Gospod zdravnik V. Rejec!
Kolikor vem, ste zaposleni v Zdravstvenem domu za študente. Zanima me, če se lahko kdorkoli naroči k vam oz. kadarkoli. Mislim, da bi potrebovala nasvet, ker me muči določen problem, ki pa ni v neposredni zvezi z menoj; se pa dogaja v moji družini oz. gre za mojega brata, ki je star 24 let, pa nima nobenega življenjskega cilja. Zdi se mi, da se na nek način izolira od okolice in dosti ljudem, ki niso z njim v sorodstveni vezi, se zdi čuden. Starša sta “normalna” oz. se med seboj lepo razumeta in odnosi niso kritični. Tudi brat ni v konfliktih z njimi; je pa bil v preteklosti, še v času pubertete in na začetku študija. Ampak vseeno redko govori z njimi, ker če noče odgovarjati na kakšna njuna bistvena vprašanja, ne bo odgovarjal in se skregajo. Zaradi hudih konfliktov starši ne posegajo več v ta problem oz. vem, da jima je zelo hudo in si nekako zatiskata oči. Mene zelo skrbi za brata in ker je izredno inteligenten, a hkrati asocialen in neprilagodljiv, bi rada nekaj storila. Tudi on bi verjetno rad spremembo, a ne vem, če je je sposoben, ker nima več samospošovanja (ni se vklopil v družbo, pustil študij), ima zelo nizko stopnjo samozavesti, dajejo ga notranji konflikti … Nisem vsega povedala, ker se mi zdi, da gre tukaj tudi za očetov odnos, ki naju je v preteklosti dosti podcenjeval in ni verjel v naju, mama pa je še posebej do brata zelo zaščitniška. Tudi ko so bili problemi v zvezi z bratom, se o njih nismo nikdar pogovarjali, starša se nista hotela, sploh ne z mano, ker sem mlajša (imam 21 let).
Moje glavno vprašanje za Vas je, koliko lahko pomagam oz. kako naj. Kaj lahko naredim, da si ali starši ali brat poiščejo pomoč. Kaj lahko naredim, da izboljšam situacijo? Zelo me ta reč obremenjuje, dostikrat mi gre na jok, ko pomislim na brata, na starše, ki jih tudi skrbi, a so na nek način skozi leta obupali in si ves čas zatiskata oči, si resnosti problema ne priznata. Upam, da pismo ne zveni zmedeno. Res si želim vaš nasvet in stvar me res obdaja z nadvse tesnobnim občutkom in vedno več razmišljam o tem … V pričakovanju na odgovor, lp,ankas

Spoštovana Ankas,
opustitev študija in socialni umik sta lahko ( ne pa tudi nujno) znanilca resnih duševnih težav, ki potrebujejo psihiatrično pomoč.Vsekakor bo smiselno zadevo opredeliti, tega pa brez bratovega aktivnega sodelovanja ( pristanek, želja , osebni obisk ) ne bo možno izpeljati.Psihiatrična dejavnost v ZDŠ je namenjena študentom, ki imajo popolno prednost, vsi ostali ( mednje spada tudi vaš brat, če je že izgubil status študenta) pa imajo možnost obiska šele ob terminih, ki bi preostali po izpolnitvi potreb aktivnih študentov.Stalnmo psihiatrično pomoč neštudentom nudi Center za izvenbolnišnično psihiatrijo na Njegoševi 4 ( Poliklinika)