Spoštovani!

Sem mlada mamica 9 mesečnega fantka. S partnerjem sva se poznala samo pol leta, preden sem zanosila. Od začetka živiva skupaj. Pred rojstvom sva se odlično razumela (zaljubljenost), po rojstvu otroka pa se je stanje čisto spremenilo. Občutek imam, da se vedno bolj oddaljujeva. Izhajava iz različnih družin (on iz delavske, tudi sam ima samo OŠ, jaz iz izobražene, imam fakulteto). In te razlike so vedno bolj prisotne v najinem odnosu. Odkar je prišel sinček, sem sama za vse. Partner za vsako stvar najde kakšen izgovor. hraniti ga noče, ker pravi, da sem jaz v tem bolj pretna. Previjati ga noče, ker pravi, da mu je kar slabo, ko se tamali pokaka. Najbolj neumno se mu zdi, da je treba otroka prenašati gor in dol po stanovanju. Pravi, da čaka čas, ko se bo lahko s tamalim žogal, pa igral tenis, pa smučal,… Kuham tako ali tako jaz, ker on ne zna. Pomivam jaz, perem jaz, likam jaz. Kdaj pa kdaj počisti stanovanje, vmes ga moram tudi jaz, če želim znosno stanovanje.

Kako ga naj pripravim, da mi bo pomagal? Bolj rinem v njega, bolj se mi oddaljuje. Včasih se mi zdi, da bi lažje brez njega… Ampak otrok ga ima tako rad… Moja ljubezen se ohlaja, ni mi več do spolnosti (mogoče sem preutrujena, pa tudi zamerim mu, da se je tako spremenil).

Kadarkoli pride do konflikta z njegovo mamo (jaz – njegova mama), mi ne stoji ob strani. Vedno “potegne” s svojo mamo, jaz pa sem vedno v zmoti.

Kadar se skregava, kriči name. Otrok pa je zraven… Tega sploh ne morem več prenašati. Parkrat je že dvignil roko, kot da me bo udaril, pa me ni… Kaj če em enkrat bo? Tudi sinček mu bo kadj pa kdaj stopil na živce, kaj ne… Kako bo odreagiral takrat? Ga bo udaril? Tega ne bi prenesla!

Dobivam občutek, da me ne mara, a v isti sapi me ves čas stiska k sebi (kadar nisva skregana), si me želi (jaz sem tista, ki se izgovarja glede spolnosti), me poljubi, preden gre v službo in ko pride iz službe, ponoči leze na mojo stran postelje in me objema…

Zakaj je tak? Zakaj mi ne pomaga, če me ima rad? Zakaj me ne pusti pri miru, če me ne mara? Pogovarjati se o tem nima smisla… mi takoj pove, da so vsi moški taki…

Včasih sploh ne vidim več prihodnosti naše družinice… Naj ga zapustim? Naj vztrajam? Ne želim si biti samohranilka, pa ne da ne bi zmogla, moralno se mi ne zdi v redu (ker sem jaz rasla z mamo in očeto, se mi zdi, da moram tudi jaz svojemu otroku zagotoviti družino … samo kakšno?…

Hvala za odgovor!

LP, T.

Spoštovana Tina,

gre za vedenjski vzorec, ki ga je najverjetneje videl in sprejel v svoji primarni družini in bi se čutil manjvrednega, če bi vam pomagal, saj bi to v njegovem pogledu štelo kot mehkužnost in popuščanje, tega pa si kot “glava družine” ne sme privoščiti.Vaše zavračanje spolnosti verjetno k spremembam njegovega vedenja ne bo nič doprineslo. Nasprotno, za vedenje, ki vam ustreza, ga morate nagraditi, v začetku je dovolj že z besedo. Problem je tudi njegovo samospoštovanje, saj ob vaši socialni uspešnosti nenehno doživlja frustracije. Razmislite o možnosti, da bi se dodatno šolal, pa tudi o izbiri družbe, v kateri se bosta oba dobro počutila.