Lepo pozdravljeni!

Tokrat pišem samo posredno zase, gre pa za zelo občutljivo temo – zaznavanje drugih in njihovih razpoloženj ter mojega odgovora/odziva na te situacije/razpoloženja. Torej, gre za družino z dvema malima otročkoma, 2 leti in 9 mesecev, mamica je še na porodniški, oče dela po cele dneve. Mamica teh otrok je po ves dan sama, včasih ima obiske bližnjih sorodnikov, oče pa v večernih urah večkrat pride podprt z več kot enim pivom. Mamo zaznavam kot depresivno, utrujeno, mestoma naveličano, z nekim redom, ki se ga več ali manj drži, sicer postane kar nemirna. Problem, zaradi katerega pišem pa je sledeč: mamico sem večkrat slišala vpiti na mala dva, pa to ni vpitje, ko se nečesa ustrašiš, ampak prav vpitje iz nemoči, naveličanosti in občutka “kdaj bosta že zrasla, da bom lahko….” Kot da ji gredo otroci na živce. Mene osebno moti to vpitje, pa ne vem, ali se lahko vmešam v družino in povem, kaj vidim in slišim (ter morda ponudim pomoč z varstvom vsaj kakšno popoldne ali v kakšnem drugem dogovoru): Jaz mamico čutim kaj doživlja: sram, ker vpije na otroke, sram, da morda svojih otrok nima dovolj rada, nemoč in ujetost v vsakdanjo rutino. Vse to vem, ker sem šla čez tak proces tudi sama, pa vendarle, kako naj pristopim (če naj pristopim), kako (tudi če me ne vpraša) pa vseeno ponuditi neko oporo, varnost.Jaz zase osebno že vem, da sem rabila, da me ni nihče obsojal (jok dojenčka namreč spravi v hudo stisko, skorajda histerijo), tudi ko sem predelovala svoje obnašanje, mi je bilo dobro vprašanje, kaj lahko naredim drugače in seveda imenovanje situacije (kričanje je nasilje), ampak jaz sem bila v procesu, ki sem ga hotela, v katerem sem zorela. Za mamico se mi zdi, da trenutne situacije (še) ne dojema, da bi lahko naredila kaj drugače – je pa v stiski. Zelo veliko smo skupaj (sicer nismo ravno prijatelji), zato se me vsa ta doživljanja dotaknejo prav telesno in komaj razločim, kaj je moje, kaj je njeno, kaj bi lahko sama, kje pa bi bilo vmesno priti na pomoč. Torej gre za vprašanje, kdaj kot zunanji lahko posežemo v družino.

Spoštovana slapovi,

lepo pozdravljeni tudi vi. Strinjam se z vami: kričanje je nasilje, sploh pa kričanje matere na tako majhna otroka, ki sta do nje čustveno popolnoma odprta in ranljiva, ki se zaradi tega in zaradi svoje starosti ne moreta braniti in ju pred njenim kričanjem tudi ne brani nihče drug. Kaj storiti, se sprašujete, ko se vse vaše telo upira temu nasilju, obenem pa se lahko vživite tudi v mater, ki se ne zmore zadržati in jo je zaradi tega sram in se njena stiska še poglablja. Ne glede na empatijo do nje ostaja dejstvo, da tako ne bi smela ravnati, ker je v nasprotju z naravnimi zakoni in deklaracijo o človeških pravicah – pika. Da bi se morala naučiti reševati svojo stisko v odraslih odnosih (s partnerjem na terapiji; sama na terapiji; na skupini za samopomoč; na skupini mamic z majhnimi otroki; itd. itd.). Da trenutno ne more zahtevati od sebe, da bi bila zadovoljna, izpolnjena, nedepresivna, skratka optimalna mama, mora pa od sebe zahtevati, da s svojimi nepredelanimi čutenji ne obstreljuje otrok. Vi se doživljate kot priča nasilja nekoga, ki ima moč (vsekakor več moči, kot se počuti ona), nad dvema nemočnima bitjema. Sprašujete se, ali boste ostali nema priča (in tovorili sram, grozo, obup in jezo ob tej zlorabi) nečesa, v kar bi lahko posegli in morda prinesli olajšanje.

Dobro je razmišljati o razmejitvah: kaj je moje, kaj pa njeno. Včasih je to težko razmejiti, težko presoditi, ali se morda preveč akutno ne odzivamo na nekaj, česar še sami nismo predelali; z drugimi besedami, da pometamo pred tujim pragom, smeti pred svojim pa ne vidimo. Toda ko gre za nasilje nad nekom, ki se ne more braniti, ta dilema odpade. Vi čutite, da je treba nemočne zaščititi, in čutite prav.

Večja dilema je, kako to storiti; bojite se, da bi mamica morda stišala glas, vendar bi bila otroka še vedno deležna njenih nepredelanih stisk na drugačne, čeprav bolj prikrite načine. Zdaj je priložnost, da se zanesete na svojo tenkočutnost, sočutnost in izkušnje. Sami veste, da ljudje – sploh če nas je svojega vedenja že tako ali tako sram in strah – izredno slabo sprejemamo kritiko in ti-sporočila. Ta mama si že tako ali tako očita svoje vedenje, toliko bolj, ker misli, da ga ne zmore ustaviti; potrebuje zavedanje, da ji z njim ni treba nadaljevati, da lahko izbere drugačnega. Verjamem, da boste s svojimi zgoraj omenjenimi lastnostmi našli pravi način, da ji ponudite podporo. Včasih je že to, da imamo neobsojajočega, razumevajočega poslušalca, ki nam ne deli nasvetov, balzam. Seveda ji lahko ponudite varstvo otrok, toda problem se bo začel reševati v jedru šele tedaj, ko se bo začela aktivno izkopavati iz depresivnosti, se soočati z nezadovoljivim partnerskim odnosom, predvsem pa s slabo samopodobo sebe kot matere, ki ne izvira iz sedanjih okoliščin, ampak sega desetletja nazaj.

Veliko modrosti pri vaših odločitvah vam želim,

Spoštovani!

Najlepša hvala za odgovor. Niti veste ne, koliko olajšanja ste mi prinesli, saj mi je s hrbta “padel” tovor, težak več kot tono. V pomoč mi je razmejitev, da ima mati vso pravico do takšnega počutja, kot ga širi okoli sebe ona, nima pa pravice s tem občutjem, kot pravite “obstreljevati” druge.Tudi meni ostaja večja dilema, kako naj pristopim do matere. in v končni fazi tudi do njenega partnerja, saj mi ostaja prav strah, ki ste ga izpostavili: namreč, da bi nemoč in stiska postala bolj skrita in prefinjena. To sklepam tudi po tem (da se nekaterih delov svojega obnašanja mamica zaveda sklepam po tem, da je obnašanje mamice dvojno), da sta otroka zunaj “pridna”, mamica ju čuva, če so v bližini ljudje zmore neko normalno komunikacijo, drugo pa je, ko pridejo v stanovanje. Tedaj se slika obrne, okna se zaprejo, ampak, ker so stene tanke…. se sliši. Mene osebno jok otrok ne moti – z njim otrok nekaj sporoča, moti pa me način odziva na jok oz. zahteve starejšega. Pa starejši sploh ni zahteven (sem videla že marsikaterega dvoletnika bistveno bolj napornega). Tu v tej dilemi sem partnerja namenoma prezrla. Namreč čisto preveč je, da bi mama od zunaj opazila njun partnerski odnos (žal ali na srečo se imata še vedno rada, si želita biti skupaj, o kakšni terapiji niti ne razmišljata, bolj ko ne čakata, da se bo kaj spremenilo samo od sebe). Ja, in tudi varuška si ne želim postati samo zato, da bi gasila požar, jedro depresije pa bi mamica pridno gojila. Prav zato sem se s temi dilemami obrnila na vas, ker je moje bistveno vprašanje: kako naj kot priča takšnemu obnašanju (kljub temu, da mamico razumem) ukrepam sama, ne da bi potem mamica stisko “skrila še globje”.

Ne bom ponavljala tistega, kar ti je potrdila tudi gospa Jana:
»Kričanje je nasilje, sploh pa kričanje matere na tako majhna otroka, ki sta do nje čustveno popolnoma odprta in ranljiva, ki se zaradi tega in zaradi svoje starosti ne moreta braniti in ju pred njenim kričanjem tudi ne brani nihče drug.«

Verjamem, da je tako ravnanje težko poslušati. Ne vem, koliko izkušenj imaš s svojimi otroci, a sama bi začela pogovor tako, da bi ob skupnih srečanjih izpostavila vodljivost, spretnost, napredek in pridnost otrok. Če želiš, vedno najdeš v situaciji kaj pozitivnega, vrednega pohvale. Omenila, da najbrž pridejo kar naporni trenutki ob tako malih otrocih. Povedala, da se spomnim svoje izkušnje in hvaležnosti, ko mi je ob preutrujenosti kdo priskočil na pomoč. Včasih otroci potrebujejo samo spremembo okolja. Sosedi ponudiš, da bi se ti na popoldanskem sprehodu (naj imaš otroke ali kreneš ven sama) kdaj lahko pridružila tudi njena dva. Lahko te zavrne, a ti narediš velik korak že s tem, da pokažeš pripravljenost pomagati.

Glede tega, da bi občasno varstvo postalo obveza, je po mojih izkušnjah tako, da v življenju pridejo trenutki, ko sta naš čas in energija, s katerima nudimo poslušanje, razumevanje, omilimo napetosti z dobrovolnostjo, drugim dragocena. Čeprav tega vedno ne pokažejo navzven. Ker vse, kar damo, kroži, v tem času spremljaš (čeprav morda kratek čas) otroško odraščanje in vso naklonjenost, ki jo izrazijo tistim, ki se jim znajo približati, neglede na to, koliko so stari.

Že to, da si se odločila izpostaviti svoje razmišljanje na tem forumu, v meni vzbuja zaupanje, da boš znala najti prave besede ob pravem času, da boš pomagala omiliti napetost mame nad otroci. Mirnejša bo lažje naredila tiste korake, ki pa jih ti namesto nje ne moreš: spet našla stik s partnerjem, preko katerega bo tudi on prevzel svoj del starševske odgovornosti.