Lep pozdrav!

S punco imava dojenčka. Ona študira v Ljubljani, sam pa sem iz Murske.
1 leto sva oba živela pri njenih starših. Tja sva se preselila, ker ona v LJ študira. Njeni starši so se mi zdeli nenavadni, saj so zelo strogi. Ker pa se je ta strogost sčasoma pokazala kot nasilje (od nagovora k splavu, do konstantnega vpitja, njen oče je punco enkrat celo pretepel), sem se odločil oditi iz situacije. Ona pa v njej vztraja, saj ji je situacija “varna”. Ker je vmes še otrok, me vse skupaj ubija.
Ona hoče, da se za vedno preselim k njim, čeprav mi je njihov odnos do sveta povsem tuj. Kot razlog navaja otroka in njen študij. Vendar sam sem skeptičen, saj se me je ona (brez dvoma zaradi pritiska staršev), tudi fizično lotila (včasih sem bil pisan ko mavrica od modric).
Sam ji, kar se fizične varnosti, ne morem ponuditi stabilnosti, saj zaslužim od meseca do meseca zelo različno. Imam sicer svojo hišo, tako da življenjski prostor imam, zaslužim pa od minimalne plače, pa do nadpovprečne (zelo niha, glede na obsega dela, je pa vse po reglcih).
Vsak mesec pokrijem stroške nje, otroka, kupil pa sem tudi večino opreme in tudi najboljšo hrano kar je lahko dobi.
Zdi se mi, da potrebuje ona nekoga, ki jo bo dominiral, sam pa preziram nasilje, saj sem ga bil deležen poln kup kot otrok. Nikoli je ne bi udaril, kot jo njen oče, pa njega uboga, mene pa raje udari sama.
Moja finančna situacija (ki ni obupna, ni pa svetleča) in izogibanje konfliktom kar prosi za prepire.

Nočem pustiti otroka ali nje, ko me potrebujeta, nočem pa živeti v konfliktu in v hiši kjer nimam besede. Vendar pa je njena selitev skorajda neverjetna.

Kak nasvet?

Toplo pozdravljeni,

zgodba, ki jo opisujete kaže vajino stisko in tesnobo, ki je trenutno doživljata v novih življenjskih situacijah. Zdi se mi, da pa imate vi kljub vsemu kanček prednosti pred njo. Situacijo v njeni družini vidite od zunaj in veste, da to, kar se dogaja, še zdaleč ni v redu, niti zanjo, niti za vajinega otroka. Njihovi odnosi se vam upirajo, vendar je zanjo trenutno edini pogoj, da ste ob njej in otroku, da se vselite v to hišo.
Svetovala bi vam , da v tem obdobju komunicirate z njo zelo narahlo in v rokavicah. Pustite vse konflikte z njenimi starši na strani in se osredotočite samo na vajin odnos in na otroka. Prvi pogoj, da se bo sploh začela pogovarjati o drugih možnostih je, da vam začne zaupati in da se ob vas začne počutiti varno. Za to pa potrebujete čas, veliko potrpežljivosti in predvsem vedenje, kaj čuti ona in zakaj se tako vede. Vaša punca je zelo mlada, še študira, ravno kar je rodila prvega otroka, kar je lahko za žensko velik šok in občutek ne sigurnosti, morda potrebuje mamo, da ji je v oporo in ji pomaga. Trenutno je v situaciji, ko najverjetneje sploh ni sposobna kakršnih koli sprememb in potrebuje stabilnost, da se umiri in navadi na novo življenje. Morda je pa tudi razdalja selitve v tem trenutku iz Ljubljane v Mursko zanjo rahlo preveč. Morda pa za začetek poskušate najti kakšno stanovanje v bližini njenih staršev in jo povabite, da bi živela skupaj. Morda je res mama tista, ki v tem trenutku ob dojenčku veliko odtehta in jo vaša punca trenutno zelo potrebuje.
Zgradite z njo močen odnos zaupanja in podpore, potem boste pa lahko komuniciral z njo o drugačnem življenju, ker bo bolj odprta na življenje z vami, kot sedaj, ko jo silite v nekaj, česar se morda boji ali v tem trenutku ne zmore.

Vse dobro vam želim vsem trem in srečno.

Odličen odgovor.
Vse to je res. Nikakor ne dvomim, da je njena mama v veliko pomoč. Problem je trenutno v sami dominaciji gospodinjstva s strani njenih staršev in implikacija, da če ne bo po njihovo, so samo še vrata.

Brez dvoma imam sam dosti večji konflikt kot ona, saj se je pripravljena in navajena podrejati. Smatrana je kot otrok in se temu primerno vede. Vendar pa v stanju, ko je ranljiv najin odnos na eni strani in njen faks na drugi, brez dvoma zelo težko doseči kak normalen kompromis.

Osebno sem živel z njimi in sem zašel samo v čustvene težave, apatijo in pomanjkanje kakršnega koli veselja v življenju (razen otroka, ki pa mi z veseljem očitajo, da ne znam nič z njim, čeprav sem bil ob njem vse od rojstva, ga previjal, hranil itd.). Žaljitve se samo kopičijo in nič kar naredim ni vredno nič. Delal sem od jutra do večera in sem vreden nič.
Zamere do njenih staršev so pregloboke, nočem pa izgubiti ne punce ne otroka.

Hvala za vaš odgovor, nekatere stvari je postavil v pravo luč.