Družina je osnovna celica družbe. Če družine razpadajo, se začne razkrajati tudi družba sama.
Dober zakon je ena občutljiva rožica, ki jo morata mož in žena v enaki meri lepo negovati. V nasprotnem primeru žalostno shira.

Dandanes ohraniti in negovati lep zakon je kot plavati proti toku.
Ljubezen ni sebičnost v dvoje!
Današnja miselnost je: uživaj, uporabi, zavrzi. Žalostno. Če ne bo šlo z enim partnerjem, bo pa z desetim, dvanajstim, devetindevetdesetim! In se problemi in nerešene zadeve iz preteklosti kot sence lepijo v vsako novo zvezo.

Poznam družine, kjer se možje in žene lepo razumejo. Toda za to se krepko trudijo. Še po desetih, dvajsetih, štiridesetih letih skupnega življenja se učijo odpuščati, se učijo izkazovati drobne pozornosti drug drugemu in si ostajajo zvesti. Bom privlekla iz naftalina dve besedi, brez katerih v zakonu ne gre: odpovedovanje in žrtvovanje. Kljub skušnjavam, kljub tendencam sodobnega časa. Toda še enkrat poudarjam, za to sta potrebna dva. Oba, tako mož kot žena.

Kaj je vzrok, da gre dandanašnji toliko zakonov rakom žvižgat?

Koliko se pa dva resnično želita spoznati, preden zaživita skupaj?
Si dasta dovolj časa za premislek ali kar na vrat na nos – gremo “koruzo luščit”, če pa ne bo šlo, greva pač ob prvi težavici narazen…

Kaj pa nasilje, alkohol, varanje? Se da to predvideti? V veliko primerih da, v veliko primerih ne.
Da je izbira dobrega življenjskega partnerja težka naloga, ni dvoma. Ohraniti in negovati dober zakon še pa težja. Ni pa nemogoča.

Možje, prinesite kdaj svoji ženi šopek poljskega cvetja, povabite jo kdaj na “randi” in ji povejte, kako dragocena je; kako jo imate radi; kako cenite drobna, nadležna gospodinjska opravila. Pomagajte ji kdaj tako, da kakšno stvar opravite namesto nje. Hvaležna vam bo, bodite njena opora in rama, na kateri se lahko razjoče in na katero se lahko vedno znova nasloni. Možke, vi imate ključ do ženinega srca. Naj njeno srce ne ostane zaklenjeno v bolečini in neizpolnjenih čustvih.

Žene, preden gre mož zjutraj v službo, v avto na sedež položite drobno čokoladico in sporočilo, da mislite nanj, da ga imate radi. Pokličite ga kdaj, kar tako in mu šepnite, kako ga občudujete. Možje so sicer močni, toda tako zelo rabijo občutek potrjenosti, ljubljenosti. Morda vam ne bodo vračali v enaki meri. Modrost vam bo sčasoma sama kazala pot do njegovega srca.

Tisoč malenkosti si lahko vsak dan znova izkazujemo. Stkemo lahko čudovito podobo lepega življenja v dvoje. Ali pa zaštrikamo eno grdo iznakaženo stvar, ki jo enkrat paramo, drugič pletemo, spet paramo… Od nas je odvisno, kaj bomo napletli; od naše zrelosti, odgovornosti in pripravljenosti sprejemati sozakonca takšnega kot je.

Pa še nekaj! Boljše popotnice svojemu otroku najbrž ne boste mogli dati kot lasten lep zgled, kako se je treba za lep in uspešen zakon vsak dan in vedno znova truditi.

Hvala za ta moralni poduk, gospa Poročena! Mislim, da nam se nam je vsem (ostalim), ki se tako ali drugače prebijamo skozi svoje zgodbe, sedaj končno posvetilo. Lepo, da ste se tako žrtvovala za nas in nam potrpežljivo namenila te besede…;-))

V tvojih besedah je veliko resnice. Lepo si napisala in želim ti še naprej veliko volje in energije za dobro družino. Sama sem poročena 20 let. Živim v mestu in povem ti, da sva z možem kar čudna, ker se razumeva, ker se trudiva za zakon, za odnos. Hvala ti za lepe besede.

Ja, Poročena, vse kar si napisala je še kako res. Bile so krize, ne krize, čeri, sumničenja, trpljenja, nestrinjanja, trpinčenja en drugega za bolane malenkosti. A prišla so zrela leta, otroci so zrasli, spet imava več časa en za drugega, in včasih se mi zdi, da ga še nikoli nisem imela tako rada kot zdaj. Bilo pa je tudi veliko POTRPLJENJA z obeh strani, in izgleda , da so leta najin zakon obrusila. Ne rečem, da do krize ne bo več prišlo, a sedaj je lepo ! Splačalo se je TRUDITI.

Družina – kako lepo se sliši, posebno slišijo ušesa deklic, ki jih pripravljajo na dolgoročno molčanje o lepotah zakonskega življenja. Biti poštena poročena žena, živeti za otroke in moža, dokler ne zveš, da on vlaga kumare tako malo s strani. Oh, kaj pa je to, saj to je normalno že iz zgodovine… potrpeti je treba, obdržati zakon na veselje naših otrok, mam in okolice. Sprejeti zlaganost, zanetat svojo dušo,telo in igrati družbeno vsajeno vlogo srečne matere in partnerice, ki upa, da bo minilo.
Zavedaj se, da so te leta in leta pripravljali, da boš ustrezala družbi in ne sebi, ker ne smeš zavpiti- CESAR JE GOL!
Da pa ne bi slučajno prišlo v tvojo lepo pametno glavico, da bi dvignila nos in se zapodila v drugega moškega, ker tebi to ni dovoljeno…
VPRAŠANJE- OSTATI POŠTENA POROČENA ŽENA IN SE NAMAKATI S STRANI ALI SPOROČITI SVETOVNI ČREDI, DA NISI SREČNA IN SE LOČITI , PRIZNATI, BITI TI, JAZ. ALI KOGA SPLOH ŠE ZANIMA MOJA DUŠA?