družinska postelja
Pozdravljene!
Zelo rada prebiram tale forum, saj sem tudi jaz ena tistih srečnic, ki se pripravlja na materinstvo. In vaše bogate izkušnje se mi zdijo zlata vredne. Prebiram različne knjige, revije, ta teden pa sva začela obiskovati tudi materinsko šolo – tam so me popolnoma zmedli.
Veliko mladih mamic enostavno ne zmore, ne da bi uvedle t.i. družinske postelje in v končni fazi imajo z njo bolj ali manj pozitivne izkušnje. Poleg tega sem tudi na teh straneh prebrala zelo vzpodbuden članek (http://med.over.net/klinicne_stroke/porodnistvo/clanki/druzinska_postelja.htm) na to temo. Moram reči, da so me prepričali. Včaraj na predavanju v materinski šoli pa je bilo popolnoma drugače. Rečeno je bilo, da otročiček ne spada v zakonsko posteljo, da samo dojenje ni tako kvalitetno, kaj šele spanec, da s tem, ko se prebudimo in ustrašimo kje, da je dojenček, prebudimo tudi njega, da so očki odrinjeni,… in da se mora otrok navaditi na samostojnost, red,…
Sedaj sem popolnoma zmedena. Vem, da moramo otroku nuditi vse in strinjam se z vsemi argumenti, ki so navedeni na straneh med.over.net-a, po drugi strani pa se bojim, da bom po porodu partnerja (preveč) zapostavila – tudi družinska postelja pripomore k temu…
Najverjetneje je najbolj enostaven odgovor, da je manj naporno biti na začetku bolj “surov” in pustiti otročičku, da se zares navadi na t.i. red in samostojnost.
Hvala za vaše odgovore in izkušnje!
Ana
Uf, uf, tole predavanje je pa moralo biti iz starega veka. Veliko primerneje bi bilo, da bi vam povedali, da si je življenje po porodu potrebno urediti tako, kot vam vsem v družini čim bolj ustreza. Nekomu ustreza družinska postelja, drugemu pa ne. Kar se tiče manj kvalitetnega dojenja, je to popolna neumnost, ki nima nikakršne medicinske osnove.
Nekateri znanstveni članski prinašaja sporočila, da je med otroki, ki spijo v družinski postelji, nekoliko manj “nenadnih smrti”. vzroki naj bi bili različni, verjetno pa so matere, ki imajo otroka pri sebi, bolj pozorne na otrokovo dihanje in prej zaznajo, da se nekaj dogaja. (Kar seveda ne pomeni, da moramo sedaj vse otroke prestaviti v družinske postelje, ampak, da ni strahu, da bi jih pomečkali ipd.)
Spanje v skupni postelji je tudi stvar kulture in civilizacije.
Navajanje na red in samostojnost? Po moje je to želja vseh staršev tukaj na forumu. Je pa popolnoma neprimerno o tem razmišljati ob novorojenčku. Dejstvo je, da noben dojenček ne joče zato, da bi jezil ali sekiral svoje starše, temveč ker ima neke potrebe, ki pa jih lahko ugotovimo samo starši (ali pa še mi ne). Potrebe otrok pa so neznansko različne, še bolj, kot so različne potrebe nas – odraslih. Pa še spoznati jih je toliko težje, ker je bistveno sporazumevanje samo jok. Kot mamica nezahtevne Zale ti lahko povem, da otrok že prvi mesec po rojstvu lahko spi celo noč in da je super, če ima svojo sobo. Kot mamica zahtevnega Aljaža pa ti povem, da je edina varianta spanje v družinski postelji, če se otrok zbuja 10 in večkrat na noč.
Otrok prinese ogromne spremembe v življenju zakoncev in včasih je potrebno dolgo obdobje, da se življenje utiri. Tega se verjetno zavedamo vsi, ki smo se in se še vozimo na tem vlaku. Zato je tako pomembno, da ne delamo velikih zaključkov že v naprej in se sproti prilagajamo nastali situaciji. Probleme pa rešujemo sproti.
Nina
Strinjam s z Nino.Moram pa povedat, da sicer nimam izkušenj s t.i. družinsko posteljo.Otroka spita skupaj v sobi in nobeden ni bil nevem kako zahteven, nista se veliko prebujala ponoči in predvsem nista jokala.Je pa res, da se zdaj, če se Tinkara ponoči kaj zbuja, res dvakrat ali trikrat vstanem, potem pa greva kar skupaj v posteljo, če je že njen starejši brat v d.postelji (ta se zdaj kar pretihotapi in ponavadi ugotovim, da je med nama, ko zjutraj zvoni ura za vstat), smukneva kar v njegovo, če se pa po čudeži zgodi, da spi še v svoji postelji greva v družinsko posteljo.In kako se je potem fino stisnit k njej, še posebej ker potem ona takoj poišče lase in jih navija in boža. Po moje boš sama videla kakšnega dojenčka boš imela in kako vam bo najbolje uspevalo.
Včasih v materinski šoli malo pretiravajo. Tudi sama obiskovala in načeloma nimam pripomb glede njihovih predavanj. Slišiš vse mogoče o dojenju, umivanju, negi zob, oblačenju, previjanju… vse sem si skrbno zapisovala in bila prepričana, da je vse povedano čista resnica. S prihodom otročička pa le ni vse tako, kot so te učili in ti mnogi pripovedovali. Sama boš najbolje ocenila, kaj je prav za tvojega otročička in zate. Prav je, da se držiš nekih navodil izkušenih svetovalcev, vendar ne za vsako ceno.
Družinska postelja pri nas včasih prav pride, še posebej, ko je malčič nemiren mi je lažje, če spi pri meni. Občasno pa si oba zaželiva njegove bližine in potem spančka pri nama. Kako lepo je, ko te sončece pogleda z bistrimi očki in kliče tvojo pozornost! Mož in najino intimno življene prav nič ne trpita, saj so dnevi, ko spi v svoji posteljici.
Veliko veselja s prihajajočim članom ti želim1
Pety
Najlepša hvala za vzpodbudne odgovore.
Se zavedam, da smo vsi različni in cel čas upam, da se bo otročiček vrgel po očku, ki je baje prespal cele dneve in noči in tudi sedaj zaspi kot bi mignil…
Ja, na materinski šoli je bilo na trenutke prav zabavno. Imam namreč tudi dobra 2 meseca staro nečakinjo, ki je lahko rečem zelo zahteven dojenček (ne spi veliko). Pravzaprav temu botrujejo močni krči, ki pa so jih v zadnji 14 dneh umirili s kapljicami proti krčem.
In ta mala Neža je zahtevala od sestre prav vse, kar nam je predavateljica navedla kot nenavadno, smešno in na nek način nepotrebno… od npr vožnje z avtomobilom, kjer naredijo več deset obvozov, da se ne bi ustavili na semaforju, pa že omenjene družinske postelje in dojenja v postelji takorekoč med spanjem in do mnogih prenošenih noči…
Hvala vsem skupaj!
Ana
Draga Ana,
mogoče bo zanimivo za primerjavo še drugačno mnenje. Ko smo pri nas dobili našo punčko, smo ji že pred rojstvom uredili sobico in vanjo postavili kavč za dnevni počitek in dojenje. Ko sva prišli iz porodnišnice, sem v začetku jaz spala pri njej v otroški sobi, vendar ona vedno v svoji posteljici tik ob moji. Ko je njeno spanje postajalo trdnejše , sem se občasno selila v spalnico k (osamljenemu) možu, dokončno pa sem se preselila, ko je imela šest mesecev. To ne pomeni, da ni bilo treba vstajati, celih PET let sem vstajala VEČKRAT vsako noč, a sem se na to tako navadila, da sem včasih kar z zaprtimi očmi tipala do njene sobe, ji dala dudko, jo pobožala in šla nazaj in takoj spet sladko zaspala. Včasih pa je to opravil mož, nisva nič komplicirala, kdo bo vstajal. Najin sicer miren počitek ( in vse ostalo) je bil tega vreden.
Tako mala skoraj nikoli ni spala v najini postelji, smo pa kdaj tudi poskusili. Najini razlogi proti so bili naslednji : najino spanje ni bilo podobno ničemur, saj sva se celo noč bala, da jo bova polegla, spala pa vsak na skrajnem robu postelje, skoraj dol padla, ona pa je kraljevala v sredini, celo noč sva jo pokrivala, pa je bila kljub temo odkrita, saj je njena odejica vedno nekam zlezla; če sva jo pokrila z najino odejo, se mi je zdelo, da smo nekako preblizu skupaj in mi ni bilo všeč, da dihava vanjo, tudi ona ni spala dobro, saj se je kljub temu zbujala, midva pa sva spala obupno. V postelji nisva mogla brati, kar nama je všeč, da o seksu sploh ne govorim. Enostavno : nisva si pustila vzeti NAJINE spalnice.
Ne trdim, da je to edini pravi način, in ne obsojam staršev, ki se odločijo drugače. Verjamem, da se na vse opisane nevšečnosti navadijo in da jim je skupno spanje prijetno.
Povedala sem samo svojo zgodbo.
Lenja
Draga Ana, v zadnji številki Mame (januar 2002) je dr. Ludvik B.Kajfež, oče štirih otrok, napisal odličen članek: 8 PRAVIL STARŠEVSTVA – v rubriki “rezervirano za očke”. Čeprav veliko berem in tudi sama pišem, sem ga z zanimanjem prebrala dvakrat. Priporočam ga vsem izkušenim in bodočim mamicam, saj je napisan prav na temo “zahtevnih otrok”.
Nina
Pri nas smo imeli hecno težavico…naša mala namreč nekaj časa ni hotla spati v najini postelji, če sva midva še tako želela…ampak žal tudi v svoji ne. Tako smo se neko obdobje večkrat kar nekaj časa vsako noč nosili…ker se je skoraj vsako noč od rojstva dalje zbujala (pri treh mesecih je že znala prespati 5, 6 celo 7 uric skupaj, pa se je to v četrtem spet podrlo in je od takrat tako), sva bila z možem kar utrujena in sva si neznansko želela bolj mirnega spanca. Večerno nošenje je postajalo iz noči v noč dolgotrajnejše, nikakor pa se nisva mogla odločit za to, da bi jo pustila jokat. Večkrat sva poskušala uspavati jo nazaj v naročju v najini postelji, in…enkrat nama je pač uspelo. Od takrat spimo malo mešano. Uspava se na “tavelki” postelji, potem jo preloživa v njeno posteljico, potem pa je, kakor je: enkrat uspe prespati celo noč v svoji posteljici, spet drugič je skoraj celo noč z nama. Videti je, da takrat, kadar enega ali oba bolj pogreša, kadar smo manj skupaj, če se dogaja kaj novega, stresnega, ali kadar ji ponagaja zdravje, enostavno ne želi spati sama…in to ji tudi omogočiva.
Tudi sama sem se velikokrat spraševala, ali delava prav, ali ji s tem ne krativa samostojnosti in podobno…nenazadnje me je tudi najino spolno življenje skrbelo…ampak, draga Ana, povem ti…ko gledam Petro in njen razvoj, mi ni žal, da večkrat spimo skupaj, zdi se mi, da ji je vsaj noč neko zagotovilo, da stvari še vedno so take kot vedno, da sva tam z njo in za njo, da…
Seks smo prestavili v dnevno sobo in ostale prostore, kar je čisto fino, saj ob enajstih, dvanajstih ponoči, ko se odpravim spat, moja energija tudi ni več nastavljena na “zmorem še to”, navadila sva se, da ji ne nudiva več čisto cele postelje kot je bilo to na začetku, ko je sama kraljevala ležeča počez, midva pa sva se stiskala vsak na svojem robu, ampak jo kar lepo prestaviva v normalnejši položaj. Tako sva mali na dosegu, če se želi stisnit ali pa pobožat mamičine laske. In ne boš verjela, pri 17-ih mesecih se počasi odloča za spanje v svoji posteljici…ko gremo zvečer v spalnico, jo vprašam, kje bo spančkala, in ona izbere…v novem letu je že kar nekajkrat izbrala svojo posteljico…tudi če se je zbudila, ker je bila žejna, sva šli po vodico, in ob vprašanju, kam jo odložim, je spet izbrala svojo posteljico…torej, ko je čas za to, se otrok sam odloči…tako kažejo naše izkušnje.
Pozdrav in srečno na poti,
A.
Na podlagi svojih izkušenj bi povedala samo to, da otrok nikakor ne spada v posteljo staršev. Kdaj pa kdaj že, ne pa stalno.
Pri nas smo imeli posteljico v spalnici, tako da ni bilo daleč, tudi če sem morala ponoči vstat. Saj ne rečem, včasih je spala tudi pri nama, ampak to je bilo samo mučenje. Ne zanjo, ona je spala kot grofica, na sredi postelje, malo na počez, brcala, midva pa vsak na svojem robu.
Že prej sem tudi poznala pare, ki so zagovarjali družinsko posteljo, potem pa je otrok spal pri starših še pri petih letih, kar se mi zdi obremenjujoče predvsem za starše.
Vsak pa bo storil, kakor mu bo pač odgovarjalo…
Pa še to: ne se preveč opirat na vse tisto, kar piše po knjigah in predavajo v materinski šoli, ker ponavadi se otrok obnaša čisto drugače. Mamice se pa potem sekiramo. Prisluhniti je treba otroku, nikakor pa ne pozabiti nase.
Draga veverica…
dobrega pol leta nazaj sva tudi midva z možem ob prebiranju foruma in vpisov na temo družinska postelja zatrdno rekla… mali bo spal v svoji postelji in konec…
Tako se nama je takrat, še tik pred porodom, zdelo najbolj prav in o tem nisva zgubljala veliko besed. Po porodu je bilo kar nekaj časa res tako… mali je bil kot ura…tri ure je spal, eno uro je bil pokonci in tako ves prvi mesec. Ni bilo drugega kakor, da sem ga podojila, preoblekla, še malo stisnila k sebi in že je sladko spančkal, pa najsi sem ga prestavljala, kamor se mi je pač zazdelo. Torej res ni bilo kakšnega pretiranega vzroka za spanje v družinski postelji, saj le ta ni prav široka. Pri približno enem mesecu pa je nekajkrat ponoči zelo slabo spal. Stalno se je prebujal, dokler ga nisem dala spat k sebi, nakar je spal kot angelček celo noč. In tako, je bilo do približno treh mesecev, včasih v d. postelji največkrat v svoji. Pri treh mesecih pa mu spanje v svoji posteljici kar nekako ni več šlo. Od enega meseca do treh je noč že skoraj prespal, nakar se je začel zbujati tudi po 3-5x na noč. Na koncu sem bila že tako utrujena od stalnega vstajanja, da sem ga vzela k sebi. In kar je res je res, nočno prebujanje tako mine manj stresno. Naša zgodba o spanju v svoji posteljici se je končala pri treh mesecih in tako je še danes pri šestih :))
Ko sem ga vzela k sebi v posteljo sem moža vprašala, glede na to da sva imela pred porodom orto drugačne načrte, če ga kaj moti, če mali spi pri nama. In… he he… rekel je, kako naj me moti, saj je moj sin!
No, povedati sem ti hotela to, kar ti je že Nina. Otroku se je potrebno sproti prilagajati, mu znati prisluhniti, prav tako moraš prisluhniti sebi in možu, vse ostalo pa vzemi z rezervo. Jaz stalno poslušam dobre nasvete v smislu, pa kaj vstajaš ponoči, pusti ga jokati, bo že nehal, saj je že dovolj star, da bi prespal noč…. brrrr…. jaz tega že nisem sposobna!
Naš mali je spal v svoji posteljici točno 3 minute – težava je bila v tem, da se je zbujal tudi po 17krat na noč in sem bila po 3 tednih izčrpana do nezavesti- Zato je prišel v najino – seveda po pogovoru z možem, ki je bil takoj za.
Mali še vedno spi v najini postelji, priznam, da je zaradi tega najin seks preseljen v dnevno sobo – kar me ne moti. Popoldne spi v svoji posteljici v svoji sobi, ponoči zaspi pri nama, spi mirno in brez zbujanja. Pred nekaj meseci sva se še dojila, zdaj smo v fazi prehajanja v svojo posteljo tudi za čez noč.
V bistvu je stvar v tem – moja mama me je kot dojenčka pustila jokat – po treh tednih sem se navadila spati takrat, ko je bilo treba in kjer je bilo treba – a pravi, da ji je bilo žal, ker me je mučila.
Sama sem se odločila, da otroka nikoli ne bom pustila jokat – če bi moj sine čez noč spal morda s tremi prebujanji bi verjetno ostal kar v svoji posteljici in bi ga hodila mirit. Torej ne glasujem za družinsko posteljo kar tako že iz štarta, sem pa zanjo, ko je stvar v tem, da je vsem udobneje, da se mamica med dojenji spočije, da je otrok pomirjen in se počuti varnega.
Kar pa se tiče petletnika v postelji staršev tudi menim, da morajo starši enkrat potegniti črto – moji prijatelji so jo tako, da so hčerki pri dveh in pol letih kupili novo posteljo – ona si jo je šla izbrat in si je izbrala tako s tobogančkom – to bomo zaradi blaznega interesa s strani našega sina k sreči podedovali tudi mi. Tako se bo pri 3. letih tudi sam definitivno odselil v svojo sobo. A počasi in s potrpežljivostjo z najine strani.
Poznam ljudi, ki jim družinska postelja nikoli ni bila “potrebna”, poznam pa take, ki so jo po prihodu drugega otroka preprosto razširili (ograjice na eni strani posteljice dol in zraven k postelji) – najbolj pomembno (pa naj strokovnjaki rečejo tako ali drugače) pa je, da VAMA Z MOŽEM IN VAŠI DRUŽINICI USTREZA IN DA SE VSI POČUTITE FINO!!!!! Pa najsi bo postelja družinska ali pa vsi lepo vsak v svoji…
T.
Družinska postelja- prav dam staršem, ki svoje dojenčke navajajo na svoje posteljice, obenem pa ne vidim nič tako groznega, če se otroček stisne zvečer k staršem z mislijo, da ko bo odprl očke zagledal mami ali očka.
Jaz osebno imam več izkušenj z družinsko posteljo, saj sta oba do nedavno spala pri nama. Tudi če sta čez dan bila največja pretepača, sta zvečer eden drugemu zaželela lahko noč, se prijela za rokce in mirno zaspala. Ker sta se ponoči veliko zbujala, sem ju prijela za rokico in je spal naprej.
Malo pa me je skrbelo, koliko časa bi trajalo stiskanje – moram priznati da tako hitro rasteta in kmalu ne bi bilo več prostora za vse nas, čeprav imamo zelo veliko posteljo. Ker imamo družinsko prijateljico psihologinjo in zagovarja družinsko posteljo, sem jo povprašala ali naj ju nekako psihično pripravljamo, da bo čas, da sta že prava fanta, da imata vsak svojo posteljico. Odgovorila mi je, naj ju ne silim v svojo posteljo, če bosta pripravljena na tak podvig, bosta sama pokazala.
In se je zgodilo……Za Miklavža, ko govorimo,da morajo biti otroci pridni, da Miklavž vse vidi, kdo pospravi za seboj….Sem med drugim v postelji(družinski)
dobila vprašanje starejšega sina:
“Mami, a Miklavž tud vid, da imam svojo posteljo in ne anam v njej?” Pa sem odgovorila, da vid (če že vse vid, ne, pa tud to vid)!
V parih sekundah je že sedel v svoji postelji, pokrila sem ga jaz in je zaspal. Drugi dan je bil tudi Lovro ta pravi fant in je šel spat v svojo posteljo. In od Miklavža dalje spita sama. Prišel je čas, ko sta se odločila, sama!
Glede seksa pa – tudi midva sva imela raje druge prostore( kot pri Andreji), sedaj pa ko sva ostala v postelji sama. Hecno, dva večera sva sedela k kup nesreče na postelji .Vsak s svojo križanko v rokah(seks pa tak!!!!)
Ne rečem, lahko se še nocoj zgodi, da bosta spala pri nama, samo, pravim lepo je če so otroci samostojni, spijo v svojih sobah, po drugi strani pa je lepo tudi (glede nato, da je ritem življenja tako hiter….), da se stisne k tebi ponoči in če odpre očke, vidi, da si ob njem….
lep dan
sanda
Yesss, Tinkara in Sandra…s tema svojima zadnjima post-oma sta povedali pravzaprav vse…verjetno se redko kdo zavestno odloči za imeti otroke v svoji postelji kar tako…je pa čisto fino, če je to pač način za mirnejši spanec vseh.
Torej, vsak po svoje, po svojih občutkih in željah, predvsem pa v dobro naših malčkov…
LP,
A.
Midva imava pa otroško posteljico tik ob najini, tako da v bistvu spimo skupaj, mali pa ima vseeno svojo posteljo. Seveda ne spi vedno v njej, ker ga včasih ponoči po dojenju pač ne dam nazaj v njegovo posteljo, ker prej oba zaspiva…
Nisem nasprotnik t.i. družinske postelje, bolj se mi zdi čudno, če se starši 9 mesecev veselijo prihoda novega družinskega člana, potem bi ga pa pri 2 mesecih že radi prestavili v svojo sobo.
Naša malčica je do 15 meseca spala v svoji posteljici, vmes se je kdaj zbudila, ampaka zadeva je tekla normalno. Potem pa se je zgodil nenaden preobrat (najbrž je povezano tudi z najinim bivanje v bolnišnici), ko je sredi noči hotela priti v najino posteljo. Verjemite poskusila sem vse, pustila sem jo tudi jokati , ampak potem sem si rekla, zakaj bi mučila sebe in njo, ko je rešitev veliko bolj preprosta. Punčka vsako noč zaspi v svoji posteljici, sama, tam nekje okoli polnoči do druge ure zjutraj pa se preseli k nama. Danes ponoči se sploh nisem zbudila in ne vem kdaj je prišla k nama – najbrž jo je mož prinesel. Zaradi nje ne spiva z možem nič slabše- nikoli me ni bilo strah, da bi jo “zmečkala” med spanjem. In priznati moram, da je nadvse prijeten način zbujanja, ko me zjutraj prime za glavo in me obrne k sebi ter se zasmeje. Me pa seveda zanima, kaj bo sedaj, ko bomo štirje?!
Pri nas imamo to urejeno tako, da Andrej zaspi v svoji posteljici s častno stražo (to pomeni, da se nekdo od naju uleže v svojo posteljo in se potem, ko zaspi, kot tat odkrade iz sobe) brez kričanja, joka ali česa podobnega. Tam nekje od druge ure naprej pa se preseli k nama. S pokrivanjem nimamo težav, ker spi v spalni vreči. Enkrat sva ga celo pustila jokati, pa sva ugotovila, da to ne vodi nikamor. Jaz pravim tako: dokler vsem trem (štirim) ustreza, prav, sicer je treba poiskati drugo ustreznejšo rešitev. Res pa je, da bo Andrej še kar nekaj časa spal v sobi z nama, ker nimamo druge možnosti.
P.S.: Parkrat sem spokala kovter in ušla v dnevno sobo, ker sta oba tako smrčala, da ni bilo za živet. Moža si že upam “zbrcati”, da neha, tamalega se pa raje niti ne dotaknem, ker potem ne bi zaspal nazaj.
Pozdravljene punce!
Naš tamali večinoma spi v svoji postelji. So pa trenutki, ko ga kaj muči in ga enostavno vzameva k sebi. To se sicer zgodi zelo redko, pa vendar dopuščam tudi to možnost. Se pa meni dogaja, da ponoči planem in začnem grabiti moža (ker mislim da je ta mali), da ne bo padel iz postelje. Parkrat sem celo zakričala in me je mož zelo čudno gledal (potem se pa čez dan norčuje iz mene)!?
Miša
Ko Luka in Lovro odideta v sanjsko deželo, ju premečkam in precrkljam(nežno seveda), ker sta tko mehka in topla…ta največjega otroka (moža) pa rajš pustim pri miru ko spi, ker prav, da ga vedno zbudim s prošnjo, da ZDEJ PA ŽE NEHI SMRČAT!!! Zanč enkrat slišm sovo skovikat, pa grem v temi do okna, ker se mi je zdelo, da je na veji tik ob oknu. Ker je mož veselo hrkal zraven, sem ga prosila naj neha, ampak hecno, je nehala tud sova. Ne vem, kako mu je uspelo smrčat in tak skvik zraven spuščat, da me je kr srh spreletaval. Ampak zjutraj pa prav:
Žena dej ti mal svojo davčno poglej, smrčiš kot kakšen 80 let star dedek.
Ne vem mogoče pa sanja o men, sliš smrčat pa sebe in malo poveže in evo ti- žena smrči. Ta malčka pa zaenkrat nč ne vlečeta dretko, spita pa zadekana k polhka!
Lep dan
Sanda