim obupat…čakat, ja, kot mnogokrat doslej…a res si želim družino in pri mojih letih ne morem več čakat…
Hvala