Spoštovani gospod doktor,
sem mati dveh odraslih in osamosvojenih sinov (oba imata fakultetno izobrazbo), sama sem že nekaj let vdova. Leto po moževi smrti sem doživela hudo prometno nesrečo. Nisem bila kriva, ker se je vame zaletel mladenič, ki je iz kolone zapeljal na mojo stran. Pri tem ste umrli moji dve sopotnici – sorodnici. Sama sem po čudežu preživela, jasno s hudimi poškodbami. Tako telesno kot duševno sem se s pomočjo sinov in sorodnikov uredila. Mislim, da mi je od zdravil najbolj pomagal Prozak.
Starejši sin ima že deset let partnerko in dveleltnega sina. Mlajši pa je po ne vem kolikih menjavah pred letom in pol (star 34 let) začel živeti s pet let mlajšo partnerko. Oba sinova imata lastniška stanovanja in sta sploh zelo dobro situirana.
Z obema sinovoma sem se dobro razumela. Ko je bil mlajši v inozemstvu sem ustanovila v imenu obeh sinov firmo, ki zelo dobro deluje, v njej delala več kot pet let (brez vsakega plačila).Firmo je po prihodu iz inozemstva prevzel mlaljši sin. Težave so se začele, ko je prišla mlaljša snaha. Prej sva z mlajšim sinov normalno, z manjšimi težavami, shajala v firmi. Starejši pa je bil samo solastnik. Nikdar prej med nami ni bilo nezaupanja. Vedeli smo kdo ima koliko denarja, si med seboj pomagali, skratka normalno živeli.
Po prihodu mlajše snahe, ki se je zaposlila v firmi, pa je postal mlajši sin neznosen. Toliko žalitev in zmerjanja nisem doživel celo življenje. V roku treh mesecev sem na njegovo zahtevo, pustila delo. Mislila sem, da bo naprej mir.
Letos je šel tako daleč, da je strejšemu sinu njegov delež izplačal in ga brisal iz solastništva.
Naj povem, da se s starejšo snaho dobro razumem, skratka čutim in vem, da me ima rada. Kljub izpadom, ki jih je mlajši sin imel, mu pomagam, če mi reče, niti enkrat mu nisem zavrnila nobene usluge.Enkrat tedensko varujem tudi njegovega sina, mojega vnuka, prav tako pa tudi drugega vnuga (starejšega sina). Vendar, če se še tako trudim, za mlajšega ne storim ničesar prav. Vedno je ljubosumen na starejšega. Očita mi, da ga zapostavljam, da imam več časa in razumevanja za njegovega brata, kot zanj.
To soboto sem pripravila družinsko praznovanje, saj je imel mlajši sin pred dnevi rojstvni dan. Kot gostiteljica sem obe snahi povprašala za čas kosila, da bi se prej oba otroka naspala. Dogovorile smo se za uro.
Drugi dan pa sem bila kriva, da sem se odločila tako, kot je bilo prav stareješemu sinu. Mlajši sin mi je najprej po telefonu, nato pa še pri meni, očital pravzaprav nepomembne stvari in hotel, da bi starejšega, ki je zaradi otroka, zamudil na kosilo
zaradi tega ozmerjala. Tega seveda nisem storila. Ob prihodu pa je glas povzdignila mlajša snaha in prvič pokazala svoj pravi obraz. Do tega dne nisem hotela verjeti, da je povod za nerazumevenja in grdo ravnanje mlajšega sina do mene, prav ona. Po dveh “tihih” dnevih sem spet doživela telefonsko zmerjanje in jasno, da sem telefon po pol ure očitkov, vrgla na vilice.

Težko mi je, ker sem popolnoma sama, nimam nikogar, ki bi mi zaupala težave.
Če ne bo drugače, se bom, glede na to, da imam finančne možnosti, odselila na drugo stran države. Če bi vedela, da bom imela takrat mir, bi to storila. Po drugi strani pa se mi zdi noro, da bi s tem prizadela družino starejšega brata.

Še to. V družinsko življenje nobenega od sinov se ne vtikam. K njih grem kadar me povabijo ali prosijo za pomoč. Ne nadlegujem jih po telefonu. Nikdar nikogar ne prosim za pomoč. Za pomoč vzamem druge ljudi, ki jih moram plačati.
Skratka nikdar nisem želela, da bi bila slaba tašča, v resnici sem si snah želela, ker pač nimam svoje hčere.

Prosim vas, svetujte mi, kaj naj storim.

Spoštovana Ida,
govorite o odraslih sinovih, vedete pa se,kot da bi bila fantiča kista si skočila v lase, vi pa ju morate pobotati med sabo.Sinova sta odrasla, naj totej urejata medsoebolje zadeve kt odrasli to počno,vi pa poskrbite da boste imeli lastno družbo.Ne skušajte spreminjati mlajše snahe, saj vam to ne bo uspelo., pač pa morate od nmlajšega sina zahtevati ustrezen spoštljiv odnos, ki vam pripada.

Spoštovana gospa!

Oprostite mi, ker se bom vmešala v vajin pogovor z g. doktorjem.

Verjemite mi, “družinske težave” dobro poznam iz prve roke, le da sem jaz na “nasprotni” strani – jaz sem snaha. Če bi midva z možem imela finančne možnosti (oz. na začetku najine poti), bi se odselila in verjemite mi, mogoče ne takoj, ampak čez čas bi bili vsi zadovoljni in bi si rekli: “Zakaj se tega nismo prej domislili?”

Zato draga gospa: odselite se. Sprememba vam bo dobro dela in videli boste, odnosi z obema sinovoma bodo samo boljši. Mnogi si želijo, a nimajo možnosti, vi jo imate. Odselite se in zaživite svoje življenje, neobremenjeno s težavicami vaših odraslih sinov. Ko pa boste prišli na obisk, boste krasna mama in super tašča. Več km kot jih je, boljše je.

Lep pozdrav
Loredana

Težka je tale ja, mislim, da vam je že dobro delo, da ste problem zaupala nam vsem tukaj gor, kako da nimate nikogar MI SMO TUKAJ, kateri VAS BOMO POSLUŠALI IN VAM POMAGALI !!!! G. Rejec ima prav glede sinov. Sta odrasli osebi in živita kot sama hočeta, čeprav ste vi dobra ženska in bi hoteli vse povsod pomagati samo da bi se razumeli in da bi bilo vsem lepo, žal pa so na svetu tudi takšni ljudje kot je ta vaša druga snaha. Sprijaznite se z nastalo situacijo in si res poiščite svojo družbo…

Lepo se imejte pa še napišite kaj….

Spoštovana Loredana,
verjemite mi, da se ne vtikam v družinske zadeve mojih sinov. Ne živimo skupaj.
Kot sem napisala imam svoje stanovanje, pa tudi sinovi imajo rešene stanovanjske probleme.
Sama sem še toliko pri močeh, da skrbim zase. Finančno sem preskrbljena. Tudi družbo imam.
Če bi dobro prebrali moje razmišljanje, bi ugotovili, da me je prizadela snaha prav zato, ker se je vtaknila v prepir bratov. Sama sem ju pustila, da se zmenita. Iz nepomembne stvari, je tako nastal prepir.
Vem le to, da grde besede in vpitje lahko stvari poslabša. Namesto, da bi umirila svojega partnerja, je snaha njegovo jezo še “podžgala”.
Lep pozdrav.