Se strinjam z večino napisanega; namreč, da mogoče prezgodaj razmišljaš o odhodu. No, to boš najbolje presodil sam, odvisno, koliko se ti da s tem ukvarjat.

Pa tudi s tem se strinjam, da sama teh vzorcev ne vidi, ker je tako miselno naravnana, kot so jo naravnali (“vzgojili”). Ko sem prebirala tvoje sporočilo, sem se do ene mere prepoznala v tej tvoji izbranki – v tem, koliko in na kakšen način naredi stvari za družino (čeprav ne v finančnem smislu), pri tem, da je šlo pri meni za sestro. Mislim, da gre za eno fino, subtilno izsiljevanje, ki se ga sploh ne zavedaš, ker misliš, da to pač moraš naredit, ker so to tvoji (oče, sestra, mama, brat, nima veze), ker če ne boš tega in tega naredil, se bo svet podrl (pri moji sestri so bile še druge stvari v ozadju, ki so mene držale v takem položaju – oziroma se je meni tako zdelo). Pri čemer te za te stvari mogoče niti ne prosijo ali ne rečejo, pa kar sam skočiš, ker se ti zdi, da enostavno moraš. Ker si v tem vrtincu razmišljanja, ne vidiš drugačne variante, dokler ti nekdo ne reče, pokaže. Meni je na primer veliko pomagalo to, da sem se odselila na svoje, na lastno željo, in mislim, da sem se nekaj že naučila in nekoliko izboljšala stanje. Ker s tem, da se odstraniš iz tistega okolja, se odstraniš tudi iz tistega razmišljanja, daš prostor drugim rečem, drugim skrbem, dobiš distanco, zadihaš.

No, eno razmišljanje. Srečno 🙂

Jaz pa mislim, da imaš v nekaj pogledih zelo nenavadno razmišljanje.

Očitno punca pač ni toliko samozavestna in močna, da bi se ločila od primarne družine in ima občutek (očitno ji ga dajo starši in to ima pač v sebi), da jim mora pomagat, če gre njim, na drugi strani slabo.

Hrast, s tistim hamburgerjem in zrezkom pa res že pretiravaš. Po mojem mnenju. Ali se ti gre za princim ali kaj?

In zelo dvomim o tvoji ljubezni do te punce, saj jo, pri takem načinu razmišljanja, jaz ne vidim, kaj šele, ko pišeš o neki zaslepljeni zaljubljenosti, saj si punco in njeno družino zanaliziral do konca in nazaj in o tem pišeš na forumu in z veliko podrobnostmi, to pa zrelemu moškemu, za kakršnega se očitno imaš, ne pritiče. Svoji družini je pa še predstavil nisi, z njenimi si pa na kosilu praktično vsak teden, na potovanja hodita, praktično živi pri tebi. Zakaj? Me zanima kakšni so pa tvoji starši?

Če že zdaj gre toliko stvari navzkriž, ali se lahko zamisliš, kako bo, ko bodo otroci, stroški pa potrojeni, če ne še bolj multiplicirani?

Roko na srce: oba rada živita razvajeno in v luksuzu. Tudi ti. Številna kosila zunaj v restavracijah, dopusti, potovanja… Živeti kot freestyler, yeah. Toda solo, družinsko življenje tega ne prenaša dobro na dolgi rok!

Vidim, da rad igraš na fair-play karte. Toda čeprav je življenje en sam Daj ~ dam, je tovrstno izmenjavanje redkokdaj uravnoteženo v takšni meri, da sta oba zadovoljna. Zelo redkokdaj.

Kar naenkrat počutiš ogroženega, ker življenje nenadoma ni več takšno, kot si ga bil navajen. Z ljubeznijo oz. s partnerstvom pridejo težave, vprašanja, dileme, sklepanje kompromisov, frustracije, izraženo in neizraženo, potlačeno razočaranje. Nekaj utrujajočega in napornega. Nekaj, kar softiji težko prenesejo. Čeprav so doslej obvladovali situacijo. Svojo. Ko pa pride še nekdo, se utečen ritem življenja v hipu skeglja in nastane kaos.
In softie številka dve – tvoja partnerica – tudi pride v psihihčni konflikt, v razcep in neizogibno razočaranje – tokrat nad teboj!!! Ker “če bi jo imel rad”, ne bi postavljal pogojev okrog plačevanja. Ne bi mrko gledal na njeno (po mojem mnenju) patološko, že rahlo bolezensko, vsekakor pa pretirano navezanost na primarno družino. V tem paketu šele se skriva cirkus!!!
Imaš živce in j****, da se boš s tem lahko spoprijemal 365 dni na leto?

Življenje postaja napeto. Nočeš izgubiti prejšnje brezskrbnosti, nočeš izpustiti na novo pridobljene ljubezni, ki tudi ima svoj čar in svoj žar.

Poanta nekega easy življenjskega sloga je, da se takšnega lajfa zlahka navadiš, in le stežka odvadiš. Če pa si to prisiljen narediti, se zaradi jeze in frustracije ljubezen zlahka spremeni v prezir in sovraštvo. Vendar ne čez noč. To gre po kapljicah…

Starejši ko je človek, težje se prilagaja, tudi tistemu človeku, ki ga ljubi.

Če imaš nekoga resnično rad, potem je edina pot empatija, izredno veliko pogovorov okrog vsega, zlasti tega, kar že zdaj izstopa. Ker lahko vidita, ali bosta lahko skupaj “vozila” ali ne.

In če prideta skupaj dva že močno izoblikovana karakterja, se morata v svoje dobro nujno ograditi od preveč vsiljivega sorodstva. V obojestransko dobro. Boljša prva kot druga zamera!

Btw., kdo in koliko pa bo v vajini zvezi delal, če sploh kdo? Gospodinjska dela – od pranja, likanja, čiščenja stanovanja, sesanja, pomivanja oken, kuhanja (menda ne bosta hodila vsak dan jest ven v restavracije?! ali pa morda vendarle? Si bosta privoščila gospodinjsko pomočnico? Spet strošek:-)!

Boš ti potem pričakoval, da bo ona vse samo po sebi umevno postorila, ker je pač ženska?
Nič ni razvidno, da bi se bila vidva že kaj o delovnih navadah pogovarjala. Kar verjetno še ni bilo potrebno, ker gre bolj za “vikend zvezo”.

Je pa bilo med vrsticami čutiti tvojo razdraženost, da si pač nekajkrat ti kuhal, ona pa je sedela tačas na kavču. Si pa po svoje tudi lesen, madonca! In kljub brihtnosti neiznajdljiv! Povabil bi jo bil, naj ti pomaga makar lupiti krompir, se ob tem malo pošalil, objel… jo s kakšnim koščkom sadja med zobmi skušal poljubiti, biti spontan, igriv in ne tako tog in zadrgnjen.

Ne vem, ne deluješ mi kot človek z veliko topline. Niti humorja. Veš pa zelo dobro za svoje pravice, kar seveda ni slabo. Med vrsticami sem prebrala tudi marsikaj takega, kar si zamolčal.

Sicer pa, kot je ena napisala: veliko dela te čaka. In če to dekle ljubiš, tudi veliko lepega. Toda ne samo lepega, življenje ni pravljica in ne pričakuj, da zmoreš vse splanirati, urediti, uravnovesiti, ker boš nenazadnje samo nesrečen in frustriran in se boš spraševal, zakaj je šlo vse narobe, če si “delal vse prav”.

Lep pozdrav! S.

Mislim, da rad veliko in dobro jamraš, spremeniš pa nič, ker si mazohist in uživaš v svoji bedi.
Ko prebereš svoje pisanje, ugotoviš, da boš še dolgo brez spodobne nepremičnine, kaj privarčevanega za lažje dihanje in z eno naduto teatralno koko, ki bo tekmovala s sosedo, katera ima lepše umetne nohte, ki jih boš plačal ti. Pa takšna žlahta,s katero te je posilila, ki narekuje tvoj tempo, hvala lepa.V teh časih se ne hodi toliko ven prehranjevat, sploh če moraš nekim starim plačevati, medtem, ko si sam gol in bos. Kakšni bedniki, da tega ne opazijo. Nekateri uživajo v teatralnosti, brez globine in vsebine, ki je veliko bolj osrečujoča.
Očitno ji nič ne pomeniš, ker te ves čas nekam vleče, kjer je potratno, drago in hrupno. Je s teboj kaj narobe ?

Po dolgem casu se spet postavljam na oder javne kritike, lol.

No, tako z razdalje se mi danes vse skupaj zdi precej normalno. Spoznala sva se, vsec sva si bila, pocela to in ono, … in veza je pocasi napredovala brez razmisljanja o starsih, sorodnikih, brez obremenjeva kdo prispeva vec, kdo manj, itd. Prav cool je bilo. Niti priblizno se nisem pocutil kot molzna krava, niti sem imel obcutek da jo pedinam ali kaj ze. V bistvu, na zacetku veze, ce se srecujec po enkrat, morda dvakrat tedensko in pocnes vedno kaj drugega, dosti tega lep cas ne pride na plano, a ne? Pa tudi tisto kar nas zmoti ni nujno takoj razlog za neko zakrbljenost. Pac, vedno se lahko najde se pa se razlogov za taksno ali drugacno obnasanje. In, seveda, bolj ko si zatreskan, bolj se nam ponujajo.

Sele s casom sem zacel prepoznavati dolocene cudne vzorce v njenem obnasanju. Pravim cudne, ker na kaj takega se nisem naletel in si jih nisem znal razloziti. Ze slisim, pogovor, in vse se razcisti. Ja, v teoriji to ze lepo zveni, ampak v prakse ni vse tako preprosto. Bolj ko nam je nekaj cudnega, nerazumljivega, in predvsem vec ko nam je cudnega, tezji je pristop. Predvsem pa so tu prisotna custva!? In, ja, marsikdaj bi ji lahko rekel, to in to je meni nesprejemljivo, in tako bi bilo se najbolje, marsikdaj tudi sem, ampak se pa se s tako potezo tudi popolnoma butnil v temo, ker se je vse skupaj ze cez eno uro, en dan, … pokazalo v cisto drugi luci. Zato sem pocasi izbral neko srednjo pot, veliko spraseval, poslusal in pustil casu cas, da jo razumem, da ona mene razume, da se nekako “uskladiva”. Vecinoma je bilo tako super; slaba motivacija da bi kar nekaj prekinjal.

Ampak dlje ko je veza trajala, vec ko sem imel opravka z njenimi, hitreje so se kopicila vprasanja o, zame in kot vidim se za marsikoga drugega, nepojmljivem obnasanju. In potem se je zgodilo tisto, ko se custva in ljubezen pomakneta na zadnji sedez, v ospredje pa pride nezadovoljstvo, dvom, previdnost, izogibanje, ipd. In v takem stanju sem se na forumu tudi javil. Ohlajen, rahlo razdrazen, a vendar v upanju, da to se ni nujno konec.

Medtem se je marsikaj zgodilo; prekinitev, pobotanje, prijateljevanje, itd ampak ne bi dalje dramatiziral. Bi pa dodal, da sem skozi to izkusnjo marsikaj spoznal. Ne le to, da obstajajo ogromne razlike med ljudmi, njihovem obnasanju in prioritetami; le kdo tega ne ve. Bolj to, da skozi poglobitev v razloge za taksno ali drugacno obnasanje posameznika ali cele druzine, lahko vidimo da je popolnoma logicno, ceprav vecini nerazumljivo in obsojanja vredno. Tudi za njeno druzino si to upam trditi. Ampak, bolj ko je nekaj cudnega, vec truda je potrebno da lahko razumemo. Seveda pa je vprasanje ali smo kot tujek pripravljeni postati eno; jaz sem se odlocil da ne.

Zaskrbljeni Hrast, sicer sem imela kar malo “slabe vesti”, ampak sem vesela, da si dokazal, da si na mestu. Če pomislim, kam bi te to pripeljalo, mi postane slabo.

Ponavadi so nam najbljižji takšni, kakršni so bili naši mladostni vzorci. Npr. nam je šel strašno “na jetra” eden od staršev, ampak mi bomo rinili v drugačno različico našega starša, ker nam bo to domače in dostopno. Tu je treba sebe preverit.

Naj bo naše življenje nadgradnja na bolje. Vsi berejo zdaj knjigo Formule ljubezni, kjer je jasno, kako stvari stojio… Srečno!